Jedro

Ob ugotovitvi, da učiteljica tožnice ni silila k preskoku, ampak jo je le vzpodbujala, da učiteljici tudi glede načina varovanja ni mogoče očitati nikakršnih strokovnih napak, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da pogoji za odškodninsko odgovornost zavarovanke tožene stranke niso izpolnjeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 29. 5. 1999 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena zavarovalnica dolžna plačati 10.398,10 EUR (prej 2,491.800,00 SIT) odškodnine za škodo, ki ji je nastala v 4. razredu osnovne šole pri pouku telesne vzgoje pri zavarovanki toženke.

2. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnice in je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da Zakon o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 12/96, v nadaljevanju ZOsn) določa, da se učenec mora udeležiti pouka in opraviti predpisan program, da pa pri določenih omejitvah učenca, šola lahko prilagodi pouk. Tožnica navaja, da omenjeni zakon takšnih določb sploh nima, zgolj pavšalno in splošno sklicevanje na omenjene določbe pa onemogoča uspešno pritožbo, saj jih ni mogoče preizkusiti. Tožnica se sklicuje na določbe Pravilnika o ocenjevanju in napredovanju v osnovni šoli, ki je bil izdan na podlagi ZOsn in ki zahteva, da učitelji preverjajo in ocenjujejo znanje učencev med drugim tudi na podlagi spoštovanja osebnosti učenca in njegove individualne sposobnosti, pri čemer se pouk organizira tako, da se učence spodbuja k sodelovanju in aktivnem znanju.

4. Tožnica navaja, da je učiteljica vedela, da predhodno podobnih preskokov preko koze ni opravljala, zato bi ji morala preskok pokazati sama ter ji ga strokovno obrazložiti ter se z njo pogovoriti, v nobenem primeru pa ni mogla zahtevati, da vaji izvede, saj preskoka ne narekuje noben predpis, niti ZOsn, kot to navaja sodišče. Tožnica meni, da je vzpodbujanje učiteljice k preskoku z besedami "saj bo šlo, saj bo šlo" dejansko pomenilo siljenje, takšno ravnanje učiteljice pa zagotovo ni ustrezalo metodam pedagoškega dela. Nadalje graja tudi ugotovitev sodišča, da imajo podoben strah pred preskoki tudi ostali učenci, saj meni, da je takšen zaključek arbitraren. Pred sodiščem namreč nikoli ni bilo govora o strahu ostalih učencev, tega pa tudi ni dokazovala nobena od strank, zato takšne ugotovitve v obrazložitev sodbe ne spadajo.

5. Tako zmotno uporabo materialnega prava, kot tudi kršitev določb pravdnega postopka vidi tožnica tudi v tem, da je izvedenec, ki ga je sodišče pritegnilo v obravnavanem postopku, podal svoje mnenje mimo dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem. Graja zavrnitev predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, s katerim bi se ugotovil vpliv njenega strahu na izvajanje preskoka, in meni, da je s tem sodišče zagrešilo nadaljnjo kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je napačna tudi odločitev sodišča, da je zavarovanka toženke lahko povzročila škodo le s storitvenim dejanjem, saj je bila po njenem mnenju škoda povzročena tako s storitvenim, kot tudi z opustitvenim dejanjem. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh njenih navedb v postopku, napačen pa je bil tudi zaključek, da je učiteljica ravnala pravilno, ko se je pri varovanju tožnice postavila za kozo z obrazom nasproti tožnici, v rahlo razkoračenem položaju, kar utemeljuje z izvedenskim mnenjem dr. Č. Poudarja, da iz tega izvedenskega mnenja izhaja, da je pravilni položaj osebe, ki varuje, predkorak in ne razkorak. Meni, da to le še dodatno dokazuje, da učiteljica ni bila dovolj strokovno usposobljena in je ni ni primerno varovala. Tožnica navaja še, da je v postopku pred nižjimi sodišči prišlo do bistvene kršitve določil ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek je v nasprotju z razlogi in odločilnimi dejstvi, razlogi so nerazumljivi, nejasni in medsebojno v nasprotju, obstaja pa tudi nasprotje med vsebino listin in obrazložitvijo. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da ugotovi, da obstoji odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo in posledično škodo.

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Tožnica s pavšalnimi navedbami, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, da je izrek v nasprotju z razlogi in odločilnimi dejstvi, da so razlogi nerazumljivi, nejasni in medsebojno v nasprotju ter da obstaja nasprotje med vsebino listin in obrazložitvijo, bistvenih kršitev ni obrazložila, zato na ta del navedb, revizijsko sodišče ne odgovarja.

9. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za ponovno dopolnitev izvedenskega mnenja po tem, ko je izvedenec dr. M. T. v zvezi z vplivom tožničinega strahu na nastanek nezgode dvakrat dopolnil prvo izvedensko mnenje dr. M. K. Ugotovil je namreč, da je tožnica padla zato, ker ji je klecnila roka, in je ocenil, da je bila to posledica pomanjkanja telesne moči in ne strahu. Izvedenec je obrazložil, da zaradi strahu praviloma prihaja do nenatančnosti v gibih, da pa potek dogajanja v obravnavanem primeru kaže na to, da strah pri tožnici ni bil tolikšen, da bi povzročil padec.

10. Sodišči sta ugotovili tudi, da je učiteljica tožnico ob preskoku koze varovala pravilno ter je po tem, ko je opazila, da bo tožnico zaneslo, tudi pravilno tožnico prijela za obe nadlahti ter ji skušala zaščititi glavo in vrat. Tožnica se je pri svojih trditvah, da je imela učiteljica, ki jo je varovala, napačen položaj, sklicevala na izvedensko mnenje dr. Č. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je bilo omenjeno izvedensko mnenje izdelano v drugi pravdni zadevi in da zato v obravnavani zadevi ne more imeti dokazne moči izvedenskega mnenja. Sodišče lahko ugotovitve iz takšnega mnenja upošteva le kot navedbe tožnice, na te pa je bilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, z izdelanimi izvedenskimi mnenji izčrpno odgovorjeno.

11. Neutemeljene so tudi navedbe tožnice o zmotni uporabi materialnega prava. Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo določbe ZOsn, na katero je oprlo svojo odločitev, vendar je predpis pravilno uporabilo. ZOsn v 52. členu namreč določa, kot je to tudi navedlo prvostopenjsko sodišče v svoji obrazložitvi, da je učenec, zaradi zdravstvenih razlogov lahko oproščen sodelovanja pri posameznih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela v šoli, po ugotovitvah sodišč pa pri tožnici te okoliščine niso bile podane. Preskok čez kozo je bil, kot je bilo to obrazloženo tudi v izvedenskem mnenju, del obveznega učnega načrta športne vzgoje za učence 4. razreda osnovne šole. Revizijske navedbe o tem, da tožnici noben predpis ali zakon ni nalagal preskoka, so torej neutemeljene.

12. Ob ugotovitvi, da učiteljica tožnice ni silila k preskoku, ampak jo je le vzpodbujala, da učiteljici tudi glede načina varovanja ni mogoče očitati nikakršnih strokovnih napak, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da pogoji za odškodninsko odgovornost zavarovanke tožene stranke niso izpolnjeni (prvi odstavek 170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih)(1).

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo, skladno z določbami 378. člena ZPP, zavrnilo.

14. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002).