Jedro

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „poslovodja prodajalne“. Pred odprtjem trgovine je prevzel blago, ki ga je dostavil prevoznik tožene stranke. Tožnika je pred vhodom v trgovino čakal voziček, na katerem so bili naloženi zaboji blaga. Zaboji so bili naloženi v višini preko 2 metrov. Ko je tožnik prijel najvišji zaboj, da bi voziček razložil, mu je zaradi velike teže spodvilo roko. Ker zaboja ni mogel kontrolirano dvigniti in odložiti, se je cela vrsta zabojev nagnila ter mu stisnila levo roko. Protipravno ravnanje tožene stranke kot element odškodninskega delikta je podano, ker je višina zabojev dosegala najmanj dva metra. Višina zabojev je namreč znatno presegala tožnikovo višino (1,82 m), kar pomeni, da je bilo blago na dostavni voziček naloženo v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, zato tožnik ni mogel varno razložiti zabojev. Višina 2 metra ni obvladljiva višina, v kolikor se upošteva, da je moral tožnik s te višine dvigniti zaboj, ki je bil težak od 20 do 24 kg. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožnik je tudi sam prispeval k nastanku nezgode, ker je ravnal v nasprotju s tisto skrbnostjo za lastno varnost, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ko zaboja ni dvignil, temveč ga je potegnil k sebi, pri tem pa se je celoten stolpec z zaboji nagnil k tožniku ter stisnil tožnikovo roko. Tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 40%.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 5.508,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2008 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo 5.891,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2008 dalje do plačila, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 750,89 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila“ V preostalem se pritožbi tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 229,82 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.116,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2008 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Sklenilo je, da se stranska intervencija družbe Zavarovalnica A. d.d. na strani tožene stranke dopusti (točka II izreka) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 212,35 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep o stroških postopka sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe, kolikor se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o njenem soprispevku v višini 80% (prisojenega zneska odškodnine brez upoštevanja soprispevka ne izpodbija, prav tako ne delne zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske škode) ter zoper odločitev o stroških postopka, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklep o stroških postopka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči, da ni soodgovornosti tožnika za nastali škodni dogodek ter mu v celoti prisodi odškodnino, brez upoštevanja soodgovornosti, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, glede na uspeh. Podrejeno predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dopuščala uporabo nepravilnega dostavnega vozička kot delovnega pripomočka, kljub temu pa je odločilo, da znaša soodgovornost tožnika za nastalo nezgodo v višini 80%, saj je nepravilno razlagal zaboje mesa, kljub temu, da je bi bil poučen o varnem načinu dela. Pri tem pa se sodišče prve stopnje ne opredeli do tega, o kakšnem načinu dela je bil tožnik sploh poučen. Pravilen potek dela je takšen, da dostavljeno blago voznik - dostavljalec blaga z vozička tudi sam razloži v trgovini, kamor dobavi blago. Če bi tožena stranka skrbela, da prevoznik izvaja svoj del delovnega procesa tako, kot je določeno pri toženi stranki, in kot to ugotavlja izvedenec za varnost in zdravje pri delu, predpisi o varstvu pri delu ne bi bili kršeni in tudi do nezgode ne bi prišlo. Poudarja, da je tožnik pri razlaganju zabojev ravnal povsem življenjsko, kot bi ravnal povprečno skrben delavec, ki bi bil soočen s situacijo, o kateri ni bil poučen. Sodišče prve stopnje navaja, da bi moral tožnik dvigniti zaboje z dveh metrov višine, ki so bili naloženi na voziček brez zavornega sistema, ne da bi se vprašalo, ali je bil tožnik to zmožen storiti. Nadalje navaja, da do takih situacij prihaja, ker je tožena stranka v celoti opustila nadzor nad opravljanjem dela in to kljub opozorilom tožnika in sedanje poslovodje trgovine B.B., ki je o tem izpovedala kot priča. Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del sodbe in s tem zoper odločitev o stroških postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni oz. sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje zadevo v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana njena soodgovornost za nastalo škodo, ker naj bi bili zaboji na vozičku previsoko naloženi. To je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca iz varstva pri delu, po katerem dvigovanje zabojev iznad višine, ki presega telesno višino razkladalca, še ne predstavlja kršitve predpisov o varstvu pri delu. Izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bili zaboji naloženi preko višine 2 metrov, saj je bila višina kvečjemu do 1,5 metra. Tudi če bi bilo dokazano, da je v konkretnem primeru višina zabojev dosegala višino dveh metrov, takšno dejstvo še ne bi dalo podlage za zaključek, da so bili s tem kršeni predpisi iz varnosti in zdravja pri delu. Izvedenec je namreč izpovedal, da je višina, ki se šteje za varno, predvsem odvisna od telesne višine razkladalca ter višine, ki se doseže z rokami. Po naziranju izvedenca se lahko zaboji naloženi do obvladljive višine, ki je enaka višini, do katere lahko doseže razkladalec. Glede na dejstvo, da je tožnik visok 1,82 m, samo razkladanje z višine 2 metrov še ne predstavlja kršitve predpisov, saj je izkustveno povsem sprejemljivo in splošno znano, da je zaboje, ki so glede teže v celoti v okviru predpisov, mogoče varno privzdigniti tudi z višine, ki je za 20 cm višja od razkladalca. Tudi sicer je splošno znano, da oseba takšne višine kot je tožnik brez težav z rokami seže precej višje kot zgolj 2 metra. Tožnik ni nikoli trdil, da je bila višina naloženih zabojev tisti dejavnik, ki je povzročil nastanek predmetnega škodnega primera, ampak je element protipravnost utemeljeval s tem, da je škodni dogodek nastal zaradi prevelike teže zgornjega zaboja. Glede primernosti teže zaboja pa je bilo z izvedencem dokazano, da je bila občutno pod največjo dovoljeno maso, saj teža zgornjega zaboja ne bi mogla doseči niti 25 kg od maksimalno dovoljenih 55 kg. Izvedenec je zaključil, da je bil tožnikov način razkladanja z vidika varnosti in zdravja pri delu povsem neustrezen. Ko je videl, da je v zaboj naložene več blaga kot običajno, je povlekel zadnji zaboj proti sebi, da bi ga razložil, nakar se je celotni stolpec nagnil proti njemu. Takšen način pomeni kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu, kar je potrdil tudi izvedenec, ki je izrecno poudaril, da se zabojčkov ne sme vleči. Tožnik je bil v celoti usposobljen za varno delo, zato se je moral zavedati, da takšen način razkladanja predstavlja povečano nevarnost za nastanek poškodb. Zato je vzrok za nastanek škodnega dogodka iskati izključno v sferi nepravilnega ravnanja tožnika, tožena stranka pa ni soodgovorna za nastalo škodo. Ne strinja se tudi s prisojeno višino 10.500,00 EUR od zahtevanih 11.000,00 EUR. Izpodbija ugotovitve glede primarnega strahu, ki ni mogel trajati več ur po sami nesreči. Glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da posledice niso take, da bi utemeljevale odškodnino v višini 5.500,00 EUR, saj so življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane za 5%. Pri tožniku so sicer nastale določene popoškodbene posledice v obliki zmanjšane gibljivosti levega zapestja, vendar nikakor v takšni obliki, da bi opravičevale tako visok znesek iz tega naslova. Tožnika, ki je mesar, omejena gibljivost levega zapestja pri delu nedvomno nekoliko omejuje, vendar predvsem pri opravljanju „nemesarskih del“, kot je naprimer prenašanje težjih bremen. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik ni več trener v nogometni šoli. Tožnik tudi ni dokazal, da bi se moral odreči določenim športnim aktivnostim, saj se glede na dokazni postopek ni ukvarjal z nobenim drugim športom kot z nogometom. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo pomembno dejstvo, da je tožnik sicer levičar, da pa je dejansko priučeni desničar, kar pomeni, da vse funkcije leve roke adekvatno opravlja, če ne še boljše, z desno roko. Zato njegove življenjske aktivnosti niso toliko zmanjšane, da bi opravičevale prisojo tako visokega zneska. Citira sodbo VS001795 iz baze podatkov Evidenčnega oddelka Vrhovnega sodišča, v kateri je sodišče oškodovancu z zlomljenim desnim zapestjem za 15% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ob 40% funkcionalnem izpadu, bistveno hujših ostalih poškodbah ter dejstvu, da je šlo za desničarja, ki ni bil hkrati priučen levičar, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti prisodilo znesek v približni višini sedem mesečnih povprečnih plač. V konkretnem primeru pa je sodišče tožniku iz tega naslova prisodilo znesek v višini približno petih povprečnih plač in pol. Iz tega izhaja, da je odškodnina bistveno pretirana ter odstopa od primerljivih škodnih primerov. Izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ga je sodišče povzelo glede posameznih odškodninskih postavk, je nestrokovno in skopo ter ga sodišče ne bi smelo uporabiti za oceno višine nepremoženjske škode.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

K odločitvi glede temelja odškodninske odgovornosti Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva, oziroma se v primeru dejavnosti, iz katere izhaja večja škodna dejavnost, domneva tudi vzročna zveza. V 150. členu OZ določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Ker pritožba tožnika nima razlogov glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ugotovilo, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi tožena stranka ne odgovarja po načelu objektivne odškodninske odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku dne 16. 3. 2007, ko se je poškodoval ob razkladanju blaga. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za običajna bremena in sicer zaboje blaga, ki dosegajo od 10 do 12 kg, ki pri pravilnem ročnem prenašanju, v embalaži kot jo zagotavlja tožena stranka, ne predstavljajo povečane nevarnosti za delavca, ki jih prenaša. Izvedenec je pojasnil, da tudi če bi bilo v zaboju dodano blago in bi bila masa zaboja dvakrat večja, to ne bi predstavljalo povečane nevarnosti. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005), ki določa, da je največja dovoljena masa bremena za moškega v tožnikovi starosti (34 let) 55 kg. Objektivna odškodninska odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znatne škode. V tem smislu torej tožnikovo delo ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila neobičajna.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je podano protipravno ravnanje tožene stranke kot element odškodninskega delikta, ker je višina zabojev dosegala najmanj dva metra. Višina zabojev je namreč znatno presegala tožnikovo višino (1,82 m), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo blago na dostavni voziček naloženo v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, ker tožnik ni mogel varno razložiti zabojev. Za tak zaključek je imelo podlago v izpovedbi imenovanega sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu dr. C.C., ki je pojasnil, da bi lahko bil voziček naložen le do obvladljive višine. Ta višina ni nikjer predpisana, vendar je izvedenec na podlagi lastnih izkušenj prepričljivo pojasnil, da je obvladljiva višina nekje do višine delavca, ki razlaga, morda malo višje, kolikor lahko doseže z rokami. Tudi Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Uradni list RS, št. 73/2005), v drugem odstavku 4. člena določa, da mora delodajalec sprejeti primerne organizacijske in tehnične ukrepe, uporabiti primerno opremo ter pravilen način dela, da bi zmanjšal nevarnost, povezano z ročnim premeščanjem bremen, ob upoštevanju Priloge I, ki je sestavni del tega pravilnika, kadar se ni mogoče izogniti ročnemu premeščanju bremen. Priloga I opredeljuje referenčne dejavnike in izpostavlja tveganja, ki nastanejo za poškodbe delavca zaradi značilnosti bremena, potrebnega fizičnega napora, značilnosti delovnega okolja in zahtev dela. Ročno premeščanje bremen lahko pomeni tveganje za poškodbe, če je breme nepriročno ali ga je težko prijeti (2. alineja 1. točke Priloge I), nameščeno na način, ki zahteva, da ga je treba držati ali premeščati na razdalji od telesa ali z upognjenim ali ukrivljenim telesom (4. alineja 1. točke), delo pa lahko pomeni tveganje predvsem za poškodbe hrbta, če terja predolge razdalje dviganja, spuščanja ali prenašanja (3. alineja 4. člena Priloge I). Niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da višina naloženih zabojev ni toliko presegala tožnikove višine, da tožnik ne bi mogel varno privzdigniti zaboja. Višina 2 metra ni obvladljiva višina, v kolikor se upošteva, da je moral tožnik s te višine dvigniti zaboj, ki je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje težak od 20 do 24 kg. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. S tem v zvezi je neutemeljena pritožba tožene stranke, ki izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so bili zaboji zloženi le do višine 1,5 m oziroma da trditvena podlaga tožbe ne zadošča za takšno ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnika ter ugotovitev izvedenca ugotovilo, da je bilo blago obravnavanega dne naloženo do višine najmanj 2 metrov. Izvedenec je v svojem zaslišanju pojasnil, da blago ne bi moglo biti na vozičku zloženo v 4 stolpcih, zato je pritrdil tožnikovi izpovedi, da je bilo zloženo tako, da je moral roko iztegniti v višino, da je lahko dosegel zgornji zaboj. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil kritičnega dne vrhnji zaboj z blagom na višini 2 metrov.

V zvezi z obema pritožbama, ki se nanašata na odločitev sodišča prve stopnje o soodgovornosti tožnika oziroma tožene stranke za nastalo škodo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu pravilno zaključilo, da je tožnik ravnal v nasprotju s tisto skrbnostjo za lastno varnost, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ko zaboja ni dvignil, temveč ga je potegnil k sebi, pri tem pa se je celoten stolpec z zaboji nagnil k tožniku ter stisnil tožnikovo roko ob rob hladilne vitrine. Tudi izkustveno je takšno ravnanje tožnika lahkomiselno, saj gre za zaboje, ki so zloženi en na drugega in pri potegu zaboja nujno pride do tega, da se lahko celoten stolpec nagne in podre. S tem v zvezi pritožba tožnika neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kakšno bi moralo biti v tem primeru pravilno ravnanje tožnika. Izvedenec je namreč pojasnil, da je v primeru, ko je voziček naložen v višino 2 metrov, treba vsak zaboj dvigniti, ne pa vleči (k sebi) zabojev, saj sicer delo ni varno. Vendar pa je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je v tem primeru podana kar 80% tožnikova soodgovornost za nastalo škodo. Tožena stranka ni dokazala, da bi nadzirala dostavo blaga, zato je tudi oseba, ki je razložila blago pred prodajalno, to storila v nasprotju s predpisi o varnem delu.

Ni sicer utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na mnenje izvedenca, da bi moral tisti, ki blago naloži iz dostavnega vozila na, to tudi razložiti. Od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi delovni proces organizirala tako, da bi dostavljalec blago tudi razložil z vozička in ga vnesel v prodajalno, posebej ob splošno znanem dejstvu, da dostava blaga običajno poteka zjutraj (tudi v konkretnem primeru), pred odpiralnim časom, da eno dostavno vozilo dostavlja blago večjemu številu prodajaln ter da se blago dostavi pred prodajalne, za vnos pa poskrbijo zaposleni v vsaki posamezni prodajalni. Tudi sicer je bil tožnik sposoben sam razložiti blago in je bil poučen o varnem delu pri dvigovanju bremen. Vendar pa je dejstvo, da je bilo blago zloženo v nasprotju s predpisi o varnem delu, odločilni razlog, da je tožnik zaboj sploh potegnil k sebi in ga ni privzdignil. Zato ob pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 171. člena OZ) tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 40%, soodgovornost tožene stranke pa 60%, saj je v večjem obsegu kot tožnik prispevala k nastanku škode. Tožena stranka namreč ni ravnala v skladu s takrat veljavnim Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999, s spremembami; ZVZD), ki je v 5. členu določal, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu.

K odločitvi glede višine odškodnine Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ. Po prvem odstavku 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Drugi odstavek 179. člena pa nadalje določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Tožnik se je poškodoval dne 16. 3. 2007, pri čemer je sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije v spisu in mnenja imenovanega sodnega izvedenca medicinske stroke D.D., dr. med. spec. ortopeda, ugotovilo, da je tožnik utrpel zlom čolničaste kosti (os naviculare) levega zapestja ter na podlagi prepričljive izpovedi izvedenca, podane na glavni obravnavi, zaključilo, da tožnikova poškodba iz leta 2006 ni imela nobenega vpliva na nastanek te poškodbe in njene posledice. Pri tem pritožbeno sodišče zavrača navedbe tožene stranke v pritožbi, da je mnenje izvedenca neustrezno in skopo, saj je izvedenec ustrezno ter strokovno prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena. Tožnik je trpel bolečine do obiska v splošni ambulanti, ko je bila roka imobilizirana v opornici, dobil je protibolečinska zdravila, pooperativno pa intenzivnih bolečin ni bilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bolečine srednje intenzitete imel do operacije, torej od 16. 3. 2007 do 30. 5. 2007, lažje bolečine pa do zaključka zdravljenja, to je do 25. 10. 2007, občasno jim ima še danes. Zdravljenje je bilo zaključeno 25. 10. 2007 s strani lečečega ortopeda, sicer je hodil še na občasne kontrole do leta 2009. Ugotovilo je tudi, da je bil slikan CT in RTG, roko pa je imel imobilizirano 4 do 5 mesecev. Glede na dejstvo, da je tožnik trpel srednje močne bolečine 2 meseca in pol (do operacije) ter da je imel roko imobiliziarno 4 do 5 mesecev, ter upoštevaje tudi ostale ugotovitve sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja z višino prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.000,00 EUR. Takšna odškodnina je v skladu s sodno prakso ter ne odstopa od drugih primerov. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Glede strahu pritožba tožene stranke sicer utemeljeno izpostavlja, da primarni strah ne more trajati nekaj ur. Gre namreč za strah, ki ga povzroči nenaden dogodek, udarec, pok, torej nekaj nepričakovanega, kar pri oškodovancu povzroči bodisi bolečino ali pa šok. Čim pa ta strah preide v strah za izid zdravljenja, že govorimo o sekundarnem strahu. Vendar to za samo odločitev o višini odškodnine ni bistveno. Odločilna je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je strah izvenel do obiska v splošni ambulanti, to je po nekaj urah, oziroma je trajal do obiska pri ortopedu dne 29. 3. 2007, ko je tožnik izvedel za naravo poškodbe in način zdravljenja. Pri višini odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožnikov strah za izid operacije ter eventualne zaplete ter komplikacije za funkcionalnost roke. Iz tega naslova mu je prisodilo 1.000,00 EUR, kar pa odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Vrhovno sodišče RS je npr. v sodbi opr. št. II Ips 704/2008 z dne 10. 9. 2008 tožniku prisodilo odškodnino za strah v višini 625,94 EUR, ki ga je utrpel v prometni nesreči pri nalomu sklepne površine leve lopatice, poku 4. levega rebra, udarnine in odrgnine levega zapestja, rame, goleni in stopala, pri čemer je bil, podobno kot v obravnavani zadevi, podan intenzivni primarni strah ter zmerni sekundarni strah od nesreče do postavitve diagnoze, lažji sekundarni strah pa 5 mesecev do zaključka zdravljenja. V sodbi in sklepu II Ips 1028/2008 z dne 4. 12. 2008 je VSRS oškodovancu prisodilo približno 830 EUR odškodnine za strah (takratnih 150.000,00 SIT, kar je predstavljalo 0,85 povprečne neto plače) za strah zaradi preloma leve koželjnice v predelu zapestja in odloma vrha podlaktnice v zapestju. Strah v višini 1.000,00 EUR je npr. sodišče prisodilo oškodovancu v prometni nesreči, ki je bil sopotnik na motornem kolesu, ki je v križišču trčilo v osebno vozilo, ki je deloma vozilo po nasprotnem pasu (sodba VSRS opr. št. II Ips 840/2009 z dne 25. 4. 2013). Nedvomno je pri prometni nesreči šlo za bistveno bolj intenziven primarni strah sopotnika na motornem vozilu kot pri poškodbi tožnika, oškodovanec pa je trpel dokaj intenziven kratkotrajen sekundarni strah za izid zdravljenja (6 dni hospitalizacije). Pri bistveno podobni poškodbi zapestja (zlom čolnička desnega zapestja, 4 mesece in pol mavčna imobilizacija desne roke) ter ob lažjem zvinu (oškodovanec je 1 teden nosil Schantzova opornica) je bila oškodovancu v prometni nesreči prisojena odškodnina za strah v višini takratnih 200.000,00 SIT (oziroma približno eno povprečno plačo - 192.857,14 SIT), kar približno ustreza 1.000,00 EUR odškodnine (sodba VSRS opr. št. II Ips 304/2007 z dne 10. 4. 2008).

Navedeno utemeljuje zaključek, da je odškodnina v višini 1.000,00 EUR bila prisojena v primerih, ko so oškodovanci pri poškodbi roke oziroma zapestja utrpeli hujši primarni strah (promet), ki ga je mogoče šteti za strah za življenje. Takega strahu pa objektivno pri tožniku ni moglo biti. Oškodovanci so v predstavljenih primerih utrpeli tudi težje poškodbe (zvin vratu, oziroma nalom lopatice in rebra, ...). Zato je mogoče ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku za strah prisoditi 600,00 EUR in ne 1.000,00 EUR, kar je po mnenju pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina za strah ter v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oprlo na izpoved tožnika ter na ugotovitve iz izvedenskega mnenja D.D., dr. med. spec. ortopeda. Glede na ugotovitve, da tožnik težje dviguje bremena ter da je prej staršem pomagal pri obdelovanju njiv in vinograda, česar v tolikšni meri ne zmore več in da je pri njem podan 5% hendikep v smislu športnih aktivnosti in izvajanja težjih opravil z levo roko, pritožbeno sodišče meni, da je prisojena previsoka odškodnina v znesku 5.500,00 EUR, tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih. V že zgoraj predstavljeni zadevi VSRS opr. št. II Ips 304/2007 je bila prisojena odškodnina iz tega naslova v višini takratnih 1.400.000,00 SIT oziroma približno 7.128,00 EUR (7,25 poprečnih neto plač - po dostopnih podatkih je povprečna mesečna neto plača za september 2013 znašala 983,30 EUR). Vendar pa ima zaradi posledic nesreče v navedeni zadevi oškodovanec omejeno gibljivost zapestja srednje stopnje (funkcionalni izpad približno 40%), zmanjšano grobo moč sferičnega in cilindričnega prijema za približno polovico, minimalno omejeno opozicijo palca v smeri upogiba v dlan, kronične obremenilne bolečine in moteno senzibiliteto v poteku postoperativne brazgotine, torej bistveno težje posledice kot tožnik. Zaradi navedene poškodbe oškodovanec težje opravlja svoje delo policista (intervencijski postopki, vaje samoobrambe), v delo mora vlagati več napora, oviran je pri športu, splošne življenjske aktivnosti pa so zmanjšane za 15%. Glede na ugotovljene posledice pri tožniku pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova 4.500,00 EUR, kar je približno 4,5 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji, in ne 5.500,00 EUR, kot je menilo sodišče prve stopnje. Ta odškodnina pa je primerljiva tudi s podobnimi primeri, npr. že prej citirana zadeva II Ips 840/2009, ko je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višin 4.500,00 EUR (približno 5 povprečnih plač) 4.500 EUR, kjer je, ob podanih tudi drugih posledicah, gibljivost dlančno-členčnega prstanca zmanjšana za 11%, kot tudi groba moč roke. Na tem delu je občutljivost slabša, oškodovanec je manj zmožen je za čvrst stisk z levo roko, zaradi česar ne more več opravljati dela monterja.

Tako odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v zadostni meri upošteva, da je tožnik „priučen desničar“. Treba je upoštevati tožnikovo starost (34 let ob nezgodi), torej bo posledice trpel še dolgo časa, ter tudi njegov poklic mesarja, saj mora vlagati večji napor pri svojem delu, pa tudi pri prosotčasnih aktivnostih. Povsem neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da se je tožnik ukvarjal (le) s treniranjem nogometa, ne pa tudi z drugimi športi. Pri odškodnini iz tega naslova se namreč ne zahteva neko predhodno profesionalno ukvarjanje s športom, temveč zadošča, da se oškodovanec po poškodbi ne more rekreativno ukvarjati s športom (katerimkoli) oziroma da se ne more rekreirati, oziroma da mora pri tem v vadbo vlagati večje napore.

Celotna pravična denarna odškodnina za negmotno škodo, ki jo je utrpel tožnik tako znaša 9.100,00 EUR, pri čemer je treba upoštevati tudi soprispevek tožnika v višini 40%, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 60% navedenega zneska, to je 5.508,48 EUR. Tožena stranka ves čas postopka ni ugovarjala tožnikovi navedbi, da je terjatev iz naslova odškodnine za negmotno škodo zapadla 1. 5. 2008, zato je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti utemeljeno dosodilo od tega dne dalje (2. odstavek 299. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo glede soprispevka tožnika ter višine pravične denarne odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se prisojeni znesek odškodnine zviša z 2.116,16 EUR na znesek 5.508,48 EUR (pri tem je upoštevalo tudi pravilno prisojeno odškodnino za materialno škodo v višini 80.80 EUR).

Zaradi delne ugoditve tožbenemu zahtevku je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika znaša 48,32% (in ne 18,56%, kot je bilo odločeno z izpodbijano sodbo). Zato je tožnik upravičen do stroškov v višini 1.171,09 EUR, glede na uspeh in pravilno ugotovljene celotne utemeljeno priglašene stroške v višini 2.423,63 EUR v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka je utemeljeno priglasila stroške v višini 813,09 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na njen uspeh (51,68%) je upravičena do povračila stroškov v znesku 420,20 EUR. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 750,89 EUR.

Pritožbeno sodišče je ugodilo le pritožbi tožnika, čeprav je glede višine odškodnine za posamezne oblike negmotne škode upoštevalo tudi pritožbena stališča tožene stranke, vendar je za oceno pritožbenega uspeha merodajno le, v kateri smeri pritožba vpliva na izrek izpodbijane sodbe, ne pa tudi kako vpliva na posamezne elemente obrazložitve oz. na višino posameznih oblik negmotne škode. Končni rezultat pritožbe je zgolj ta, da se je dosojeni znesek zvišal, prav tako stroški, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka, zato je potrebno šteti, da je pritožbeno sodišče ugodilo le pritožbi tožnika.

Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče v preostalem zavrnilo pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je s pritožbo uspel v višini 3.392,32 EUR, kar glede na izpodbijani del sodbe (8.383,84 EUR), predstavlja uspeh v pritožbenem postopku v višini 40,46%. V sorazmerju s tem uspehom je tožnik upravičen do povračila stroškov v zvezi s pritožbo (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Sodišče druge stopnje mu je priznalo kot potrebne stroške nagrado za sestavo pritožbe v znesku 465,60 EUR (291 EUR x 1,6) (tar.št. 3210 ZodvT), kar glede na uspeh, ob upoštevanju 22% DDV, znaša 229,82 EUR. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.