Jedro

Določba 3. odstavka 281. člena ZOR uzakonja pravno fikcijo, da je pri neodplačnih razpolaganjih dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom. Na takšno razumevanje zakonske določbe kaže samo besedilo navedene določbe, ki drugače kot predhodna določba 2. odstavka istega člena uporablja besedici da "se šteje", da je dolžnik vedel, da škoduje upnikom, in ne da se zgolj "domneva" (besedilo drugega odstavka). Škodovalni namen je torej ob navedeni jezikovni in sistemski razlagi izkazan po sili zakona in ga zato v pravdi ni potrebno dokazovati oziroma obstoja te uzakonjene okoliščine na drugi strani toženec tudi ne more izpodbiti. Zato se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem ali je izkazan tudi obdarovalčev škodovalni namen ob sklenitvi spornih darilnih pogodb, s katerim je v korist drugotoženke razpolagal s svojimi nepremičninami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (obsodilnem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev neveljavnosti in ničnosti darilnih pogodb z dne 6.2.1997, v razmerju do tožnika za njegovo odškodninsko terjatev in da zato drugotoženka kot dedinja umrlega toženca tožniku odgovarja za odškodninsko terjatev s premoženjem, vpisanim pod vl. štev. a in b k.o. Š.. Ugodilo je nadalje tožbenemu zahtevku, po katerem je drugotoženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Toženkama je še naložilo, da plačata tožeči stranki stroške v znesku 969.629,00 SIT, in sicer od tega zneska prvotoženka znesek 236.493,00 SIT in drugotoženka znesek

733.136,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005, v 15 dneh, pod izvršbo. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta toženki. Uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži, da toženima strankama povrne pritožbene stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila. Poudarjata, da je pokojni K. V. sklenil darilni pogodbi, ker je bil hudo bolan in je želel poskrbeti za svojo hčer, ki je tedaj vpisala prvi letnik fakultete in ji na ta način omogočiti, da konča študij, česar glede na prognozo bolezni ne bi dočakal. Pogodbi je sklenil teden potem, ko je izvedel za svojo bolezen. Logično je, da tako bolan človek želi poskrbeti za svoje premoženje. Tudi notar A. D. je zaslišan kot priča potrdil, da je bil videti K. V. hudo bolan in da je dobil vtis, da je slednji želel urediti premoženjska razmerja. Razen tega bi morala dedinja plačati davek na prenos lastninske pravice, pri darilni pogodbi pa je davka oproščena. Pokojni torej ni imel namena oškodovati tožnika. Ni mogoče tudi pritrditi zaključku, da je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z 12. členom ZOR in temeljnimi načeli obligacijskega prava. Posledično je nepravilno uporabljena določba

280. člena in predvsem 3. odstavka 281. člena ZOR. Tožnik in pokojni tudi nista mogla vedeti ob vložitvi tožbe, kakšen bo izzid te pravde, ki bi se lahko končala tudi z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov.

Zato sodišče ne bi smelo spornih nepremičnin šteti v zapuščino in tožniku prisoditi višjo odškodnino, za katero naj drugotoženka odgovarja tudi z nepremičninami, katere ji je oče podaril. Sodišče je premalo tudi upoštevalo izpovedbe prič D. H. in S. H. in obeh toženk.

Slednji sta izpovedali, da pokojni ni bil agresiven človek in da so večkrat slišale tožnika, kako je pokojnemu grozil, ga klicaril po telefonu in izzival. Priči pa sta povedali, da sta takrat slišali kričanje in govoriti P.: "pusti ga Janko, ne ga, pusti ga". D. H. je tudi dodala, da da ji je pokojni naslednji dan kazal modrice na kolenu in v predelu pasu. Iz zapisnikov zdravstvene inšpekcije in zdravstvenega inšpektorata izhaja tudi, da je tožnik priznal, da sta bila s pokojnim v sporu zaradi kanalizacije. Dogodek se torej ni odvijal tako, kot je ugotovilo sodišče s prvo sodbo, temveč je šlo za medsebojni obračun. Ni izključena možnost, da je tudi tistega večera tožnik pokojnega izprovociral in s tem prispeval k nastanku škodnega dogodka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi tožnikov delež k nastanku škode v skladu z določbo 192. člena ZOR in tožniku priznati nižjo odškodnino. Odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je tudi sicer previsoka glede na podobne primere iz sodne prakse. Toženki grajata tudi stroškovni del sodbe.

Ugotovitev sodišča da je uspeh tožeče stranke v prvem postopku 77,35 %, uspeh toženih strank pa 22,65 %, je v nasprotju s prvo sodbo, iz katere je razvidno, da je tožnik uspel le s 18,86 %, toženki pa z 81,14 %. Znesek v višini oziroma navedeni procent pa je sodišče nato napačno prištelo k stroškom, ki so nastali v ponovnem postopku. V ponovnem postopku bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati le stroške, ki so nastali do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Le ti znašajo 157.219,00 SIT, za toženki pa 45.293,00 SIT. Po pobotanju navedenih zneskov bi morali toženki tožniku plačati le 111.926,00 SIT in ne zneska 969.629,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, torej tudi na potek škodnega dogodka in v zvezi z njim na ravnanje povzročitelja škode in oškodovanca, toženki ne moreta več izpodbijati s pritožbo. Da je pokojni K. V. poškodoval tožnika, pri čemer slednji ni izzival in ni napadel pokojnega, kot nasprotno tudi v tej pritožbi še zatrjujeta toženki, je bilo namreč že pravnomočno ugotovljeno s sodbo prvostopnega sodišča z dne 1.2.2001, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča z dne 24.4.2002, ki je tako dokazni oceni o poteku škodnega dogodka kot tudi posledični materialnopravni pravilni ugotovitvi o izključni povzročiteljevi odgovornosti za nastalo škodo, pritrdilo. Na podlagi pravnomočne odločitve je torej izključena uporaba določbe 192. člena ZOR o oškodovančevi deljeni odgovornosti, na katerega se pritožnici ponovno sklicujeta. Zato v tem postopku pritožbeno sodišče tudi ni moglo več upoštevati pritožbenih sklicevanj na izpovedbe prič H. ter obeh toženk, kot tudi ne sklicevanj na zapisnika zdravstvene inšpekcije in zdravstvenega inšpektorata.

Določba 3. odstavka 281. člena ZOR uzakonja pravno fikcijo, da je pri neodplačnih razpolaganjih dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upnikom. Na takšno razumevanje zakonske določbe kaže samo besedilo navedene določbe, ki drugače kot predhodna določba 2. odstavka istega člena uporablja besedici da "se šteje", da je dolžnik vedel, da škoduje upnikom, in ne da se zgolj "domneva" (besedilo drugega odstavka). Škodovalni namen je torej ob navedeni jezikovni in sistemski razlagi izkazan po sili zakona in ga zato v pravdi ni potrebno dokazovati oziroma obstoja te uzakonjene okoliščine na drugi strani toženec tudi ne more izpodbiti. Zato se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem ali je izkazan tudi obdarovalčev škodovalni namen ob sklenitvi spornih darilnih pogodb, s katerim je v korist drugotoženke razpolagal s svojimi nepremičninami.

Tako so pritožbeni očitki oziroma trditve, ki poskušajo omajati sicer povsem pravilno oziroma prepričljivo dokazno oceno prvostopnega sodišča o tem, da je pokojni K. V. vedel oziroma mogel vedeti, da škoduje tožniku, ki se glede na vrednost zapuščine ne bi mogel v celoti poplačati za prisojeno odškodnino iz zapustnikovega premoženja v tej pravdi, tudi pravno nepomembni. Bistvena je zgolj neizpodbijana ugotovitev prvostopnega sodišča, da je pokojni povzročitelj škode sklenil sporni darilni pogodbi in na njuni podlagi v korist drugotoženke odsvojil svoje nepremičnine, zaradi česar ni imel več dovolj sredstev za poplačilo odškodnine, ki pripada tožniku.

Primerna je tudi višina izpodbijane prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po ugotovitvah prvostopnega sodišča je tožnik praktično popolnoma slep na desno oko zaradi česar trpi številne omejitve, naštete v izpodbijani sodbi (vid je zmanjšan za 9,7 desetin in je zato podana 37,7 % invalidnost; tožnik nima globinskega vida in ni več sposoben za dela, ki zahtevajo globinski, prostorski vid; težje presoja razdalje med objekti v globino, kar ga ovira pri vsakdanjih delih; okrnjena je športna aktivnost pri vseh športih z žogo in drugih dejavnostih, ki zahtevajo dvigovanje in sklanjanje ter skakanje; otežkočeno je kolesarjenje; pri delu, ko dvigne kakšno stvar začuti bolečino; če zakrije zdravo oko ne vidi predmeta tako razločno, da bi ga lahko prepoznal).

Oškodovančeva starost sedemintridesetih let ob nezgodi pa izkazuje, da bo oškodovanec še precejšen del svojega delovnega življenja trpel vsakodnevno nedvomno hude duševne bolečine, kar vse opravičuje odmero celotnega zahtevanega zneska 3.000.000,00 SIT iz tega naslova.

Merila in kriteriji iz 200. člena ZOR oziroma v skladu z njimi ustaljena sodna praksa bi celo terjala odmero nekoliko višje odškodnine.

Sodišče prve stopnje je torej pri odločanju o zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj povzročitelja škode pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje kot tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju o dopolnilni prisoji odškodnine pa pravilno uporabilo materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preverilo ali je prisojena odškodnina v celoti v skladu s kriteriji in merili iz 200. člena ZOR (torej tudi glede vsebinsko neizpodbijane odmere odškodnine za strah in telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem) in tudi v tem delu pritrjuje odmeri prvostopnega sodišča, pri čemer se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje.

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper stroškovni del sodbe. Uspeh tožnika je namreč še nekoliko višji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč uspel po temelju odškodninskega zahtevka (ki je bil tudi sporen), od katerega so bili odmerjani pravdni stroški strank, v celoti, po višini pa skupno z zneskom 4.100.000,00 SIT od skupno vtoževanih 5.300.000,00 SIT, kar pomeni 77,35 odstotkov. Skupen tožnikov uspeh tako znaša 88,67 odstotkov in ne zgolj 77,35 odstotkov, kolikor je očitno upoštevaje le uspeh po višini upoštevalo sodišče prve stopnje, in je torej uspeh tožene stranke le 11,33 odstotkov. Takšno razmerje uspeha ene in druge pravdne stranke bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti enotno za celoten postopek, saj je bila tako zavrnilna odločitev kot tudi v celoti stroškovna odločitev vsebovana v prvi sodbi sodišča prve stopnje razveljavljena in vrnjena tudi v tem delu zadeva v novo sojenje prav zaradi enotne odločitve o vseh stroških postopka upoštevaje končno doseženi uspeh ene in druge stranke v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je ob povedanem celo odločilo o stroških v prid toženi stranki. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ne bi smelo prisojenim stroškom nastalim v postopku po izdaji prve sodbe prišteti stroške nastale do izdaje prve sodbe. Takšno sicer nejasno pritožbeno zavzemanje pomeni, da tožnik naj ne bi bil sploh upravičen do stroškov nastalih do izdaje prve sodbe.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v izpodbijani sodbi tudi niso zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora tudi paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je ob vsem povedanem stroškovno zavrnilo pritožbo in potrdilo v izpodbijanem delu pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).