Jedro

Dogovor, ki se nanaša na določitev dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % osnovne plače, je ničen, ker nadrejena delavka ni imela pristojnosti, da določi višino dodatka. Pisni dogovor, ki ga skleneta nadrejena delavka in javni uslužbenec, namreč ne more biti podlaga za izplačilo, saj odločitev o plačilu sprejme predstojnik.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka sodbe (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek stroškov iz 1.457,70 EUR zviša na 2.069,30 EUR.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 60,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - ugotovitev, da je sklep št. ... z dne 26. 1. 2011 ter sklep št. ... z dne 14. 10. 2010 nezakonit; - zahtevek, da mora tožena stranka tožniku za čas od januarja 2009 do marca 2010 obračunati dodatek na osnovno plačo v višini 20 %, kar v bruto znesku znese mesečno 658,02 EUR, od katerega mora odvesti vse davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od 6. dne v naslednjem mesecu do plačila ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka).

Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.457,70 EUR v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo ( II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da toženi stranki prizna še 611,60 EUR stroškov postopka ter jih naloži v plačilo tožniku, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navaja, da se določba 19. člena Zakona o odvetniški tarifi in opomba III, tč. 4. III. dela Odvetniške tarife nanaša le na nagrado za postopek, ne pa tudi na nagrado za narok in pavšalne materialne stroške. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je v primeru, ko je zadeva vrnjena ponovno na prvo stopnjo, pooblaščenec upravičen do nove nagrade za narok. Tožena stranka je upravičena tudi do dodatnih pavšalnih stroškov, saj so ji le ti zaradi novega postopka, nedvomno nastali. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne uporabe pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče v zadevi samo odloči in spremeni sodbo in sklep sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo vtoževanega dodatka in pravdnih stroškov, podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče v odločitvi z dne 12. 7. 2013 zavzelo stališče o vseh pravnih in dejanskih vprašanjih spora in po temelju in višini obrazložilo, da tožniku pripada dodatek v višini 20 % njegove osnovne plače, vendar končne odločitve ni sprejelo zato, ker ni imelo podatkov za določitev zneska. Odprto je torej ostalo le vprašanje natančne določitve zneska. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v nasprotju z navodili pritožbenega sodišča zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Razlogi sodbe kažejo, da je bil ponovljeni postopek le nepomembna formalnost. Z opisanim je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dogovor v delu, ki se nanaša na določitev višine dodatka ničen. Določba 22.e člena ZSPJS ne določa, da bi višino dodatka določal predstojnik, dogovor lahko v imenu proračunskega uporabnika sklepajo osebe, ki jih opredeljuje zakon, torej predstojnik in pristojni javni uslužbenec. Dogovor ni omejen glede vsebine, vsebovati pa mora dva elementa: plačilo delovne uspešnosti in vsebino povečanega obsega dela, česar zakon ne prepušča predstojniku, ko nastopa v vlogi odredbodajalca za plačilo. Določba 22. e člena ZSPJS opredeljuje predstojnikovo dvojno vlogo, lahko nastopa kot odredbodajalec plačila dodatka, lahko kot stranka dogovora, če to ne prepusti javnemu uslužbencu. Odločitev predstojnika o plačilu je lahko odvisna le od tega, ali je delavec izpolnil svojo obveznost iz dogovora. Če delavec izpolni svojo obveznost, potem mu pripada plačilo, kot je to pravilno zaključilo tudi višje sodišče, ko je odločilo o prvi pritožbi. Izpolnitev dogovora s strani tožnika v času trajanja delovnega razmerja ni bilo nikdar vprašljivo za toženo stranko, da je bil z dogovorom dodatek določen v višini 20 % in da je tožena stranka dogovor izpolnjevala od sklenitve dalje le v letu 2008, nato pa ga je brez pojasnil prenehala izplačevati.

Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo dejstva in dokaze, ki izkazujejo upravičenost zahtevka tudi iz razloga, da je bilo delo opravljeno v povečanem obsegu. Ni pomembno, kaj je tožnik opravil v rednem delovnem obsegu, ampak ali opravil delo v povečanem obsegu. Glede dela v povečanem obsegu, je tožnik pošiljal toženi stranki tudi poročila. Ključno za oceno povečanega obsega dela je ocena tožnika, ki jo je podala nadrejena A.A., ki je v ocenjevalnih listih in kot priča poudarila, da ni bilo nobenega dvoma, da je tožnik opravil delo v skladu s pogodbo in dogovorom. Zgrešen je zaključek sodišča prve stopnje, da gre za upad denacionalizacijskih zadev po letih. Obseg zadev se je res zmanjševal po letih, vendar pa so na koncu ostale predvsem tiste zadeve, ki so bile v vseh ozirih najzahtevnejše. Prav tako je neutemeljena ocena o vsebini poročil o delu. Gre za poročila o delu, ki ga je tožnik opravil na podlagi dogovora o povečanem obsegu dela, ne pa za celotno delo. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnik ni opravil povečanega obsega dela zato, ker iz evidence delovnih ur ni vidnega presežka, poudarja, da je delo opravljal v poznih večernih urah in v dela prostih dneh.

Tožena stranka je dodatek v višini 20 % izplačevala po sklenitvi dogovora vse do konca leta 2008. Napačno je razumevanje sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral dokazati obstoj finančnih sredstev in zmožnosti za plačilo dodatka. Dolžnost ocenjevanja finančnih zmožnosti je na strani uporabnika proračuna, v primeru da ni več zagotovljenih sredstev, pa mora predlagati prekinitev dogovora. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 252/2013 z dne 12. 7. 2013 pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa delno razveljavilo v točki I/1, I/3, I/4 in III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je bil tožnik v obdobju od januarja 2009 do marca 2010 upravičen do dodatka na osnovno plačo v višini 20 %, v skladu z dogovorom z dne 1. 8. 2008. Pritožbeno sodišče je že z sodbo opr. št. Pdp 252/2013 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je sklep št. ... z dne 1. 6. 2005 o določitvi dodatka v višini 35 % na tožnikovo osnovno plačo, zakonit in veljaven od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2010. Zato je v ponovljenem postopku ostalo odprto še vprašanje ali je tožnik upravičen do plačila za povečan obseg dela, glede na Dogovor o dodatnih obremenitvah v okviru polnega delovnega časa z dne 1. 8. 2008. Dogovor je bil sklenjen na podlagi 22.e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. list RS št. 56/2002 in naslednji) in Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (v nadaljevanju Uredba, Ur. list RS št. 53/2008 in naslednji). Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku postavilo na stališče, da tožnik na podlagi sklenjenega dogovora z dne 1. 8. 2008 ni upravičen do dodatka v višini 20 % za vsak mesec od januarja 2009 do marca 2010, temveč šele, ko minister kot pristojna oseba na podlagi poročila ugotovi, da je bil tožnik nadpovprečno obremenjen in če so bila na razpolago sredstva za ta namen. Ugotovilo je, da je tožnik z 1. 8. 2008 sklenil z nadrejenim delavcem dogovor o dodatnih delovnih obremenitvah ter da je tožnik mesečno oddajal poročila o opravljenem delu, ki se je nanašalo predvsem na posamezne denacionalizacijske postopke, ne pa na naloge za potrebe sektorja za knjigo in knjižničarstvo ter za druge organizacijske enote ministrstva, kot je bilo določeno v Dogovoru. Ni sledilo izpovedi tožnika o opravljenem delu, kot jih je navedel tožnik v poročilih, temveč je na podlagi evidence tožene stranke ugotavljalo ali je tožnik v spornem obdobju presegal pričakovane rezultate dela. Ugotovilo je, da je tožnik ob pričakovanem obsegu dela vse naloge opravil v okviru delovnega časa, kar pomeni, da ni presegel pričakovanih rezultatov. Poleg tega pa tudi ni bil izpolnjen četrti pogoj - zagotovljena finančna sredstva, saj tožena stranka zaposlenim, ki so delali na področju denacionalizacije v letu 2009 ni izplačevala delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo da je tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je zavrnilo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze, zato v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki.

22.e člen ZSPJS določa pogoje za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev. Do plačila je upravičen delavec, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, ki ima sklenjen dogovor o povečanem obsegu z delavcem, ki ima pooblastilo za organizacijo dela in če predstojnik na podlagi dogovora in opravljenega dela sprejme pisno odločitev o pravici do dodatka za povečan obseg dela. Za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela morajo biti izpolnjeni vsi trije pogoji, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po določbi 4. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS št. 56/2002 in naslednji) v državnem organu in upravi lokalne skupnosti pravice in dolžnosti delodajalca izvršuje predstojnik. Tožnik je dogovor o dodatnih obremenitvah v okviru polnega delovnega časa z dne 1. 8. 2008 sklenil z neposredno nadrejeno delavko. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je dogovor, ki se nanaša na določitev dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % osnovne plače ničen, ker nadrejena delavka ni imela pristojnosti, da določi višino dodatka. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pisni dogovor, ki ga skleneta nadrejena delavka in javni uslužbenec, ne more biti podlaga za izplačilo, saj odločitev o plačilu sprejme predstojnik. Zgolj predlog nadrejene delavke (vodje pravne službe), kot izhaja iz dogovora z dne 1. 8. 2008 ne more biti podlaga za izplačilo dodatka za povečan obseg dela. Izpolnjeni morajo biti tudi ostali pogoji, določeni v 22.e členu ZSPJS in 3. člena Uredbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih ZSPJS določa za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na podatkih tožnika o opravljenem delu (mesečna poročila) in evidence tožene stranke, ki jo vodi na podlagi Uredbe o upravnem poslovanju (Ur. list RS št. 20/2005 in naslednji), iz katerih izhaja, da delo tožnika ni odstopala niti po obsegu niti po časovnih okvirih od ostalih delavcev, ki so opravljali podobna dela. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstva in dokaze, ki izkazujejo upravičenost zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo tako dokaze tožnika, kot tudi tožene stranke in jih ustrezno ocenilo. To velja predvsem za mesečna poročila tožnika, ki ne odražajo dejanskega stanja o opravljenem delu na posamezni zadevi. Ocenjevalni listi in zahtevki za izplačilo dodatka za povečan obseg dela nista v medsebojni zvezi, zato predloženi ocenjevalni listi v konkretni zadevi ne morejo biti dokaz. Glede na ugotovitev, da tožnik ni opravil dela v povečanem obsegu, tudi ni pomembno ali je tožena stranka imela zagotovljena sredstva za plačilo dodatka.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Kot izhaja iz obrazložitve stroškovne odločitve sodišče prve stopnje toženi stranki od priglašenih stroških v stroškovniku ni priznalo nagrade za narok v ponovljenem postopku, pri čemer se je sklicevalo na 4. točko 3. opombe 3 dela Odvetniške tarife kot sestavnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS št. 67/2008 in naslednji). Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ji ne nagrada za narok v ponovljenem postopku ne pripada.

Na podlagi 19. člena ZOdvT v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Toženi stranki zato pripada nagrada za narok (tar. št. 3102) za ponovljeni postopek.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe (odločitev o stroških postopka) spremenilo tako, da je znesek stroškov zvišalo za 611,60 EUR (nagrada za narok po tar. št. 3102 ter materialni stroški po tar. št. 6002).

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo nagrado za postopek ( tar. št. 3220) in materialne stroške, skupaj 60,00 EUR, stroške odgovora na pritožba krije tožena stranka sama, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).