Jedro

Delodajalec je delavcem znižal plače v nasprotju s predpisanim postopkom po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in Kolektivni pogodbi za gostinstvo in turizem, zato je delavec utemeljeno vtoževal razlike iz naslova premalo izplačane plače. V kolikor bi delodajalec izplačeval delavcem znižane plače v skladu s predpisanim postopkom po navedenih kolektivnih pogodbah, bi bila podana pravna podlaga, da bi se izdani certifikat iz leta 1996 uporabil samo v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Delavec glede prejetega certifikata ni podal soglasja za korporacijsko transformacijo, s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja pa se tudi ni odpovedal razliki v plači, zato je upravičen do njegovega gotovinskega izplačila, ker so bile plače pri toženi stranki nezakonito znižane.

Obvestilo o izdanem certifikatu ni povzročilo pretrganja 5-letnega zastaralnega roka, v katerem zastarajo terjatve iz naslova plač, saj je bilo izdano delavcem zgolj za sodelovanje v lastninskem preoblikovanju podjetja, predstavlja pa podlago za presojo premalo izplačane plače po višini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 642.241,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 30.4.1993 dalje in mu povrniti stroške postopka v znesku 411.450,00 SIT. Kar je tožnik iz naslova obresti zahteval več, je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da se tožnik v zvezi s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja ni odpovedal razliki v plači, pri čemer takrat vrednost iz komercialnega zapisa iz leta 1992, še ni zapadla v plačilo.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbi 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). Navaja, da je imel tožnik možnost zahtevati plačilo razlike v plači v roku 5 let od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov. V zvezi z obveznostjo iz naslova plače ni podala tožniku nikakršne izjave, s katero bi iz tega naslova pripoznala obveznost. Obvestilo iz leta 1996, ki se nanaša na izdajo dodatnega lastniškega certifikata, ne more pomeniti pretrganja zastaranja terjatve, saj gre pri obvestilu le za pravico do udeležbe pri lastninjenju podjetja. Odločilno je, da izjava o pripoznanju korporacijske obveznosti ne more predstavljati pripoznanje denarne obveznosti. Nadalje opozarja na sklenjeni pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja tožnika in izjavi o prenehanju vseh medsebojnih pravic in obveznosti med podjetjem in tožnikom. Tudi okoliščine, do katerih je prišlo do sklenitve pisnega sporazuma, kažejo na drugačna dejstva o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ki je želel nadaljevati delo v odvetništvu in za podjetje še nadalje opravljati določene pravne storitve. V nasprotnem direktor ne bi podpisal sporazuma, ki ga sicer sodišče v svojih razlogih zmotno obrazlaga. Glede lastniškega certifikata še navaja, da je bil tožniku izdan pomotoma. Njena računovodska služba ga je izdala vsem delavcem, tudi tožniku, ne da bi predhodno preverila, s katerimi izmed delavcev je bil predhodno sklenjen sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožnikov zahtevek oz. podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zadnjem ponovljenem postopku sledilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa in v zvezi s sporno zadevo pravilno ugotovilo odločilna dejstva in razloge v sodbi zadovoljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V dosedaj izvedenem dokaznem postopku se je ugotovilo, da znižanje plač delavcem v spornem obdobju pri toženi stranki ni bilo zakonito. Za presojo zakonitosti znižanja plač pri toženi stranki sta bili glede spornega obdobja odločilni takrat veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/90) in Kolektivna pogodba dejavnosti (Ur. l. RS, št. 2/91), ki sta določili pogoje in postopek zniževanja plač delavcem. Če bi tožena stranka izplačevala delavcem znižane plače v skladu z izvedenim postopkom po navedenih kolektivnih pogodbah, bi se izdani certifikat iz leta 1996 uporabil v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Ker tako ni postopala in tožnik v zvezi s certifikatom, ki mu ga je tožena stranka izdala, ni podal soglasja za njegovo korporacijsko transformacijo, je upravičen do vrednosti njegovega gotovinskega izplačila. Nadalje je odločilno, da je tožnik v letu 1992 razpolagal s potrdilom iz komercialnega zapisa ter pravico do poravnave obveznosti iz naslova premalo izplačanih plač. V času podpisa sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.5.1993 njegova pravica še ni zapadla v plačilo. Kot navaja tožnik, se takšni pravici iz komercialnega zapisa ni odpovedal. Navedeno v sporazumu ni zapisano, ob tem da se tožena stranka glede na takšno dejstvo ni sklicevala na kakršenkoli obstoj napake volje. Tudi ne kasneje v letu 1996, ko je tožniku izdala certifikat, saj gre pri sklicevanju na pomoto zgolj za okoliščino na njeni strani. Tožena stranka je tako z izdanim certifikatom priznala tožniku pripadajoče razlike v plači iz spornega obdobja, ki se jim tožnik ni odpovedal oz. mu z njegovo izjavo pripoznala pravico mimo sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Pri tem sklicevanje pritožbe na okoliščine sklepanja pisnega sporazuma in interese obeh strank glede nadaljnjega sodelovanja tožnika s toženo stranko po prenehanju zaposlitve, pa niso odločilne oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nikakršnih bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi. Zato je odločilo, da sam krije stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).