Jedro

Glede na tožničino trditveno podlago je po presoji višjega sodišča tožbeni zahtevek sklepčen in so pritožbene trditve o nasprotnem neutemeljene. Če bi se namreč izkazale tožničine navedbe za resnične, torej da je tožena stranka na podlagi sklenjene Pogodbe nepremičnino uporabljala, zanjo pa kljub izstavljenim in zapadlim računom ni plačala dvoletne najemnine, je tožničin zahtevek na plačilo zneska 19.920,00 EUR s pripadki povsem utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.149,00 EUR v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 842,29 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 82709/2012 z dne 12. 6. 2012 ostane v izreku v veljavi tudi v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev ter v delu glede stroškov upnika (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči povrne njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.302,35 EUR, v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da sta stranki dne 6. 11. 2009 sklenili Najemno pogodbo (v nadaljevanju Pogodba), s katero je tožnica kot najemodajalec toženi stranki kot najemniku izročila v rabo zemljišče parc. št. 1566, vpisano v vl. št. 744 k.o. X, ta pa se je zavezala, da bo tožnici za to plačevala (letno) najemnino v znesku 9.960,00 EUR. Dogovorjeno je bilo, da bo najemnik najemnino plačal v roku 8 dni od izstavitve računa, sama Pogodba pa se je sklenila za določen čas enega leta.

6. Tožeča stranka ob dejstvu sklenjene najemne pogodbe in izročitve zemljišča v rabo toženi stranki še zatrjuje, da je na podlagi Pogodbe, natančneje njenega 3. člena, ki ureja letno vrednost najemnine za začasno uporabo navedenega zemljišča, toženi stranki izstavila dva računa, in sicer račun št. 11/2009 z dne 19. 11. 2009 ter račun št. 11/2010 z dne 4. 11. 2010. Oba računa sta že zapadla. Toženi stranki sta bila poslana z navadno pošiljko, kot je običajna praksa.

7. Med strankama ni sporno, da navedena računa (oba se glasita na znesek 9.960,00 EUR) nista bila plačana, kar je bil tudi razlog za vložitev izvršilnega predloga in začetek izvršilnega postopka zoper toženo stranko. Pritožnica opozarja, da dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj tožba, ki vsebuje zgolj zgoraj navedena dejstva, ni sklepčna. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je torej logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Če te povezave ni, obstaja nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom, in je zato treba takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Ali povedano drugače: sodišče lahko s sodbo ugodi le zahtevku z dejansko podlago v tožbenih trditvah, ki imajo ob ustrezni aplikaciji materialnega prava za posledico utemeljenost tožbenega zahtevka(1). Glede na zgoraj povzeto tožničino trditveno podlago je po presoji višjega sodišča tožbeni zahtevek sklepčen in so pritožbene trditve o nasprotnem neutemeljene. Če bi se namreč izkazale tožničine navedbe za resnične, torej da je tožena stranka na podlagi sklenjene Pogodbe nepremičnino uporabljala, zanjo pa kljub izstavljenim in zapadlim računom ni plačala dvoletne najemnine, je tožničin zahtevek na plačilo zneska 19.920,00 EUR s pripadki povsem utemeljen.

8. Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj naj bi spregledalo, da je bila pogodba sklenjena za eno leto in naj bi tako s potekom tega časa prenehala veljati. Glede na določila Obligacijskega zakonika - OZ o podjemni/zakupni pogodbi, ki se uporabljajo glede vprašanj, ki niso izrecno urejena v pogodbi med strankama, velja, da se najem molče obnovi, če najemnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena najemna pogodba, še naprej uporablja stvar, najemodajalec pa temu ne nasprotuje. Šteje se, da je sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja (prvi odstavek 615. člena OZ). Glede na navedeno je tako tožnica upravičena zahtevati plačilo najemnine za dve leti. Tožnica je namreč že od samega začetka zatrjevala, da je toženi stranki izdala dva računa, in sicer za najem leta 2009 in leta 2010, iz česar logično izhaja, da je tožena stranka predmetno nepremičnino uporabljala dve leti in da se je po poteku prvega leta najem molče obnovil. Tožena stranka je šele v pritožbi prvič omenila, da naj bi zemljišče uporabljala zgolj eno leto, pred tem čas najema in predaja nepremičnine v posest toženki nista bili sporni. Isto velja za navedbe tožene stranke, da je tožnica najemnino za eno leto, kolikor je bila sklenjena Pogodba, zaračunala dvakrat. Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožena stranka je imela tekom postopka na prvi stopnji možnost, da bi opozorila na omenjene okoliščine; ker tega ni storila niti ni zatrjevala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti, višje sodišče omenjenih trditev ne more upoštevati, saj gre za nedovoljene pritožbene novote.

9. Višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je potrebno dejstva o obstoju in višini terjatve tožeče stranke šteti za priznana. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da tožeča stranka ni zmogla navesti vseh dejstev, ki bi bila potrebna za ugotovitev temelja in višine zahtevka, zaradi česar priznanje dejstev sploh ni mogoče. Dejstev, ki jih tožeča stranka ne navede, tožena stranka ni dolžna niti jih ne more zanikati oz. se o njih kako drugače izreči. Višje sodišče je obrazložilo, zakaj ne držijo pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe. Po oceni višjega sodišča je tožnica v svoji tožbi navedla zadostno trditveno in dokazno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožena stranka že v prvotnem ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 09.07.2012 ni oporekala obstoju ali višini tožničine terjatve, temveč je ugovarjala zgolj iz razloga, ker naj bi bila omenjena (priznana) terjatev že plačana in se pri tem sklicevala na napačno najemno pogodbo. Tudi iz prve pripravljalne vloge tožene stranke z dne 19.03.2013 ne izhaja, da bi bili obstoj in višina terjatve sporni, temveč gredo vse navedbe v smeri dokazovanja domnevne nezapadlosti terjatve. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo omenjena dejstva za priznana in so neutemeljene pritožbene navedbe o zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

10. Pritožba nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe pravdnega postopka, saj ni izvedlo nobenega dokaza v smeri ugotovitve, ali je tožnica račune dejansko poslala. Med strankama je bilo po oceni pritožnice namreč sporno, ali je tožena stranka račune sploh prejela, na to dejstvo pa je glede na 3. člen Pogodbe vezana zapadlost. Višje sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča vestna, skrbna in analitično sintetična; skladna 8. členu ZPP, ki določa, da o tem, katere dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Razlogi sodbe so v tem delu tudi jasni, zato je preizkus sodbe mogoč. Sodišče prve stopnje namreč natančno pojasni, da iz s strani tožnice priložene listinske dokumentacije jasno izhaja, da je tožeča stranka oba vtoževana računa toženi stranki poslala na njen naslov, navedeno potrjujejo knjigovodske listine in poslovne knjige, pa tudi sicer tožena stranka ne navede nobenega razumnega razloga, zakaj naj bi tožnica račune pošiljala na drugačen način kot z navadno pošto, ki predstavlja običajno prakso. Nenavadno je po oceni višjega sodišča tudi, da tožena stranka kljub priznanju sklenitve predmetne Pogodbe računov kot posledico uporabe nepremičnine ni pričakovala. Tožena stranka je s podpisom Pogodbe sprejela določene obveznosti, tako tudi obveznost plačila za rabo nepremičnine, pri čemer bi ji moral biti znesek letne najemnine glede na jasno določilo 3. člena Pogodbe znan. Vse njene navedbe o ne-izdaji računov ter nepotrebnosti zavedanja o dolžnosti plačila računov so tako nelogične, nerazumne in pravno neupoštevne.

11. Ker je višje sodišče potrdilo (dejansko) oceno sodišča prve stopnje o izdanih računih toženi stranki ter posledično o ugotovljeni zapadlosti navedenih dveh računov je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi glede obrestnega dela zahtevka. Tožnica je v predlogu za izvršbo glede na izpisek odprtih postavk z dne 22.05.2012 kot datum zapadlosti navedla dan 22.12.2010 (zapadlost zadnjega vtoževanega računa v plačilo), zato je glede na svoj zahtevek upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.920,00 EUR od dne 23.12.2010 dalje.

12. Zakon o odvetniški tarifi v tar. št. 3100, v kateri določa nagrado za pravdni postopek, določa, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine in postopek za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naloga všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le-ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine ali postopka za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naloga. Pritožba utemeljeno opozarja, da je ob pravilni uporabi tar. št. 3100 potrebno izvršilne stroške všteti v pravdne, zato je višje sodišče ponovno obračunalo stroške postopka in tožeči stranki priznalo stroške pravdnega postopka v višini 544,70 EUR kot nagrado za postopek, zmanjšane za 125,70 EUR, kar predstavlja nagrado za postopek v izvršilni zadevi (tar. št. 3460 ZOdvT), priznalo ji je tudi 502,80 EUR nagrade za narok in 20,00 EUR materialnih stroškov, kar povečano za 22% DDV znaša 1.149,00 EUR.

13. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku izreka sodbe (stroškovni del) na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodne odločbe. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker je tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala v celoti, vendar je uspela zgolj v stroškovnem delu, je tožeči stranki glede na prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer nagrado za postopek po Tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 670,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, skupaj z 22% DDV torej 842,29 EUR. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 364/2008 z dne 22.09.2011 in sodba Vrhovnega sodišče opr. št. II Ips 813/2006 z dne 24.05.2007.