Jedro

Pri III. območju varstva pred hrupom gre za tako imenovano mešano območje, ki je hkrati namenjeno prebivanju in obrtnim ter podobnim proizvodnim dejavnostim. Ker je lokacijski dokumentaciji priloženo soglasje zdravstvenega inšpektorata, ki temelji na strokovnem mnenju, ki ga je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo, Inštitut za varstvo okolja iz katerega izhaja, da predvidena gradnja skladišča ne presega ravni hrupa za III. območje, tožnik zgolj z pavšalnimi navedbami o pomanjkljivosti strokovnega mnenja, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Oddelka za okolje in prostor, z dne 3.1.2000, s katero je navedeni prvostopni organ izdal investitorjema S. in E.Š. iz J., (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), lokacijsko dovoljenje za graditev skladišča gradbenega materiala in kmetijskih potrebščin na zemljišču parc. št... k.o... pod pogoji, navedenimi v prvostopni odločbi.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira določbi 2. odstavka 54. in 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Navaja, da lokacijska dokumentacija, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja vsebuje tudi soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, predpisana z zakoni. Ugotavlja, da je med temi soglasji tudi soglasje zdravstvenega inšpektorata, ki kot organ, ki je v lokacijskem postopku dolžan varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine glede na sanitarne normative, med katerimi je tudi presoja ravni hrupa, ki bi ga obratovanje spornega skladišča povzročalo v okolju. Ugotavlja tudi, da je bilo v konkretni zadevi, kot izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih, izdano pozitivno soglasje zdravstvenega inšpektorata, ki temelji na strokovnem mnenju, ki ga je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo M., Inštitut za varstvo okolja, z dne 24.6.1999, iz katerega izhaja, da na spornem območju gradnje skladišča ravni hrupa za III. območje niso presežene. Da sporna lokacija sodi v III. območje varstva pred hrupom, to je tako imenovano mešano območje, ki je hkrati namenjeno prebivanju in obrtnim ter podobnim proizvodnim dejavnostim, pa po mnenju sodišča prve stopnje izhaja iz potrdila Občine L. z dne 25.10.1999, na to pa kažejo tudi druge ugotovitve tožene stranke (npr., da ima na tem območju tudi tožnik svojo dejavnost). Zato je bilo po mnenju sodišča prve stopnje investitorjema, ob upoštevanju navedenega strokovnega mnenja, utemeljeno izdano izpodbijano lokacijsko dovoljenje. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da odločitev sanitarnega inšpektorja temelji na oceni, ki jo je izdelal Inštitut za varstvo okolja, Zavoda za zdravstveno varstvo M. z dne 24.6.1999. Zato je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo zgolj pavšalni ugovor tožnika o pomanjkljivosti navedenega izvedeniškega mnenja, saj drugega strokovnega mnenja, s katerim bi tožnik dokazal, da ocena navedenega inštituta ne ustreza dejanskemu stanju, tožnik ni ponudil. Tudi tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na določitev območja varstva pred hrupom, določitve novega izvedenca in kršitve pravil postopka ter neupoštevanje dejstva, da sta tožnik in njegova žena slepa in da drugače reagirata na hrup kot ostali ljudje, po mnenju sodišča prve stopnje niso utemeljeni in ker jih je tožnik navajal že v postopku pri toženi stranki, se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge, ki jih je za njihovo zavrnitev navedla že tožena stranka. Gre namreč za to, da je III. stopnja varstva pred hrupom določena za območje, kjer je dopusten poseg v okolje, ki je manj moteč zaradi povzročanja hrupa, to je trgovsko-poslovno stanovanjsko območje, ki je hkrati namenjeno prebivanju oziroma zgradbam z varovanimi prostori in obrtnim ter podobnim proizvodnim dejavnostim (mešano območje). Pri tem tožena stranka navaja, da obravnavano območje nedvomno ni čisto stanovanjsko območje, ampak so dopustne tudi druge dejavnosti in tudi dejavnost investitorjev, kar kaže na to, da v konkretni zadevi ne gre za II., ampak za III. območje stopnje varstva pred hrupom, to pa pomeni, da je bilo v zadevi to pravilno upoštevano.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo v celoti ponavlja tožbene ugovore zoper izpodbijano odločbo tožene stranke in še dodaja: Žal prvostopni organ ni sprejel njegovega predloga o določitvi novega izvedenca zaradi pomanjkljivega izvedeniškega mnenja o hrupu z dne 24.6.1999. To je po njegovem mnenju neutemeljeno in sprejeto brez razlogov. Zato je pomanjkljivosti izvedeniškega mnenja povzel tudi v tožbi ter je pričakoval, da bo sodišče prve stopnje ocenilo kakovost izvedeniškega mnenja, upoštevaje pripombe, ki jih je podal v postopku izdelave izvedeniškega mnenja junija 1999. leta. Prav zaradi teh pomanjkljivosti meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepopolno ugotovilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi zoper izpodbijano sodbo, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadeti stranki S. in E.Š. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Po mnenju pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno sklicuje na določbi 2. odstavka 54. in 55. člena ZUN, ki določata, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ki se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih in tudi na podlagi podatkov o pričakovanih vplivih objekta na okolje. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da lokacijska dokumentacija, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja, vsebuje tudi soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, predpisana z zakoni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je med soglasji tudi pozitivno soglasje zdravstvenega inšpektorata, ki temelji na strokovnem mnenju, ki ga je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo M., Inštitut za varstvo okolja, z dne 24.6.1999, iz katerega izhaja, da na spornem območju gradnje skladišča ravni hrupa za III. območje niso presežene. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da sporna lokacija sodi v III. območje varstva pred hrupom, to je tako imenovano mešano območje, ki je hkrati namenjeno prebivanju in obrtnim ter podobnim proizvodnim dejavnostim, kar izhaja iz navedenega potrdila Občine L. z dne 25.10.1999, na to pa kažejo tudi druge ugotovitve tožene stranke (npr., da ima na tem območju tudi tožnik svojo dejavnost). Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da je bilo prizadetima strankama kot investitorjema, ob upoštevanju navedenega strokovnega mnenja z dne 24.6.1999, utemeljeno izdano izpodbijano prvostopno lokacijsko dovoljenje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da odločitev sanitarnega inšpektorja temelji na oceni, ki jo je izdelal navedeni inštitut Zavoda za zdravstveno varstvo M. z dne 24.6.1999, zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje upravičeno kot neutemeljen zavrnilo zgolj pavšalni ugovor tožnika o pomanjkljivosti navedenega izvedeniškega mnenja, ki ga tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, saj drugega strokovnega mnenja, s katerim bi tožnik dokazal, da ocena navedenega inštituta ne ustreza dejanskemu stanju, tožnik ni ponudil, kar ni storil tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje kot neutemeljene upravičeno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ki se nanašajo na določitev območja varstva pred hrupom, določitve novega izvedenca in kršitve pravil postopka ter neupoštevanje dejstva, da sta tožnik in njegova žena slepa in da drugače reagirata na hrup kot ostali ljudje. Te ugovore je tožnik navajal že v postopku pri toženi stranki. Tudi pritožbeno sodišče meni, da se je v zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na razloge, ki jih je za njihovo zavrnitev navedla že tožena stranka. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče tudi meni, da navedeni tožnikovi ugovori nimajo podlage v podatkih in listinah v upravnih spisih in v določbah 4. člena Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, ki jih citira tožena stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ni uspel, ni upošteven njegov predlog, da mu pritožbeno sodišče prizna pritožbene stroške, za kar je podlaga v določbah 1. odstavka 16. člena, 1. odstavka 23. člena ZUS, v zvezi z določbama 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).