Jedro

Neuspešno opravljeno poskusno delo je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar obenem pomeni, da iz tega razloga delodajalec delavcu ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega sledi, da je že v sam institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela vgrajeno, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka in se že kar na podlagi zakona domneva, da so okoliščine in interesi strank takšni, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, če delavec ni uspešno opravil poskusnega dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi (vse, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, z dne 31. 12. 2009, za ugotovitev, da tožnici z dnem 31. 12. 2009 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da ji še vedno traja, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas do 18. 6. 2010 povrne celotno prikrajšanje na plači v višini mesečne postavke 942,02 EUR bruto, od tega dne dalje pa celotno razliko v plači med zneskom 942,02 EUR bruto ter zneskom bruto plače, ki ga prejema na novem delovnem mestu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačil 15. v mesecu za pretekli mesec ter da od obračunanih zneskov odvede vse davke in prispevke, kakor da ni bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje v ničemer ni pojasnilo drugega kumulativno določenega pogoja za izredno odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ta kršitev naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa pogovora med tožnico in direktorjem tožene stranke, s katerim je tožnica dokazovala, da ji direktor ni očital nobenih nepravilnosti pri opravljanju dela in da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v povsem drugih okoliščinah. Izpodbijana sodba sploh ne vsebuje razlogov o tem, zakaj naj bi bilo tožničino delo neuspešno. Sodišče prve stopnje zgolj povzema izpovedbo direktorja tožene stranke, ki je bil zaslišan kot priča, tožnica je na vse očitke, ki jih je tožena stranka pričela navajati šele med sodnim postopkom, podala konkretne odgovore, podprte z ustreznimi dokazi. Dokazno breme je bilo na toženi stranki, zato še toliko bolj preseneča stališče sodišča prve stopnje, ki sploh ni ugotavljalo relevantnih vsebinskih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi izjemnosti instituta poskusnega dela je ocena opravljenega poskusnega dela podvržena strožji presoji. Pritožbeno in Vrhovno sodišče Republike Slovenije sta v svojih odločbah že večkrat zavzeli stališče, da mora pisna ocena vsebovati konkretno oceno poskusnega dela in da mora biti iz nje jasno razvidno, v čem se kaže delavčeva nestrokovnost. Posplošene ugotovitve iz ocene poskusnega dela tožnice ne ustrezajo navedenemu standardu, zlasti še, ker tožena stranka niti v razgovoru s tožnico, niti v sodnem postopku ni konkretizirala domnevne neuspešnosti tožnice. Ocena poskusnega dela mora temeljiti na konkretnih in ne pavšalnih ugotovitvah delodajalca o delu delavca, pri čemer je potrebno upoštevati tudi zadolžitve iz razvida del in nalog oziroma opisa delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da ni res, da direktor tožene stranke tožnici ni pojasnil razlogov (za negativno oceno poskusnega dela), vendar tožnica poudarja, da direktor tega nikoli ni storil in da so bili pravi razlogi za odpoved povsem drugi. Tožena stranka tudi v sodnem postopku svoje ocene ni poskušala konkretizirati. Tako tudi na podlagi glavne obravnave ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi bil nezadosten tožničin doprinos k timu. Zaradi posplošenih očitkov tožnica tudi ni mogla pripraviti obrambe zoper očitke o tem, da gre pri njej za slabšo možnost zaupanja in prilagajanja ter za selektivno samoiniciativnost. Absurdnost situacije dokazuje priloga z ocenami tožničinega dela po posameznih kriterijih (priloga B/12). Tako je pri kriteriju kvalitete opravljenega dela tožnica za pravočasnost in vestnost ocenjena z najvišjo oceno 5, za natančnost pa z oceno 3, ne da bi bilo pojasnjeno, na kakšnih kriterijih temelji takšna ocena. Enako velja tudi ostalih kriterijev. Tožena stranka tožnice po teh kriterijih ni ocenila z oceno nezadostno, ampak ji je namenila ocene od 2 do 5. Ocena 2 pomeni pozitivno oceno, kar kaže na dvoličnost tožene stranke, ki po eni strani tožnico oceni pozitivno, nato pa ji izda negativno oceno poskusnega dela. Tožnica se sprašuje, ali je uspešnost njenega poskusnega dela res lahko odvisna od tega, ali se je s sodelavko pogovarjala o višini prejetih plač in od tega, da naj bi sodelavki potožila, da mora v službo prihajati tudi takrat, ko to ne bi bilo potrebno ter od opazk o količini dela, ki odpade na tožnico ter od opazk očitno ne preveč prijateljsko nastrojene sodelavke, ki je bila tudi spisateljica ocene. Ta je postavko tožničinega nedoprinosa k timu ocenjevala na podlagi opazk, da gre tožnica preko trupel, da neti ogenj in da je pri njej prisotna dvoličnost. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) uspešnosti poskusnega dela verjetno ni navezoval na takšne opazke. Med poskusnim delom je dopustno preverjati zgolj znanje in sposobnosti delavca, na oceno pa ne smejo vplivati osebnostne lastnosti delavca oziroma osebne okoliščine. Šele med sodnim postopkom je tožena stranka začela navajati primere, ki naj bi kazali na tožničino nestrokovno in nekvalitetno delo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne navaja očitka, da naj bi bila tožnica odgovorna za napako pri prevodu, kakor tudi ne očitka, da se je v nekem katalogu ista kataloška številka pojavila za dva različna artikla, zato tožnica domneva, da so zadostovali argumenti, ki jih je navajala v vlogah. Iz previdnosti vseeno poudarja, da je tožena stranka najela in plačala prevajalko in da sama ni bila zadolžena za prevod. Banalna napaka v zvezi s kataloškimi številkami pa ni imela nikakršnih posledic. Razen tega pa je bil ta katalog pripravljen po tistem, ko je tožnici delovno razmerje prenehalo. Brezpredmeten pa je očitek, ki ga sprejema tudi sodišče prve stopnje, da naj bi bila tožnica odgovorna, da je bil toženi stranki izdan plačilni nalog, ker v katalogu P. ni bilo navedene popolne firme družbe, manjkal pa je tudi podatek o višini osnovnega kapitala. Ta katalog je bil naslovnikom razposlan 18. 2. 2010, tožnici pa je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana že 31. 12. 2009, direktor pa je negativno oceno tožničinega dela izdelal najkasneje 20. 12. 2009. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kako bi tožnica lahko odgovarjala za domnevne napake v katalogu, ki je izšel takrat, ko tožnica vsaj dva meseca ni več opravljala dela za toženo stranko. Prav tako sodišče prve stopnje ne pojasni, kako bi lahko direktor tožene stranke pri izdelavi negativne ocene tožničinega dela v začetku decembra 2009 kot tožničino napako upošteval tudi to, da bo moral sredi leta 2010 plačati denarno kazen za napako v katalogu, ki se je šele pripravljal. Celo v primeru, če bi bila tožnica res odgovorna za korekture teksta v katalogu, bi ji tožena stranka takšnega očitka v decembru 2009 nikakor ne bi mogla nasloviti, saj se je katalog takrat šele začel pripravljati. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bila tožnica v skladu z 286. členom ZPP prekludirana s predlogom za izvedbo dokaza s poslušanjem tonskega zapisa pogovora med njo in direktorjem tožene stranke. Te kršitve tožnica tudi ne more uveljavljati, ker ni ravnala v skladu z 286. b členom ZPP, saj bi morala zatrjevano kršitev uveljavljati takoj, torej na glavni obravnavni 17. 6. 2010. Neutemeljen je očitek, da tožena stranka ni konkretizirala njene neuspešnosti v času poskusnega dela. V oceni z dne 10. 12. 2009 je navedeno, da poskusno delo ni bilo uspešno opravljeno, ker je tožnica zavračala naloge po navodilih vodstva, ker se je slabše prilagajala delovnemu procesu, ker s sodelavci ni želela deliti podatkov, ker je bila selektivno samoiniciativna. Tožnici je bila ta ocena vročena in takrat je podala le pripombo, da se z oceno popolnoma ne strinja, ker naj bi jo izdelala druga oseba. Direktor je ugotovil, da tožnica sodelavcem ni nudila zahtevanih podatkov, zaradi česar so se sodelavci tudi pritoževali. Direktor se je s tožnico o pritožbah sicer pogovoril, vendar se tožničino ravnanje ni spremenilo, saj je ponovno prejemal pritožbe. Direktor tožene stranke je tudi ugotovil, da je tožnica zavračala delovne naloge, saj v času odsotnosti drugega delavca ni želela prevzemati klicev v telefonskem centru. Tožnica je bila v celoti odgovorna za kataloge, kar pomeni, da jih je bila dolžna pregledati, preveriti in skupaj z oddelkom za trženje na Nizozemskem prilagoditi razmeram na slovenskem trgu. Številke nekaterih artiklov niso bile pravilne, kar je povzročilo, da se je dostavil napačen izdelek ali pa izdelek z napačno ceno. V 32 primerih je tako prišlo do nepravilnega zaračunavanja artiklov. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na prilogo B/12, ki predstavlja zgolj pregled tožničinega dela, oceno poskusnega dela pa je direktor podal na podlagi vseh informacij. Iz te priloge je razvidno, da je tožnica pri večini nalog dobila zgolj 2 točki od 5 možnih. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnica ni bila zadolžena za prevod kataloga. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bila tožnica zadolžena za prevod, pravilnost in prilagoditev kataloga slovenskemu območju. Direktor je sicer izpovedal, da je katalog običajno prevedla prevajalka, da pa je bila tožničina naloga, da prevod pregleda in preveri, kar pomeni, da bi ga morala preveriti tudi glede morebitnih napak v zvezi s pravilnostjo vnosa podatkov o prodajnih artiklih ter v zvezi s pravilnostjo podatkov o toženi stranki. Tožnica neutemeljeno navaja, da ne more biti odgovorna za napake v katalogu P., saj je na naroku za glavno obravnavo sama izpovedala, da se katalogi pripravljajo pol leta pred izidom, kar pomeni, da se je katalog, ki je izšel februarja 2010, pripravljal jeseni 2009, tudi v času tožničine zaposlitve. Direktor je tudi izpovedal, da jih je tržni inšpektor kaznoval že prej in da je na napake tožnico izrecno opozoril, pa jih pri pripravi kataloga P. kljub temu ni odpravila. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je podan v prvem odstavku 110. člena ZDR predpisan pogoj za izredno odpoved, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Vendar pa gre pri vprašanju, ali je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki ni uspešno opravil poskusnega dela, sploh potrebno še posebej ugotavljati okoliščine in interese iz prvega odstavka 110. člena ZDR za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za ugotavljanje odločilnih dejstev. Navedeno pomeni, da iz zatrjevanega razloga sploh ne more biti podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Glede na določbo prvega odstavka 111. člena ZDR je neuspešno opravljeno poskusno delo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar obenem pomeni, da iz tega razloga delodajalec delavcu ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega sledi, da je že v sam institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela vgrajeno, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka in se že kar na podlagi zakona domneva, da so okoliščine in interesi strank takšni, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, če delavec ni uspešno opravil poskusnega dela.

Podobno neustrezno tožnica uveljavlja obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa pogovora med tožnico in direktorjem tožene stranke. Navedeno bi kvečjemu lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Ta namreč določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre niti za to relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je tožnica predlog za izvedbo dokaza s poslušanjem razgovora med tožnico in direktorjem tožene stranke podala šele na drugem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Navedeno pomeni, da je tožnica ta dokaz predlagala v nasprotju z določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP. Za dejstva in dokaze, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom 286. člena ZPP pa je v šestem odstavku 286. člena ZPP izrecno določeno, da se takšna dejstva in dokazi ne upoštevajo. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje stopnje ravnalo v skladu z zakonom, ko predlaganega dokaza ni upoštevalo oziroma ga ni izvedlo.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede tega, zakaj tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče (na 2. in 3. strani obrazložitve) zgolj obsežno povzema izpoved za toženo stranko zaslišanega direktorja R.J.P., ne da bi to izpoved kakorkoli dokazno ocenilo, v nadaljevanju pa je zgolj zavzelo stališče glede tega, ali je tožnico med poskusnim delom sploh ocenjeval direktor in glede istovetnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tisto, ki jo je tožena stranka tožnici najprej poskušala vročiti. Do konca obrazložitve se sodišče prve stopnje ukvarja zgolj še z vprašanjem pravočasnosti odpovedi na podlagi neuspešno opravljenega poskusnega dela in vprašanjem, ali je bila tožena stranka tožnici dolžna omogočiti zagovor. Na vsebinske razloge za negativno oceno poskusnega dela se nanaša zgolj ugotovitev, da sodišče ni sledilo izpovedbi tožnice, da v katalogu ni bilo narobe nič, za kar bi sama odgovarjala, češ da je izpovedala, da je pri napaki šlo za navedbo višine osnovnega kapitala družbe. Sodišče prve stopnje nato zaključuje, da tožnica za navedeno odgovarja, saj je po lastni izpovedbi bila pristojna za korekturo teksta. Ob takšnem zaključku ni jasno niti, ali se te ugotovitve nanašajo na katalog za P., kakor tožnica domneva v pritožbi, ali pa na katalog J., glede katerega je bil toženi stranki plačilni nalog izdan 2. 12. 2009. Navedeno pomeni, da razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi niso jasni, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšne sodbe dejansko ni mogoče preizkusiti, saj je bistvo spora ravno v tem, ali je tožena stranka utemeljeno ocenila, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela. Glede tega vprašanja (razen glede nejasnih razlogov o navedbi osnovnega kapitala družbe v katalogu) sodba nima prav nikakršnih razlogov, zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je takšne narave, da je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi moralo ugoditi in izpodbijani del (pod pritožbo ni odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje.

V novem postopku bo sodišče na podlagi že izvedenih dokazov sprejelo dokazno oceno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito ugotovila, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela in nato znova odločilo o tožbenem zahtevku.

Okoliščine, ki jih je kot razlog za negativno oceno poskusnega dela navajala tožena stranka (odklanjanje prevzemanja klicev v telefonskem centru, nepripravljenost posredovanja informacij sodelavcem) niso nikakršne osebne lastnosti, ki jih ne bi bilo dopustno ocenjevati, kot zmotno meni pritožba, temveč gre za ugotavljanje odnosa delavca do dela, kar je prav gotovo lahko eden od elementov za oceno uspešnosti poskusnega dela. Seveda pa se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do ostalih razlogov, ki jih je za negativno oceno poskusnega dela navajala tožena stranka.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.