Jedro

Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko seznani in izjavi o očitanih kršitvah oziroma odpovednem razlogu, ne pa zgolj ugotavljanju dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po šesti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi kršila navodila imenovanega zdravnika s tem, ko se v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni nahajala doma, ampak na otoku Pašmanu. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici vročila pisno obdolžitev, v kateri bi določila čas in kraj za zagovor. Kot takega ni upoštevalo dopisa z dne 16. 7. 2003 z obvestilom in opozorilom o možnosti izredne odpovedi, kolikor tožnica ne bo posredovala dokaza o upravičeni odsotnosti z doma. Tožena stranka bi morala izpeljati postopek pred izredno odpovedjo ne glede na to, kje se je nahajala tožnica. Sodišče je ugotovilo tudi, da je tožnica v času od 2. 6. do 21. 7. 2003 upoštevala navodila osebnega ginekologa, sklep ZZZS pa je zanjo začel učinkovati po vročitvi 21. 7. 2003 in od tega dne dalje se je bila dolžna ravnati v skladu z navodili imenovanega zdravnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bila glede na vročitev izredne odpovedi tožba vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ker ni zaslišalo priče B. R., ki je izredno odpoved vročal tožničinemu možu. Tožena stranka je zaslišanje te priče predlagala šele po petih opravljenih narokih, čeprav se je na pravilnost prvega vročanja sklicevala že v odgovoru na tožbo. Zato je bila prekludirana, ni pa tudi navedla tožnega naslova, na katerega naj bi sodišče pričo vabilo. Odsotnost delavca iz kraja stalnega prebivališča še ni nujno okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Po ugotovitvah sodišča ima dopis tožene stranke z dne 16. 7. 2003 značilnosti in vsebino pisne obdolžitve, nista pa bila v tem dopisu določena čas in kraj, kjer lahko tožnica poda svoj zagovor. To bi tožena stranka lahko storila tudi s posebno vlogo. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnica v času odsotnosti zaradi bolezni ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika oziroma je brez njegove odobritve odpotovala iz kraja svojega bivanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je na obravnavi 21. 6. 2007 in s pripravljalno vlogo z dne 27. 6. 2007 navedla, kam naj sodišče vabi pričo B. R., vendar je sodišče ni vabilo. Zaslišanje priče je tožena stranka predlagala v ponovljenem postopku, v katerem je bilo treba v skladu z navodili pritožbenega sodišča popolno ugotoviti dejansko stanje. Predlog za zaslišanje priče je bil zato pravočasen in pravilen. ZDR ne določa obveznega zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je seznanila s celotnim dejanskim stanjem in ji ni bilo treba opraviti zagovora s tožnico, saj na njem ne bi izvedela nič novega. To smiselno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 175/2008, da rok za odpoved ne začne teči od datuma zagovora, temveč od datuma seznanitve z razlogi za odpoved.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog tožena stranka ne navede izrecno oziroma določno. Glede na obrazložitev sodišča druge stopnje, da je bil predlog za zaslišanje priče prepozen in ne dovolj opredeljen, pa gre lahko smiselno le za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugi točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. členom ZPP.

7. Revizije ni mogoče vložiti zaradi relativne bistvene postopkovne kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Relativne bistvene postopkovne kršitve so revizijski razlog samo takrat, kadar je do njih prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa sodišče druge stopnje očitka glede nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje ni upoštevalo, zaradi česar je treba šteti, da bi lahko bil tudi postopek pred sodiščem druge stopnje pod vplivom te kršitve. Tako sme tožeča stranka to relativno (bistveno postopkovno) kršitev uveljavljati z revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje.

8. Po določbah 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi (predlagati) dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. To velja tudi v primeru ponovljenega postopka pred sodiščem prve stopnje. Po drugem odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala pravočasnosti vložitve tožbe in zatrjevala, da je preko pooblaščenega vročevalca odpoved vročila možu tožnice že julija 2003. Zaslišanja priče B. R., ki je vročitev opravil, tožena stranka ni predlagala in tudi ni navedla (tudi v ponovljenem postopku ne), zakaj tega ni mogla oziroma ni storila. Zato je dokazni predlog v pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2007 prepozen in ga sodišče ne bi smelo upoštevati.

9. Sodišče prve stopnje ga je kljub temu upoštevalo in predlagano pričo vabilo na naslov, ki ga je navedla tožena stranka. Vabilo je bilo poslano na ta naslov, vendar vročitev ni izkazana. Še pred razpisano obravnavo je tožena stranka sporočila sodišču, da se priča verjetno nahaja v Belgiji. Ni pa sporočila njenega drugačnega naslova, na katerega naj ga sodišče vabi in na obravnavi 3. 7. 2007 ni vztrajala pri njenem zaslišanju. Po določbi 236. člena ZPP mora stranka, ki predlaga zaslišanje priče, povedati tudi njeno prebivališče oziroma zaposlitev, kar sploh omogoči sodišču, da pričo vabi na zaslišanje. Gre za dolžnost stranke, da v okviru 286. člena ZPP poda popoln dokazni predlog, ali navede, zakaj tega ni mogla storiti pravočasno. Tožena stranka ni storila nič od tega. Trditev, da sodišče priče ni vabilo na naslov, ki ga je sporočila, po podatkih v spisu ne drži, drugega naslova pa ni sporočila.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Predvsem je zmotno stališče tožene stranke, da ZDR ne določa obveznega zagovora pred izredno odpovedjo. Ravno obratno. Tudi na podlagi 7. člena Konvencije MOD št. 158 je določbo drugega odstavka 83. člena ZDR mogoče razumeti samo tako, da je zagotovitev zagovora obvezna oziroma pogoj za zakonitost odpovedi. Zakon sicer dopušča izjeme in nekatere tudi primeroma navaja, vendar je te izjeme treba obravnavati ozko in ob upoštevanju okoliščin vsakega primera posebej. Tožena stranka ne navaja okoliščin, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da bi tožnici zagovor omogočila. Neutemeljeno pa je navajanje tožene stranke, da je zagovor namenjen zgolj ugotavljanju dejanskega stanja glede razloga odpovedi in v zvezi s tem si tožena stranka napačno razlaga odločitev v zadevi VIII Ips 175/2006. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko seznani in izjavi o očitanih kršitvah oziroma odpovednem razlogu, ne pa zgolj ugotavljanju dejanskega stanja. Razlog za odpoved pa bo praviloma nastal že prej (od tedaj dalje teče objektivni rok za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR) in ga bo delodajalec tudi ugotovil prej (od ugotovitve dalje teče subjektivni rok za odpoved). Nenazadnje mora delodajalec že v pisni obdolžitvi (sedaj vabilu na zagovor) navesti in obrazložiti odpovedni razlog, zaradi katerega namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Samo izjemoma bo prišlo do primera, ko se bo delodajalec o vseh okoliščinah – zlasti tistih subjektivne narave – seznanil šele ob zagovoru delavca. Kar bo lahko privedlo tudi do ugotovitve, da odpovedni razlog ni podan, na primer zato, ker ni krivdnega ravnanja delavca. Navedeno jasno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 175/2006: „Datum seznanitve oziroma vedenja delodajalca o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in o storilcu je dejansko vprašanje, saj se glede na okoliščine posameznega primera delodajalec lahko seznani z razlogom oziroma izve za kršitev in za storilca že takoj, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po drugem odstavku 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.“

12. Ugotovitvi, kdaj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena tožnici in ali ji je bil pred odpovedjo omogočen zagovor, sta dejanski ugotovitvi, do katerih sodišče prve stopnje pride po presoji vseh izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje pa presodi, da je tako dejansko stanje pravilno in popolno. Na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, pa je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Ob dejanski ugotovitvi, da je bila odpoved tožnici vročena 20. 8. 2003, je materialnopravno pravilna presoja sodišča, da je bila 17. 9. 2003 vložena tožba pravočasna. Ob prav tako dejanski ugotovitvi, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je pravilna tudi ugotovitev, da je bila odpoved zaradi kršitve izrecne določbe drugega odstavka 83. člena ZDR, nezakonita. Tožena stranka pa ugotovitvam oziroma odločitvi o tem, da tudi ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici zagovor omogoči, v reviziji ne oporeka oziroma v zvezi s tem ne zatrjuje postopkovnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava.

14. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je odločitev sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in zakonita, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).