Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Namreč, po ustaljeni sodni praksi, na katero pravilno opozarja prvostopenjsko sodišče, je za utemeljitev obstoja kršitve pravice do enakega varstva pravic treba izkazati, da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v izpodbijanem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov, vendar nič od navedenega zagovornik ni izkazal.
Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena.
1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obdolžene A. A. za izločitev dokazov, ki ga je podal na predobravnavnem naroku dne 16. 4. 2019. 2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženke iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
3. Zagovornik je v pritožbi v smislu prvega odstavka 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal, da pritožbeno sodišče obdolženko povabi na sejo senata, čemur ni bilo mogoče slediti, saj pritožbeno sodišče skladno z določili 402. in 403. člena ZKP o pritožbi zoper sklep odloča na nejavni pritožbeni seji. Izjemo predstavlja odločanje o pritožbi zoper sklep o varnostnem ukrepu, kar pa v obravnavni zadevi ni primer.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilo, da se predlog za izločitev dokazov zavrne, ni pa navedlo, da se zavrne tudi ugovor pravne narave. Zatrjevane kršitve zagovornik podrobneje ne obrazloži oziroma ne pojasni, katero kršitev iz 371. člena ZKP ima v mislih, smiselno pa je razbrati, da s tem uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi. Čeprav je z isto vlogo z dne 15. 4. 2019 zagovornik hkrati podal ugovor pravne narave in predlog za izločitev dokazov, je sodišče prve stopnje po določbi 285.e člena ZKP z izpodbijanim sklepom pravilno odločalo zgolj o predlogu za izločitev dokazov, pri tem pa je upoštevalo vse tiste navedbe, s katerimi je zagovornik takšen svoj predlog utemeljeval. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zato pritožba uveljavlja neutemeljeno.
6. V pritožbi zagovornik v celoti ponavlja navedbe iz predloga za izločitev dokazov in vztraja na stališču, da državni tožilec ni popravil obtožnice, niti ni zgolj oblikoval obtožbenih očitkov vezanih na storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, temveč je vložil novo obtožnico z oblikovanjem novih obtožbenih očitkov, katerih rezultat je očitek drugega kaznivega dejanja, in sicer kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnega poslovanja. S tovrstnimi navedbami zagovornik skuša prikazati, da obdolženki ni bilo zagotovljeno varstvo njenih pravic v postopku, saj ji ni bila dana možnost, da se v postopku preiskave zagovarja in odgovarja na očitke drugega kaznivega dejanja, zaradi česar je potrebno izločiti vso listinsko dokumentacijo, vključno z zapisniki o izpovedbah prič in obdolženih.
7. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje se je v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa do navedb zagovornika pravilno opredelilo in zaključilo, da je po vloženih ugovorih obrambe zunajobravnavni senat s sklepom z dne 19. 11. 2018 vrnil obtožnico v popravo državnemu tožilcu, kateri je nato dne 23. 11. 2018 vložil obtožnico s spremenjeno pravno opredelitvijo istega historičnega dogodka, ki je bil predmet zaslišanja obdolženke in opravljene sodne preiskave pred vložitvijo obtožnice. Taka sprememba pravne kvalifikacije dejanja je dopustna, saj je v skladu s tožilčevo pravico, da razpolaga z obtožbo, pravna opredelitev dejanja pa ni pomembna za presojo istovetnosti med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjenem obtožnem aktu. Bistveno je, da se opis dejanja tudi po spremenjeni obtožbi nanaša na ista ravnanja obdolženca oziroma isti historični dogodek. Iz primerjave vložene in spremenjene obtožnice izhaja, da gre za obravnavo istega historičnega dogodka in se obdolženki še vedno očita isto ravnanje, zato zagovornik, ki v tej smeri utemeljuje predlog za izločitev dokazov, ne more uspeti. Tudi kršitev obdolženkine pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) zagovornik zatrjuje zgolj na načelni ravni, brez ustrezne konkretizacije. Namreč, po ustaljeni sodni praksi, na katero pravilno opozarja prvostopenjsko sodišče, je za utemeljitev obstoja kršitve pravice do enakega varstva pravic treba izkazati, da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v izpodbijanem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov, vendar nič od navedenega zagovornik ni izkazal. Prav tako ni jasno, v okviru katerega pravnega sredstva in na kakšen način bi naj bila obdolženki kršena pravica do pravnega sredstva. Ob tem ne gre prezreti, da je obdolženka imela možnost podati ugovor zoper spremenjeno obtožnico in je tega po svoji zagovornici tudi podala, pri čemer je obtožnica po zavrnitvi ugovorov dne 12. 2. 2019 postala pravnomočna.
8. Nadalje je pritrditi sodišču prve stopnje, ko izpostavlja, da v istem kazenskem postopku zaradi različnih postopkovnih dolžnosti in pravic obdolženec ne more nastopati tudi v vlogi priče, ter v nadaljevanju ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak položaj. V nasprotno namreč skuša prepričati zagovornik, ki zmotno trdi, da je bila obdolženka dne 22. 12. 2014 v tej kazenski zadevi, zavedeni pod opravilno številko I Kpr 48362/2011, zaslišana kot priča, zoper njo pa je bila na podlagi dokazov iz te zadeve pozneje vložena obtožnica v obravnavani zadevi, kjer so bili pridobljeni dodatni dokazi, ki temeljijo tudi na obdolženkini izpovedbi v svojstvu priče. Takšnemu stališču zagovornika ni mogoče pritrditi. Kot ključna se izkaže ugotovitev, da obdolženka kot priča ni bila zaslišana v obravnavani kazenski zadevi, temveč v zadevi I K 48362/2011, pri čemer predmet presoje v obeh zadevah niso isti dogodki, kot to v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, zato zagovornik zgolj pod videzom kršitve 29. člena Ustave RS in tretjega odstavka 5. člena ZKP vlogo obdolženke v obravnavani zadevi neutemeljeno prepleta z njeno vlogo priče v zadevi I K 48362/2011. Sodišče prve stopnje tudi sicer pravilno ugotavlja, da zapisnik o zaslišanju obdolženke kot priče v nobeni obliki ni del sodnega spisa v obravnavani zadevi, niti obtožnica ne temelji na drugih dokazih iz te zadeve, zato zagovornik v tem delu neutemeljeno predlaga izločitev dokazov, in sicer dokazov, ki so navedeni od 1. do 173. točke popisa spisa, dokazov iz obtožnice z dne 24. 10. 2017 in z dne 22. 11. 2018 ter zapisnikov o zaslišanju prič. Takšne presoje sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik navaja, da niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja ter polemizira o poslovnih oziroma pravnoorganizacijskih razmerjih družb H. d.d., M. d.o.o. in A. d.o.o., saj navedeno ne more biti predmet presoje v okviru odločanja o predlogu za izločitev dokazov.
9. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej v celoti pravilna in zakonita in je pritožbena navajanja, ki v bistvenem ne prinašajo ničesar novega, ne morejo v ničemer omajati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).
10. Če bo za obdolženko nastopila obveznost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, v skladu s Taksno tarifo in Zakonom o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.