Jedro

Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je vprašanje zavarovanja zahtevkov za vračanje premoženja po predpisih o denacionalizaciji v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij posebej uredil, zato za izdajo začasne odredbe zadostuje, da so izpoljeni pogoji tega zakona. Oblika lastnine zavezanca ne vpliva na vsebino začasne odredbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine je s sklepom z dne 25.2.1993, izdanim na podlagi 10. in 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92) tožeči stranki prepovedal razpolaganje s poslovnima in skladiščnima prostoroma v hiši, ki stoji na zemljišču parc. št. 152 in 153 in v tem delu tudi lastninsko preoblikovanje podjetja (1. točka izreka). Obenem je odločil, da se ta sklep oziroma začasna odredba vpiše v zemljiško knjigo (2. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi in odpravila sporni sklep pod 2. točko izreka z obrazložitvijo, da v ZLPP in v pravnih pravilih o zemljiški knjigi ni podlage za vpis izpodbijane začasne odredbe v zemljiško knjigo. V ostalem je pritožbo zavrnila. V obrazložitvi navaja, da tožeča stranka dejanski in pravni podlagi predloga po vsebini in obsegu zavarovanja ne oporeka. Za izdajo začasne odredbe po 12. členu navedenega zakona pa že zadostuje, da je dejanska in pravna podlaga verjetno izkazana. Ker tožeča stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila seznanjena s predlogom za izdajo začasne odredbe, so bila sicer kršena pravila postopka, vendar ocenjuje, da ta kršitev ni vplivala na odločitev o stvari.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka upoštevala samo ZLPP in ne tudi zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi ustavnega zakona še uporablja na območju Republike Slovenije. S tem je bila kršena določba 1. člena ZUP, po kateri mora upravni organ postopati po določilih tega zakona, kadar odloča o upravni stvari. Razlaga tožene stranke, da se vedno lahko izda začasna odredba, če so izpolnjeni pogoji določeni v ZLPP, ni sprejemljiva, saj ni mogoče šteti, da so določbe 2. poglavja ZLPP posebne norme upravnega postopka, ki bi derogirale splošne norme ZUP-a. S tako razlago zakona so denacionalizacijski upravičenci v privilegiranem položaju. Poleg tega tožena stranka ni upoštevala, da je zavezanec podjetje v mešani lastnini, zaradi česar je možna samo vzpostavitev lastninskega deleža do vrednosti premoženja v družbeni lastnini in ne vračanje premoženja v naravi. Zato bi kvečjemu lahko bila izdana začasna odredba v zavarovanje lastninskega deleža. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za začasno odredbo, izdano na podlagi 10. in 12. člena ZLPP, katera je izdana v zavarovanje zahtevka na vrnitev obravnavanih poslovnih prostorov v naravi po zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 55/92). Po navedeni določbi pristojni organ lahko z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja. Če so izpolnjeni navedeni pogoji, se lahko izda začasna odredba ne glede na določbe ZUP-a. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je namreč vprašanje zavarovanja zahtevkov za vračanje premoženja po predpisih o denacionalizaciji, v procesih lastninskega preoblikovanja posebej uredil. Zato za izdajo začasne odredbe po tem zakonu, veljajo določbe tega zakona in ne določbe ZUP.

Za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP zadostuje, da je zahtevek verjetno izkazan. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je vložena zahteva na vrnitev obravnavanih poslovnih prostorov, kateri so bili nacionalizirani V.R., ki je v času podržavljenja bil jugoslovanski državljan. Sporno tudi ni, da ti poslovni prostori sedaj spadajo v premoženje tožeče stranke. Te odločilne dejanske okoliščine so tudi po oceni sodišča zadostna podlaga za sprejeti sklep, da je verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga predloga na vrnitev spornih nepremičnin, s čemer je bil izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe.

Na odločitev tudi ne more vplivati ugovor o preoblikovanju tožeče stranke v podjetje v mešani lastnini. Tožena stranka glede tega vprašanja res ni zavzela stališča, vendar ni mogoče prezreti, da je bil pritožbeni ugovor glede tega nejasen. Tožeča stranka je namreč samo navajala: "da se je pravna oseba preoblikovala pred sprejetjem zakona o denacionalizaciji." Če na tako nedoločen ugovor v pritožbi, vloženi po prava vešči osebi, tožena stranka ni odgovorila, to ni mogoče šteti za kršitev pravil postopka. Ta tožbeni ugovor je tako v bistvu tožbena novota. Toda ne glede na to, sodišče pripominja, da stališče tožeče stranke, da bi zaradi mešane lastnine podjetja lahko bila izdana začasna odredba samo v zavarovanje lastninskega deleža, nima podlage v zakonu. Zakon namreč v 12. členu izrecno določa, da se z začasno odredbo lahko prepove podjetju ali lastniku podjetja razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja, iz česar izhaja, da oblika lastnine ne more vplivati na vsebino začasne odredbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot republiški predpis.