Jedro

Če je tožnik od kritičnega dne dalje vozil po drugi trasi in ne po tisti, ki je bila predmet zahtevka, to ne pomeni, da ni bil oviran na poti, ki jo je imel v zadnji mirni posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se dopusti intervencija Republike Slovenije na strani tožeče stranke in da je tožena stranka dolžna v 8 dneh s ceste, ki povezuje nepremičnino tožeče stranke s parcelne številke 1094 k.o. S., z javno cesto, speljano po severnem delu parcelne številke 1088, k.o. S., na delu, ki poteka po jugovzhodnem delu parcele številka 1089 k.o. S., odstraniti železen in zarjavel sod in omogoči tožeči stranki neoviran, prost dovoz do njene nepremičnine s parcelno številko 1094, k.o. S.. Odločilo je tudi, da se toženi stranki odredi, da v bodoče ne posega v posest dostopa in dovoza tožeče stranke po cesti, speljani z javnega cestnega omrežja do nepremičnine tožeče stranke s parcelno številko 1094 k.o. S., po severnem delu parcelne številke 1088 in deloma po jugovzhodnem delu parcelne številke 1089, k.o. S., kot je posegla v aprilu 2005 tako, da je na lokaciji, ki je opredeljena v prvem odstavku te druge točke pustila neregistrirano osebno vozilo, železen sod in vejevje, vse v približni površini 70 m2, s čimer je tožeči stranki in drugim uporabnikom onemogočila prost dovoz do nepremičnine s parcelno številko 1094, k.o. S. ter izvajalcem kanalizacijskega javnega omrežja onemogočil utrditev ceste za tožečo stranko. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 151.844,00 SIT stroškov postopka, v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti takemu sklepu se pritožuje toženec in navaja, da tožnik od kritičnega dne dalje vozi po drugi trasi in ne po tisti, ki je bila predmet zahtevka, zato sploh ni bilo potrebe po tožbi zaradi motenja posesti. Po oceni pritožnika tudi ni dopusten zahtevek na prepoved bodočih motenj, saj se ta lahko nanaša le na enako dejansko motenje in tudi v prostorsko enakem okviru. V postopku se je po oceni pritožnika ugotovilo, da je tožnik tudi kritičnega dne brez težav peljal do svoje hiše, saj je bil teren na kritičnem mestu po izvedbi zemeljskih del takšen, da se praktično prejšnje trase ceste ni dalo niti videti ter da od tedaj dalje ne vozi več po isti poti, ker so na kritičnem delu poti uredili novo traso, ki jo uporablja od tedaj dalje. Pritožnik izpodbija tudi stroškovni del izpodbijanega sklepa in trdi, da je bil pretežni del zahtevka po tožbi že izpolnjen in bi tožnik moral umakniti del zahtevka, zato mu ne gredo stroški postopka, oziroma je dolžan toženi stranki plačati stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tako glede glavnega tožbenega zahtevka, kot tudi v stroškovnem delu. Če je tožnik od kritičnega dne dalje vozil po drugi trasi in ne po tisti, ki je bila predmet zahtevka, kot to trdi pritožnik, to ne pomeni, da ni bil oviran na poti, ki jo je imel v zadnji mirni posesti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec postavil ovire na utrjeni del ceste, zato je jasno, da tožnik ni mogel več voziti po tem delu ceste, saj je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo, tega pritožnik namreč ne izpodbija, da je toženec na utrjenem delu ceste postavil neregistrirano osebno vozilo, železen sod in vejevje, vse v približni površini 70 m2 in to brez tožnikovega soglasja, s čimer je samovoljno posegel v obstoječe posestno stanje. Tako toženčevo dejanje je predstavljalo motenje, zato je bil tožnik upravičen do sodnega varstva posesti, kot je že povedalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, odredba o prepovedi nadaljnjih motenj pa ima podlago v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, materialno pravno podlago pa ima v 34. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Pritožba tožene stranke tudi ni utemeljena v delu, ko izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče se z odločitvijo v celoti strinja in sprejema razloge navedene v izpodbijanem sklepu. Nobene podlage ni, da bi sodišče prve stopnje pritožniku priznalo stroške postopka, saj je toženec, kot je navedlo sodišče prve stopnje, delno izpolnil zahtevek šele, ko je prejel odločbo o zavarovanju, zato je utemeljeno zaključilo, da je tožnik v celoti uspel v tem postopku, saj zaradi zavrnilnega dela niso nastali posebni stroški postopka, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi.

Izpodbijani sklep je tako pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 339. člena, v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni ugotovilo. Na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).