Jedro

Pritožbena trditev, da nasprotni udeleženec nad otrokoma (druga predlagateljica in tretji predlagatelj) glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni izvajal fizičnega nasilja, sicer drži, vendar takšno dejstvo še ne preprečuje izreka ukrepov za njuno zaščito, kot to očitno zmotno meni nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je ob dejanski ugotovitvi, da sta bila oba otroka prisotna ob izvajanju fizičnega nasilja nad prvo predlagateljico dne 27. 1. 2023, pravilno zaključilo, da na podlagi drugega odstavka 4. člena ZPND druga predlagateljica in tretji predlagatelj štejeta za žrtvi nasilja v tem dogodku in s tem za materialnopravna upravičenca za izrek ukrepov in prepovedi iz ZPND.

Izrek

I. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelji sami krijejo stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (i) nasprotnemu udeležencu zaradi zaščite vseh treh predlagateljev za čas 12 mesecev izreklo ukrepe na podlagi 19. člena ZPND (1. točka izreka), (ii) mu na podlagi 20. člena ZPND odredilo, da prvi predlagateljici za 12 mesecev prepusti stanovanje na naslovu ... (2. točka izreka), (iii) mu izreklo denarno kazen v višini 300,00 EUR za primer kršitve izrečenih ukrepov in odredbe o prepustitvi stanovanja, v presežku pa je predlog zavrnilo (3. in 6. točka izreka), ter (iv) odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je zgoraj povzeto odločitev utemeljilo z dejstvi in na njih slonečimi pravnimi zaključki, povzetimi v nadaljevanju: - Prva predlagateljica je zakonska partnerica nasprotnega udeleženca. Druga predlagateljica je hči prve predlagateljice, tretji predlagatelj pa sin prve predlagateljice in nasprotnega udeleženca. Vsi udeleženci živijo v istem gospodinjstvu, zato štejejo za družinske člane v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZPND.

- Policija je v letu 2019 zoper nasprotnega udeleženca vložila dve kazenski ovadbi zaradi suma storitve kaznivega dejanja grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), storjenega na škodo vseh treh predlagateljev.

- Nasprotni udeleženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju VI K 41278/2018 z dne 5. 5. 2022 pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, pri čemer je različna dejanja izvršil v času do 30. 8. 2019, iz opisov dejanj pa izhaja, da se je drl na prvo predlagateljico, ji grozil, da bo vse pobil, ob dogodku dne 2. 4. 2019 pa je grožnje podkrepil še na način, da je s kuhinjskim kladivom oziroma kuhinjsko sekirico hodil po stanovanju in razbil vrata kopalnice.

- Dne 27. 1. 2023 je nasprotni udeleženec prvo predlagateljico ob navzočnosti obeh otrok (druga predlagateljica in tretji predlagatelj) s pestjo močno udaril v predel levega očesa in ličnice in ji s tem povzročil hude telesne poškodbe.

- Predlagatelji so predlog zaradi zaščite po ZPND vložili v roku pred iztekom šestih mesecev, šteto od dogodka dne 27. 1. 2023, zato je ta pravočasen (četrti odstavek 22.b člena ZPND).

- Predlagatelj je z dejanji, opisanimi zgoraj, zoper prvo predlagateljico izvajal fizično nasilje (tretji odstavek 3. člena ZPND).

- Druga predlagateljica in tretji predlagatelj sta bila prisotna ob izvajanju fizičnega nasilja nad prvo predlagateljico dne 27. 1. 2023, zato imata na podlagi drugega odstavka 4. člena ZPND status žrtve nasilja.

- Nasprotni udeleženec je drugo predlagateljico pogosto ošteval brez razloga po tem, ko se je decembra 2022 vrnila s počitnic pri svojem očetu v Bosni, zaradi česar je težko opravljala svoje šolske obveznosti, in ji s tem povzročil občutek manjvrednosti in ponižanja, kar ustreza pojmu psihičnega nasilja iz petega odstavka 3. člena ZPND.

3. Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi izpodbija prepovedi in ukrepe ter obdobje izrečenih ukrepov v delu, ki se nanaša na drugo predlagateljico in tretjega predlagatelja, ter višino izrečene denarne kazni. To pomeni, da je sklep v preostanku (ukrepi, izrečeni v korist prve predlagateljice, in odredba za prepustitev stanovanja) postal pravnomočen in ni predmet pritožbenega preizkusa.

V pritožbi nasprotni udeleženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in v zvezi s tem poudarja, da druga predlagateljica in tretji predlagatelj nikoli nista bila žrtvi njegovega fizičnega nasilja. Ker trenutno ni na prostosti, se jima niti ne more približati brez nadzora odrasle osebe, zaradi česar je ukrep po njegovem nepotreben. Nepotreben je tudi zato, ker nad otrokoma ni izvajal niti fizičnega niti psihičnega nasilja, zlasti ne nad tretjim predlagateljem. Pritožba nadaljuje, da bi bile prepovedi lahko utemeljene kvečjemu za obdobje štirih mesecev, saj si bosta do takrat otroka lahko čustveno opomogla. Pritožnik je svoje nasprotovanje izrečeni višini denarne kazni utemeljeval s trditvijo, da je trenutno v priporu in s svojim slabim premoženjskim stanjem.

4. Predlagatelji so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi smiselne uporabe drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, prvim odstavkom 22.a člena ZPND in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago, in sicer na zgoraj citirane določbe ZPND.

7. Pritožbena trditev, da nasprotni udeleženec nad otrokoma (druga predlagateljica in tretji predlagatelj) glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni izvajal fizičnega nasilja, sicer drži, vendar takšno dejstvo še ne preprečuje izreka ukrepov za njuno zaščito, kot to očitno zmotno meni nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je ob dejanski ugotovitvi, da sta bila oba otroka prisotna ob izvajanju fizičnega nasilja nad prvo predlagateljico dne 27. 1. 2023, pravilno zaključilo, da na podlagi drugega odstavka 4. člena ZPND druga predlagateljica in tretji predlagatelj štejeta za žrtvi nasilja v tem dogodku in s tem za materialnopravna upravičenca za izrek ukrepov in prepovedi iz ZPND.

Dejstvo, da je pritožnik trenutno v priporu, po določbah ZPND ni ovira za izrek teh ukrepov, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Zaključek sodišča prve stopnje, da obstajajo zakonski razlogi za izrek ukrepov po 19. členu ZPND v korist druge predlagateljice in tretjega predlagatelja, je zato materialnopravno pravilen.

8. Pritožnik v pritožbi med drugim navrže, da "psihičnega nasilja, zlasti nad tretjim predlagateljem", ni izvajal. Pritožbeno sodišče ga v zvezi s tem napotuje na razloge iz prejšnje točke obrazložitve. Zgolj odsotnost psihičnega nasilja nad tretjim predlagateljem namreč še ne preprečuje izreka ukrepov za njegovo zaščito, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima položaj žrtve nasilja, ker je bil prisoten ob izvajanju fizičnega nasilja nad prvo predlagateljico.

Sodišče prve stopnje je glede druge predlagateljice ugotovilo, da je poleg tega, da ima položaj žrtve že zaradi prisotnosti ob izvajanju nasilja, nasprotni udeleženec zoper njo izvajal tudi psihično nasilje, kar prav tako upravičuje izrek zaščitnih ukrepov v njeno korist. Če pritožnik v svoji pritožbi izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nad drugo predlagateljico izvajal psihično nasilje, je pritožba v tem delu povsem nejasna in neobrazložena ter je ostala zgolj na ravni pavšalnega nasprotovanja, s čimer pa ne more uspeti.

9. Nasprotni udeleženec napada obdobje izrečenih ukrepov glede druge predlagateljice in tretjega predlagatelja ter se zavzema za prepovedi v trajanju štirih mesecev.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, nanizanimi v točkah od 25. do 28. točke izpodbijanega sklepa, in se nanje v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je v teh razlogih na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja opravilo natančno in skrbno tehtanje med trajanjem, težo in posledicami izvršenih nasilnih dejanj na eni strani in posegom v osebnostne pravice nasprotnega udeleženca z izrečenimi ukrepi na drugi strani, pri tem pa je ustrezno težo dalo temu, da sta druga predlagateljica in tretji predlagatelj otroka in s tem upravičena do posebnega varstva in skrbi (prvi odstavek 4. člena ZPND). Stališče nasprotnega udeleženca, da so za ponovno vzpostavitev občutka varnosti, psihičnega miru in stabilnosti pri obeh otrocih dovolj štirje meseci, ni z ničemer argumentirano in tehtanja, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, ne omaje. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je torej tudi v tem delu neutemeljen.

Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da je moralo v okviru pritožbenih navedb preizkusiti sorazmernost (in s tem tudi trajanje) izrečenih ukrepov zgolj z uporabo kriterijev po ZPND, torej s tehtanjem ogroženosti druge predlagateljice in tretjega predlagatelja zaradi izvršenega fizičnega in psihičnega nasilja in posegom v pravice nasprotnega udeleženca, neodvisno od pravice obeh otrok do stikov s svojim očetom oziroma z drugo bližnjo osebo (z nasprotnim udeležencem). O tem bo ne glede na ukrepe, izrečene z izpodbijanim sklepom, lahko odločalo sodišče v postopku na podlagi določb Družinskega zakonika (DZ).

10. Izrečena denarna kazen je po višini povsem ustrezna. Namen kazni, izrečene na podlagi 22.č člena ZPND v zvezi z 226. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in 227. členom ZIZ, je v tem, da s svojo višino spodbudi nasprotnega udeleženca v spoštovanje izrečenih prepovedi in ga prisili v izvršitev odredbe o prepustitvi stanovanja. Če pritožnik nima namena kršiti izrečenih ukrepov, kot to sam zagotavlja v pritožbi, do izvršbe izrečene denarne kazni ne bo prišlo. Višine izrečene denarne kazni pritožnik ne more izpodbiti s sklicevanjem na svoje slabo premoženjsko stanje, zato je pritožba tudi v delu neutemeljena.

11. Ker s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND in 42. členom ZNP-1).

12. Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 40. člena ZNP-1 v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da predlagatelji sami nosijo stroške odgovora na pritožbo.