Jedro

Pri odločanju o izvršitvi zaporne kazni z nadomestitvijo z delom v splošno korist sodišče upošteva objektivne in subjektivne okoliščine obsojenca, ki se prekrivajo z nekaterimi okoliščinami, ki jih sodišče upošteva pri odmeri kazni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo predlogu obsojenega P. Č. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist in odločilo, da se kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem K 245/2006 z dne 21. 10. 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1505/2008 z dne 16. 6. 2009, nadomesti s 480 urami dela v splošno korist Centra za socialno delo Krško, ki jih mora opraviti v obdobju enega leta in osem mesecev. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Kp 22/2010 z dne 4. 2. 2010 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je predlog obsojenega P. Č. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo.

2. Zoper pravnomočen sklep je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje ali pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zoper pravnomočno odločbo, s katero je bilo odločeno o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje v svoji odločbi sklicevalo na večino kriterijev, ki jih navaja četrti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1); obširne navedbe zahteve pa zadevajo le problem vrednotenja za ali proti nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist in ne vprašanja zakonitosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podani izjavi izrazil nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilca in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču druge stopnje očita, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo razlogov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati, saj ni opravilo tehtanja med razlogi, ki kažejo na utemeljenost podanega predloga, in razlogi, ki temu nasprotujejo, temveč je le pritrdilo pritožbenim navedbam okrožnega državnega tožilstva, pri tem pa ni upoštevalo, da gre za odločanje o načinu izvrševanja že izrečene kazenske sankcije. Trdi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do nevarnosti, ki jo obsojenec predstavlja za družbo, do možnosti poboljšanja obsojenca s predlaganim načinom izvrševanja kazni zapora in do koristi, ki bi jo imela družba v takšnem primeru. Ocenjuje, da je glede na obsojenčevo osebnost in ostale izpostavljene okoliščine, s katerimi se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo, predlagan način izvršitve kazni zapora primeren; odločitev sodišča druge stopnje o neprimernosti ukrepa pa ni obrazložena, saj sodišče pri presoji ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, temveč se je osredotočilo le na tiste, ki so vplivale na izrek zaporne kazni, ne da bi presodilo, ali bi nadomestitev kazni prav tako dosegla namen kaznovanja.

6. Po določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen do dveh let zapora lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur. Gre za izvršitev zaporne kazni z nadomestitvijo z delom v splošno korist, o čemer odloči sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Poleg formalnih pogojev, ki zadevajo višino izrečene zaporne kazni in trajanje dela v splošno korist ter obsojenčevo soglasje, sodišče pri odločanju upošteva objektivne in subjektivne okoliščine obsojenca, pri čemer le-teh navedena zakonska določba konkretneje ne opredeljuje. Zaradi splošnosti zakonske določbe je prekrivanje navedenih okoliščin z nekaterimi okoliščinami, ki jih sodišče mora upoštevati pri odmeri kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1) neizogibno. Tudi pri presoji o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, sodišče upošteva težo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, vzroke zanj in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo. Sodišče na podlagi ugotovljenih okoliščin presodi, ali se lahko izvrši zaporna kazen na način, predpisan v četrtem odstavku 86. člena KZ-1. 7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, ki je obsojencu izreklo za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ kazen eno leto in šest mesecev zapora, ugodilo njegovemu predlogu in odločilo, da se ta kazen izvrši z opravljanjem del v splošno korist v obsegu 480 ur. Ocenilo je, da je določitev tovrstnega ukrepa glede na težo in okoliščine dejanja ter nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrna. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje je pri svoji oceni upoštevalo, da gre za kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, da obsojenec pred tem dogodkom ni bil nikoli kaznovan, da tudi po dejanju ni več kršil cestno prometnih predpisov, da si ustvarja družino, je redno zaposlen in hkrati kot samostojni podjetnik zaposluje tri osebe ter zaključilo, da je šlo pri obsojencu za enkraten tovrstni dogodek, izvršitev zaporne kazni pa v konkretnem primeru ne bi dosegla svojega namena.

8. Pritožbeno sodišče je presodilo, da v obravnavanem primeru ni podlage za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist in na straneh 2 in 3 sklepa prvo pojasnilo, kaj so temeljna izhodišča oziroma kriteriji za alternativen način izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, nato pa pritrdilo državnemu tožilcu, da teža kaznivega dejanja, stopnja obsojenčeve kazenske odgovornosti ter same posledice kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ne opravičujejo nadomestitve kazni zapora v trajanju enega leta in šest mesecev zapora z delom v splošno korist. Pri tem je izpostavilo, da je šlo za agresivno in objestno vožnjo sredi naselja, s katero je obsojenec kršil kar tri določila Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Vozil je namreč pod vplivom alkohola (1,68 g/kg alkohola v krvi), prehiteval preko neprekinjene ločilne črte in to ponoči, sredi mesta, na nepreglednem mostu, s hitrostjo 100 km/h (dovoljena hitrost 50 km/h). Dejanje je storil z zavestno malomarnostjo, torej hujšo obliko, s katero je mogoče storiti obravnavano kaznivo dejanje, k nastanku prometne nesreče ni prispeval nihče od ostalih udeležencev, posledice prometne nesreče pa so bile hude, saj je oškodovanka D. R. utrpela zelo hude telesne poškodbe, zaradi katerih je bila 20 dni v nezavesti, ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 10. 3. 2008 pa je bila še vedno v bolniškem staležu in je uporabljala bergle, poleg nje sta bila lažje telesno poškodovana tudi I. O. ter I. K. Sledeč obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče druge stopnje, upoštevaje tudi obsojenčev korekten odnos do oškodovanke, njegovo zanimanje za njeno zdravje in delno plačilo njenega zdravljenja, kot tudi dejstvo, da je postal oče hčerke z zdravstvenimi težavami in ustanovil podjetje, v katerem ima zaposlene delavce, zaključilo, da alternativni način izvršitve zaporne kazni v konkretni zadevi, ni upravičen oziroma smotrn. Ob tem je dodalo, da ne vidi razloga, da delavci v obsojenčevem podjetju ne bi nadaljevali z delom, skrb za hčerko pa ni zgolj na strani obsojenca, pač pa tudi njene mame.

9. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da sodišče druge stopnje ni utemeljilo, katere okoliščine so bile odločilne pri presoji obstoja pogojev, predpisanih za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, saj je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razvidno, katere konkretne okoliščine je sodišče upoštevalo in kako jih je ovrednotilo. Za sodišče druge stopnje so bile pri tej presoji odločilne okoliščine, ki zadevajo težo kaznivega dejanja (hude kršitve cestnoprometnih predpisov: vožnja pod vplivom alkohola, prehitevanje prek neprekinjene črte in prekoračena hitrost), stopnjo obsojenčeve kazenske odgovornosti (zavestna malomarnost) ter same posledice kaznivega dejanja (hude telesne poškodbe oškodovanke D. R. ter lažje telesne poškodbe I. O. in I. K.), upoštevalo pa je tudi v zagovornikovi pritožbi izpostavljene okoliščine. Po obrazloženem Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče druge stopnje ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S trditvami, da ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odločitev o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, niso bile pravilno upoštevane, pa vložnik zahteve ne izpodbija zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora, temveč primernost opravljene presoje, kar pa ne more biti predmet odločanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

C.

10. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega P. Č. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.