Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cpg 301/2023

ECLI:SI:VSLJ:2023:I.CPG.301.2023 Gospodarski oddelek

izgradnja komunalne infrastrukture če postane izpolnitev obveznosti ene stranke negotova končni obračun dospelost terjatve iz končnega obračuna ugovor neizpolnjene pogodbe gradbene uzance začetek teka jamčevalnega roka ugovor zastaranja splošni petletni zastaralni rok kdaj začne zastaranje teči začetek teka zastaranja nedovoljena pritožbena novota določnost ugovora sočasne izpolnitve obrestni zahtevek
Višje sodišče v Ljubljani
21. september 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da so šele s tožničino pripravljenostjo, da izpolni svojo obveznost izročitve bremen prostih nepremičnin, prenehali učinki toženkinega ugovora neizpolnjene pogodbe in je nastopila njena zamuda. Ugovor sočasne izpolnitve namreč odlaga nastop zamude. Pri tem velja, da v primeru, ko si nasproti stojita vzajemno neizpolnjeni terjatvi, ne more zastaranje teči zgolj na eni strani. To v obravnavanem primeru pomeni, da vse dokler je obstajala sodno iztožljiva obveznost tožnice, da toženki izroči bremen prosti nepremičnini, ni moglo zastarati niti njeno nasprotno sodnovarstveno upravičenje za uveljavljanje plačila zneska, ki ji ga je po Urbanistični pogodbi dolgovala toženka. V konkretnem primeru je torej zastaranje lahko začelo teči šele z naslednjim dnem, ko je tožnica izkazala pripravljenost izpolniti svojo terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.663,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 251.259,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 6. 2021 dalje do plačila, pod pogojem, da tožnica prenese na toženko lastninsko pravico na nepremičninah ID znak ... 1270/43 in ... 1267/5, na katerih poskrbi tudi za izbris hipoteke A. A. in B. B., ID pravice 001 ter 002 (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za tisto, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (zahtevek za nepogojno plačilo zneska iz I. točke izreka in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 251.259,18 EUR od 26. 2. 2021 do 4. 6. 2021) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da toženka nosi stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 5. 7. 2006 sklenili Urbanistično pogodbo o financiranju izgradnje komunalne infrastrukture za realizacijo načrtovane prostorske ureditve (A1, B1, v nadaljevanju: Urbanistična pogodba), s katero sta se dogovorili, da bosta skupaj realizirali izgradnjo infrastrukture. Tožnica kot investitor se je zavezala, da bo prevzela financiranje in izgradnjo komunalne infrastrukture na dogovorjenem območju, s čimer se bodo tožničina finančna sredstva v izgradnjo komunalne infrastrukture štela kot plačano nadomestilo komunalnega prispevka, toženka kot občina pa se je zavezala, da bo svoj del obveznosti plačila finančnih sredstev tožnici povrnila v 180. dneh po prevzemu infrastrukture v upravljanje (tretji odstavek 2. člena Urbanistične pogodbe). Toženka se je zahtevku upirala z ugovorom zastaranja. Podredno je navajala tudi, da naj tožnica dela po Urbanistični pogodbi ne bi izvedla kvalitetno. Med pravdnima strankama ostaja sporno, ali je bil opravljen prevzem izgrajene komunalne infrastrukture, kot sta se pravdni stranki dogovorili, s čimer je povezano vprašanje, kdaj je dospela toženkina obveznost plačila in kdaj je pričel teči zastaralni rok. Toženka je trdila, da je njena obveznost plačila zapadla 270. dan od podpisa Finančnega obračuna in je z naslednjim dnem pričelo teči zastaranje.

6. Sama vsebina sklenjene Urbanistične pogodbe, Aneksa št. 6 z dne 18. 3. 2009 k Urbanistični pogodbi (B2), Zapisnika št. 355-011/2007-059 z dne 31. 5. 2010 (A6, v nadaljevanju Zapisnik) in Finančnega obračuna z dne 23. 6. 2010 (A2) med pravdnima strankama ni sporna. V aneksu št. 6 z dne 18. 3. 2009 k Urbanistični pogodbi sta se pravdi stranki dogovorili, da bosta takoj po pridobitvi uporabnega dovoljenja za komunalno infrastrukturo pristopili k primopredaji le-te, da bo upravljanje prevzela toženka oziroma Javno podjetje komunala C. ter da bo sklenjena tudi ustrezna pogodba. Po prevzemu komunalne infrastrukture bosta pogodbeni stranki pristopili k finančnemu obračunu izvedenih del. Obveznosti občine zapadejo v plačilo v 270. dneh po skupno opravljenem in podpisanem finančnem obračunu (drugi odstavek 2. člena Aneksa št. 6). O primopredaji sta pravdni stranki podpisali Zapisnik št. 355-011/2007-059 z dne 31. 5. 2010, v katerem sta med drugim ugotovili, da mora tožnica skladno z urbanistično pogodbo toženki v 15 dneh po podpisu primopredajnega zapisnika izročiti bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku (drugi odstavek II. točke Zapisnika) in da je tožnica izvedla in v celoti dokončala dostopne ceste na parc. št. 1270/43 in 1267/5, k. o. ... (prvi odstavek III. točke Zapisnika). Ker navedene nepremičnine niso proste bremen, so pa zgrajene in v uporabi, Občina D. navedeno infrastrukturo prevzame v upravljanje in vzdrževanje (drugi odstavek III. točke Zapisnika). Hkrati sta se pravdni stranki zavezali, da bosta pogodbo o prenosu cest v last občine sklenili, ko bodo nepremičnine proste bremen (tretji odstavek III. točke Zapisnika). Pravdni stranki sta nato 23. 6. 2010 sklenili Finančni obračun (A2), v katerem sta se v točki C dogovorili, da obveznost toženke za plačilo znaša 251.259,18 EUR ter zapade na 270. dan, šteto od datuma skupno opravljenega in podpisanega Finančnega obračuna, pri čemer 2. člen Aneksa št. 6 z dne 18. 3. 2009 predvideva predhodni prevzem komunalne infrastrukture. V isti določbi Finančnega obračuna je še določeno, da kot je razvidno iz Zapisnika št. 355-011/2007-059 z dne 31. 5. 2010, celotna komunalna infrastrukura ni bila predana Občini D. na način, kot to predvideva Urbanistična pogodba.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je bil za zapadlost toženkine obveznosti plačila dolgovanega zneska potreben predhodni prevzem komunalne infrastrukture, ki pa ni bil izveden v celoti, saj nepremičnini, po katerih poteka cesta, nista bili prosti bremen, posledično pa nista bili preneseni na toženko. Toženka je tako z uveljavljanjem ugovora neizpolnjene pogodbe odložila zapadlost izpolnitve svoje obveznosti plačila in se izognila zamudi. Ugovor zastaranja naj zato ne bi bil utemeljen, saj so šele s pripravljenostjo tožnice izpolniti obveznost izročitve bremen prostih nepremičnin prenehali učinki ugovora neizpolnjene pogodbe in je nastopila toženkina zamuda. Ker je tožnica tekom prvostopenjskega postopka predložila kopiji overjenih izbrisnih dovoljenj hipotekarnih upnikov B. B. in A. A. (A11 - A12) in zatrdila, da je pripravljena toženki izročiti nepremičnini, ki bosta z realizacijo izbrisov tudi prosti bremen, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo tako, da je toženki naložilo, da mora svojo obveznost plačila dolgovanega zneska izpolniti takrat, ko bo svojo obveznost izpolnila tudi tožnica. V zamudo je tako toženka prišla šele z dnem 3. 6. 2021, zato je od naslednjega dne tožnica upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanega zneska.

8. Pritožnica v pritožbi vztraja pri ugovoru zastaranja. Navaja, da je Javno podjetje komunala C. d. o. o. prevzela celotno infrastrukturo po Urbanistični pogodbi v upravljanje in vzdrževanje, s čimer naj bi bila kavza pogodbe izpolnjena. Poudarja, da je do prevzema komunalne infrastrukture prišlo 31. 5. 2010, ko je bil podpisan Zapisnik št. 355-011/2007-059, pri čemer ni šlo zgolj za prevzem s strani Javnega podjetja komunale C., pač pa je Občina D. prevzela v upravljanje tudi cesto. Da je v takšnem položaju celotno komunalno infrastrukturo štela prevzem za opravljen ne le toženka pač pa tudi tožnica, naj bi po mnenju pritožnice izhajalo iz dejstva, da sta pravdni stranki po opravljenem prevzemu na podlagi primopredajnega zapisnika z dne 31. 5. 2010 pristopili k sklenitvi Finančnega obračuna. Pritožnica poudarja, da je bil pogoj za izdelavo finančnega obračuna prav prevzem celotne zgrajene komunalne infrastrukture.

9. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne sledi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča citirane vsebine točke C Finančnega obračuna ni mogoče razlagati drugače, kot da toženkina obveznost plačila dolgovanega zneska zapade 270. dan od datuma skupno opravljenega in podpisanega finančnega obračuna le pod pogojem, da tožnica toženki izroči bremen proste nepremičnine, kot to predvideva 2. člen Aneksa št. 6 z dne 18. 3. 2009. Ker tožnica svoje obveznosti do navedenega dne (19. 3. 2011) ni izpolnila, tudi toženkina obveznost plačila dolgovanega zneska ni dospela.

10. Za zapadlost toženkine obveznosti plačila dolgovanega zneska je bil torej potreben predhodni prevzem komunalne infrastrukture v celoti. Iz citirane točke C Finančnega obračuna jasno izhaja, da sta pogodbeni stranki soglasno ugotovili, da celoten prevzem komunalne infrastrukture očitno ni bil opravljen na način, kot je to predvidevala Urbanistična pogodba. V drugem odstavku III. točke Zapisnika z dne 31. 5. 2010, na katerega odkazuje drugi odstavek točke C Finančnega obračuna, pa sta pravdni stranki sklenili, da toženka, ker predmetne nepremičnine, niso proste bremen, te prevzame (zgolj) v upravljanje in vzdrževanje. V tretjem odstavku iste točke Zapisnika pa sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta pogodbo o prenosu cest v last občine sklenili, ko bodo nepremičnine bremen proste. Po presoji pritožbenega sodišča iz takšne vsebine citiranih določil Finančnega obračuna in Zapisnika izhaja, da prevzem komunalne infrastrukture ni bil opravljen v celoti. Razlog za to je jasen: tožnica takrat še ni izpolnila svoje bistvene obveznosti - izročitve bremen prostih nepremičnin. V nasprotnem primeru pravdni stranki ne bi imeli nobenega razloga, da ne bi nadaljevali s predvidenim urejanjem oziroma zaključkom pogodbenih odnosov, tako da bi toženka tožnici plačala še dolgovani znesek po Urbanistični pogodbi, pravdni stranki pa bi nato pristopili še k sklenitvi pogodbe o prenosu cest v last občine. Pritožbena trditev, da naj bi bila s prevzemom komunalne infrastrukture v upravljanje in vzdrževanje izpolnjena kavza Urbanistične pogodbe, zato ni utemeljena.

11. Povsem pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta se pravdni stranki s sklenitvijo Finančnega obračuna dogovorili, da je pogoj za zapadlost plačila Občine D. izročitev bremen prostih nepremičnin. Takšno vsebino dogovora nenazadnje potrjuje tudi samo ravnanje toženke, ki je po začetku stečajnega postopka nad tožnico dne 22. 4. 2014 v Obvestilu upravitelju (A9) pogojevala plačilo dolgovanega zneska s prenosom bremen prostih nepremičnin na toženko in predložitvijo ustrezne bančne garancije. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank, ki sta skladno izpovedala, da je toženka svojo obveznost plačila dolgovanega zneska pogojevala z izročitvijo bremen prostih nepremičnin in izročitvijo bančne garancije. Zato je toženkina obramba v tem pravdnem postopku, da je njena obveznost plačila zapadla 19. 3. 2011 očitno v nasprotju z njenim predhodnim ravnanjem. Pritožnica v tem delu jasne in popolne dokazne ocene sodišča prve stopnje niti ne izpodbija. Zgolj s pavšalnimi navedbami pa ne more zmanjšati pomen dejstva, da je na sestanku dne 16. 9. 2015 zakoniti zastopnik toženke stečajnemu upravitelju tožnice pogojeval plačilo dolgovanega zneska po Urbanistični pogodbi s tožničino izročitvijo bremen prostih nepremičnin.

12. Prav tako pritožnica pritožbenega sodišča ne more prepričati, da toženka v Obvestilu upravitelju z dne 22. 4. 2014 ni podala ugovora neizpolnjene pogodbe iz drugega odstavka 102. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Iz navedenega obvestila, katerega vsebino je pritožbeno sodišče že povzelo, je mogoče povsem nedvoumno razbrati toženkin ugovor, da tožnica svoje obveznosti ni izpolnila, zato je ni dolžna izpolniti niti toženka. Trditve, da je toženka v Obvestilu upravitelju z dne 22. 4. 2014 tožnico obvestila o vzajemno neizpolnjeni terjatvi, v stečajnem postopku pa je priglasila terjatve, ki so bile prerekane, češ da so že zastarane, toženka prvič navaja v pritožbi. Ker ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Pritožnica zatrjuje, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da toženka ni dokazala, da je pričelo 21. 3. 2011 (271. dan od sklenitve Finančnega obračuna) teči zastaranje terjatve, hkrati pa je zaključilo, da bančna garancija ni pogoj za plačilo vtoževanega zneska, pri čemer je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da je izročitev bančne garancije brezpredmetna, saj je od primopredaje in torej od prevzema komunalne infrastrukture potekel 10 letni jamčevalni rok. Pritožnica navaja, da naj navedeni zaključek ne bi bil združljiv s stališčem prvostopenjskega sodišča, da do prevzema komunalne infrastrukture ni prišlo. Namreč, če infrastruktura ni bila prevzeta, potem po mnenju pritožnice tudi jamčevalni roki ne bi mogli teči. 14. Tudi takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica trdila, da je od primopredaje in Finančnega obračuna že potekel 10 letni jamčevalni rok in je zato obveznost izročiti bančno garancijo že s potekom tega časa prenehala. Ker toženka temu ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP to tožničino trditev kot neprerekano štelo za resnično in pravilno presodilo, da te obveznosti ni več. Toženka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni podala drugačnih trditev o tem, kdaj naj bi 10 letni jamčevalni rok pričel teči. S pritožbeno navedbo, da če komunalna infrastruktura ne bi bila prevzeta, tudi jamčevalni roki ne bi mogli teči, pritožnica šele v pritožbenem postopku smiselno zatrjuje, da naj bi 10 letni jamčevalni rok iz bančne garancije pričel teči šele s celotnim prevzemom komunalne infrastrukture.1 Ker gre za pritožbeno novoto, je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Glede na obrazloženo pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

15. Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato je treba vsak tak pritožbeni očitek obrazložiti in konkretizirati. Pritožnica bi morala konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se protispisnost nanaša in kateri konkretni listini, zapisniku ali prepisu zvočnega posnetka nasprotuje, pri čemer bi morala navesti tudi mesto v teh dokumentih, iz katerih naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo. Ker tega toženka ni storila, se pritožbeno sodišče do tako nekonkretiziranega očitka ne more podrobneje opredeliti.

16. Pritožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na določilo 12. člena Urbanistične pogodbe, kjer sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta spremembe in dopolnila k tej pogodbi uredili z ustreznimi aneksi, pri čemer štejejo za veljavne le tiste dopolnitve ali spremembe pogodbe, ki so opredeljene v pisni obliki. Pravdni stranki sta tudi Finančni obračun sklenili v pisni obliki, zato toženka tega dokumenta ne more izvzeti iz vsebine pogodbenega razmerja. Tudi ta pisni dokument, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki, ima moč dogovora, ki spreminja Urbanistično pogodbo z aneksi. Višje sodišče ugotavlja, da ima glede na sklenjeno vsebino Finančnega obračuna, ki vsebuje obračun izvedenih del (točka A), uveljavljanje pogodbene kazni (točka B) in zapadlost obveznosti Občine D. (točka C), ta naravo dokončnega obračuna, kot ga urejajo Posebne gradbene uzance (116. uzanca). Kot pravilno opozarja tožnica v odgovoru na pritožbo, pa ima dokončni obračun v delu, v katerem sta stranki dosegli soglasje, naravo izvensodne poravnave.2 Pravilen je torej sklep prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki s Finančnim obračunom na novo določili zapadlost toženkinega plačila dolgovanega zneska.

17. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ). Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da so šele s tožničino pripravljenostjo, da izpolni svojo obveznost izročitve bremen prostih nepremičnin, prenehali učinki toženkinega ugovora neizpolnjene pogodbe in je nastopila njena zamuda. Ugovor sočasne izpolnitve namreč odlaga nastop zamude.3 Pri tem velja, da v primeru, ko si nasproti stojita vzajemno neizpolnjeni terjatvi, ne more zastaranje teči zgolj na eni strani.4 To v obravnavanem primeru pomeni, da vse dokler je obstajala sodno iztožljiva obveznost tožnice, da toženki izroči bremen prosti nepremičnini, ni moglo zastarati niti njeno nasprotno sodnovarstveno upravičenje za uveljavljanje plačila zneska, ki ji ga je po Urbanistični pogodbi dolgovala toženka. V konkretnem primeru je torej zastaranje lahko začelo teči šele z naslednjim dnem, ko je tožnica izkazala pripravljenost izpolniti svojo terjatev (4. 6. 2021). Ker je bilo to tekom prvostopenjskega postopka, tožničina terjatev v obravnavanem primeru ni zastarala.

18. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi takšna razlaga pravila o sočasni izpolnitvi pomenila, da bi bilo povsem nepomembno, kdaj bi tožnica izpolnila svojo obveznost izročitve bremen prostih nepremičnin na toženko in bi lahko svojo obveznost odlagala v nedogled. V primeru, ko bi toženka tožnico pozvala na izpolnitev in bi stečajni upravitelj tožnice izpolnitev pogodbe zavrnil, bi imela tožnica na voljo tožbo za izpolnitev vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.5 Pred začetkom stečajnega postopka nad tožnico pa bi lahko potem, ko bi tožnici pustila primeren dodatni rok za izpolnitev, tudi odstopila od pogodbe. Toženka se teh možnosti ni poslužila. Nato, ko je tožnica izkazala, da je pripravljena izpolniti svojo obveznost, pa je toženka odklonila izpolnitev svoje obveznosti. Do tega trenutka toženka ni bila v zamudi, kot si to nepravilno razlaga pritožnica. Šele s trenutkom, ko je bila tožnica pripravljena izpolniti svojo obveznost, je toženka, ker je takrat zavrnila izpolnitev svoje obveznosti, prišla v zamudo.

19. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo obrestni zahtevek od naslednjega dne, ko je bila ta pripravljena izpolniti svojo obveznost. Pritožbene navedbe, da je toženka prepuščena volji tožnice, kdaj bo izvedla pravilen prenos lastninske pravice na komunalni infrastrukturi in da dokler tožnica tega ne bo storila, bodo zakonske zamudne obresti še naprej tekle, niso utemeljene. V primeru, ko ena stranka poda ugovor neizpolnjene pogodbe, zanjo ne nastopijo pravne posledice dolžnikove zamude, vendar pa ti učinki prenehajo v trenutku, ko je nasprotna stranka pripravljena izpolniti svojo obveznost. V tem trenutku mora izpolniti tudi stranka, ki ugovarja neizpolnitev, da prepreči nastanek lastne dolžniške zamude.6 V prav takšnem položaju se je znašla toženka, saj je tudi potem, ko je tožnica izkazala pripravljenost izpolniti svojo obveznost prenosa bremen prostih nepremičnin na toženko, plačilo svojega dolga do tožnice zavračala. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je toženka z dnem 3. 6. 2021 prišla v zamudo. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je zato utemeljen od dne 4. 6. 2021 dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

20. Pritožnica tudi neutemeljeno izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica izkazala, da je pripravljena prenesti bremen prostih nepremičnin na toženko, kar je storila s predložitvijo kopij overjenih izbrisnih dovoljenj hipotekarnih upnikov. Dejstvo, da je tožnica kopiji overjenih izbrisnih dovoljenj hipotekarnih dovoljenj predložila več mesecev po vložitvi tožbe, za presojo v obravnavanem primeru ni pomembno. Prav tako ni odločilno dejstvo, da tožnica še ni vložila zemljiškoknjižnega predloga za izbris hipotek. Tožnica je namreč v tožbi pojasnila, da je tožbo vložila potem, ko se je s hipotekarnima upnikoma dogovorila, da bosta hipoteko izbrisala za potrebe bremen prostega prenosa nepremičnin na toženko, pri čemer pa je tožnica vztrajala, da mora biti zagotovljena sočasnost s toženkino izpolnitvijo obveznosti. Tožnica je trdila, da je z namenom ureditve spornega razmerja s toženko skušala doseči tudi izvensodni dogovor, ki pa ga je toženka zavrnila. V takšnem položaju, ko toženka ni bila pripravljena izpolniti svoje obveznosti plačila dolgovanega zneska, tudi tožnica ni bila dolžna vložiti zemljiškoknjižnega predloga za izbris navedenih hipotek. Pritožbena trditev, da se na zadevnih nepremičninah nahaja več bremen kot le hipoteki, kar je toženka prvič navedla v pritožbi, ne da bi ob tem pojasnila, zakaj tega ni mogla navesti že v prvostopenjskem postopku, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da naj bi obstoj zatrjevanih bremen na zadevnih nepremičninah izhajal iz javne informatizirane baze zemljiške knjige, kot to poudarja pritožnica. Sodišče namreč skladno z razpravnim načelom (7. člen ZPP) ne sme upoštevati dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala.

21. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje odločilo izven meja postavljenega tožbenega zahtevka ni utemeljen. Sodišče je s tem, ko je tožbenemu zahtevku za plačilo dolgovanega zneska ugodilo pod pogojem, da tožnica prenese na toženko lastninsko pravico na spornih nepremičninah, ki so proste bremen, priznalo nekaj manj, kot je zahtevala tožnica in ne nekaj drugega.7

22. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

23. O stroških pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) priznalo 2250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT) in 22,5 točk za materialne stroške (višji stroškovni zahtevek v tem delu je neutemeljen) (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 1.363,50 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K priznanim stroškom je pritožbeno sodišče prištelo še 22% DDV, kar znaša 299,97 EUR. Skupaj stroški toženke znašajo 1.663,47 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 In ne že od primopredaje komunalne infrastrukture v upravljanje in vzdrževanje. Primopredajni zapisnik (B4), ki ga je v sodni spis predložila toženka, sta pravdni stranki sklenili 31. 5. 2010, torej istega dne kot Zapisnik (A6). Glede na takšno vsebino pogodbenega urejanja med pravdnima strankama pritožnica v obravnavanem primeru nepravilno enači pojem primopredaje komunalne infrastrukture s celotnim (popolnim) prevzemom komunalne infrastrukture. 2 Glej sodbo VSRS III Ips 31/2009 z dne 20. 3. 2012. 3 K. Iglič Stroligo, Zapadlost terjatve in zamuda, Pravosodni bilten 2/2011, str. 50. 4 Glej sklep VSRS II Ips 65/2019 z dne 6. 2. 2020. 5 Po začetku stečajnega postopka nad tožnico dne 22. 4. 2014 je imela pravico do odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe skladno z določilom prvega odstavka 267. člena ZFPPIPP zgolj tožnica (stečajni dolžnik), ne pa tudi toženka kot stečajni upnik. 6 Glej Juhart M. V Plavšak N., Juhart M. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 553. 7 Glej sklep VSRS II Ips 253/2015 z dne 8. 6. 2017 in tam navedeno sodno prakso pod opombo št. 4. Glej tudi A. Galič v L. Ude in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 31.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia