Jedro

Odpravnina trajno presežnim delavcem po svojem temeljnem namenu ni odškodninske narave. Pravica do odpravnine in njeno višino določa zakon in jo je dolžan izračunati in izplačati delodajalec sam na podlagi njemu znanih podatkov o plači delavca in trajanju zaposlitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je naložilo toženi stranki plačilo razlike v odpravnini, ki gre tožniku kot presežnemu delavcu. Tako je odločilo, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila in ker je ugotovilo, da so podani zakonski pogoji za izdajo take sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena ter da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da sodbi temeljita na nepravilni uporabi 318. člena ZPP in da ni podan pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožbeni zahtevek je odškodninske narave. Sodna praksa pa je v primeru odškodninskih zahtevkov zavzela enotno stališče, da izdaja zamudne sodbe ni možna. Tožeča stranka se je odpovedala plačilu višje odpravnine od že prejete, kar navaja v tožbi tudi sama. S tem je izkazan dvom v utemeljenost zahtevka. Reviziji prilaga podpisano izjavo tožnika o odpovedi odpravnini z dne 28. 9. 1995. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po 371. členu ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka zatrjuje, da je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP. Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za izdajo zamudne sodbe in po kakšnem postopku se izda, je določeno v 318. členu ZPP. Tožena stranka zatrjuje, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP: da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Postopek za izdajo zamudne sodbe je pismeni postopek, v katerem se ne izvajajo dokazi in ne opravi obravnava. Sodišče vzame za dejansko podlago odločanja tiste okoliščine in dejstva, ki jih navede tožnik. To je bilo storjeno tudi v obravnavenem primeru. V tožbi so bila navedena vsa pravno relevantna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka: da je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, da ob prenehanju ni prejel celotne odpravnine, do katere bi bil upravičen po 36.f členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), kot tudi vsa dejstva in podatki, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti utemeljenost zahtevka po višini.

Z zatrjevanjem, da se je tožnik odpovedal višjemu znesku odpravnine, tožena stranka vsebinsko uveljavlja zmotno in nepoplno ugotovitev dejanskega stanja. Uveljavljanje tega razloga v revizijskem postopku po izrečni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno, pri zamudni sodbi pa po drugem odstavku 338. člena ZPP ni dovoljen niti v pritožbenem postopku.

Tožena stranka se le na splošno sklicuje na sodno prakso v primeru odškodninskih zahtevkov. Ne zatrjuje pa, da bi bila sodna praksa v drugih podobnih primerih zahtevkov za plačilo odpravnin drugačna. Odpravnina trajno presežnim delavcem po svojem temeljnem namenu ni odškodninske narave. Njen temeljni namen je zagotoviti presežnemu delavcu minimalno socialno varnost oziroma dohodek zaradi izgube zaposlitve. Na to kaže že dejstvo, da jo delodajalec ni dolžan izplačati, če to varstvo zagotovi delavcu na drug način: z ustrezno zaposlitvijo pri drugem delodajalcu ali z dokupom delovne dobe (na podlagi katerega lahko delavec uveljavlja pravice iz pokojninskega ali drugega obveznega zavarovanja). Ker ne gre za povrnitev škode, tudi ne vzdrži trditev, da njeno višino oziroma višino "odškodnine" ugotavlja šele sodišče. Zamudna sodba tudi v primerih odškodninskih zahtevkov za nepremoženjsko škodo ni izključena. Le zaradi težav in omejitev glede navajanja relevantnih dejstev (ki se praviloma dokazujejo z izvedenci), bo redkeje prišla v poštev. Takih ovir pa ni v primeru denarnih terjatev, ki temeljijo neposredno na zakonu.

Pravico do odpravnine in njeno višino določa tretji odstavek 36. f člena ZDR in jo je dolžan izračunati in izplačati delodajalec sam glede na njemu znane podatke o plači delavca in trajanju zaposlitve.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan, in ker tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, trpi svoje stroške revizijskega postopka tožeča stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).