Jedro

Že ljudski rek pravi: „Čisti računi, dobri prijatelji,“, torej ni prav nič nenavadno, če ob posojilu večjega zneska denarja zapišeš pogodbo, prav tako tudi ne, da denar posodiš za nizko obrestno mero (3 %) svojemu poslovnemu partnerju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožniku vrniti dolg po posojilni pogodbi z dne 6. 7. 2011 v višini 15.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2011 do plačila in mu plačati pravdne stroške v višini 513,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika. V obširni pritožbi povzema izpovedbe obeh pravdnih strank ter prič A. A. in B. B. ter izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Meni, da je zmogel dokazno breme, da je bila posojilna pogodba fiktivna, zato med strankama nima učinka. Sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba temelji na pomanjkljivih razlogih glede posameznih izpovedb zaslišanih strank in prič, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zmotno ocenilo pogodbo z dne 27. 7. 2011, elektronsko sporočilo z dne 6. 1. 2012 in izjavo z dne 17. 9. 2013, prav tako se ni opredelilo do pogodbe z dne 22. 5. 2012. Zbrano dokazno gradivo ni bilo ocenjeno v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodnici očita pristranskost, saj je ves čas uporabljala termin posojilo, glede vsebine elektronskega sporočila z dne 6. 1. 2012 in izjave z dne 17. 9. 2013 pa je navedla, da ju ni upoštevala, ker predstavljata enostranski navedbi B. B. Posamične pritožbene očitke dokazne ocene bo sodišče povzelo v okviru obravnavanja pritožbenih navedb.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo, saj sodba vsebuje jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih spornega razmerja, ki so potrebni za njen preizkus. V bistvenem pritožbene navedbe izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča glede ugotovljenega dejanskega stanja, kar naj bi vplivalo tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem fragmentirano povzemajo izpovedbe tožnika, toženca in prič A. A. in B. B. ter jih predstavljajo v luči svoje verzije spornega razmerja, namreč da je bila posojilna pogodba, sklenjena med strankama 6. 7. 2011, navidezna ter je bila dejanska pogodbena volja strank, da izročeni znesek 15.000,00 EUR predstavlja del kupnine za nakup poslovnega deleža kasneje ustanovljene družbe P., d. o. o. 6. Pri navidezni pogodbi, kot jo ureja 50. člen OZ, gre za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, in želi doseči, da takšna pogodba med strankama nima učinkov, nosi materialno dokazno breme in mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba sopogodbenika želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da toženec tega dokaznega bremena ni zmogel. Svoje trditve bi moral namreč izkazati tako, da bi izključil vsak razumen dvom, da med strankama posojilno razmerje, razvidno iz predložene pogodbe, ni bilo sklenjeno. Tega izvedeni dokazni postopek ni pokazal, česar ne omajajo niti obširna pritožbena izvajanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Izpovedba tožnika, da sta bila s tožencem tako poslovna partnerja kot prijatelja, sama po sebi ne kaže na navideznost posojilnega razmerja. Prav tako ne dogovorjene obresti in dejstvo, da pogodbenih obresti tožnik z zahtevkom ne vtožuje. Pravdni stranki sta prišli v stik zaradi dela na projektu, zaradi česar sta veliko časa preživeli skupaj. Vendar že ljudski rek pravi: „Čisti računi, dobri prijatelji,“, torej ni prav nič nenavadno, če ob posojilu večjega zneska denarja zapišeš pogodbo, prav tako tudi ne, da denar posodiš za nizko obrestno mero (3 %) svojemu poslovnemu partnerju. Okoliščina, kdo je takšno obrestno mero predlagal, tožnik, toženec ali tretja oseba, ni pravnorelevantna in neraziskanost tega dejstva, ki ni bilo niti zatrjevano, na dokazno oceno ne more vplivati.

8. Pritožba ne pojasnjuje, zakaj naj bi bila izpoved tožnika o okoliščinah sklenitve posojilne pogodbe neverodostojna. Zgolj razhajanje v navedbi, da naj bi denar posodil za kratek čas, okrog enega meseca, in rokom vračila 19 dni po nakazilu, na neobstoj posojilnega razmerja ne kaže. Nenazadnje tožnik v devetnajstih dneh tudi ni postal družbenik novoustanovljene družbe P., niti že delujočega podjetja O. Ni pravno pomembno, ali je tožnik vedel, da bo toženec denar nakazal v družbo, vsekakor je to predvideval, vendar je bil denar nakazan v imenu toženca in ne tožnika, kar obstoj posojilnega razmerja potrjuje in ne obratno. Pritožba nekorektno očita pristranskost sodnici zaradi uporabe termina posojilo. Predmet spora je namreč terjatev iz posojilne pogodbe, dokler toženec ne izkaže nasprotnega. Na (ne)obstoj posojilnega razmerja po sporni pogodbi tudi ne kažejo navedbe tožnika o kasnejšem posojanju gotovinskega zneska 5.000,00 EUR, ki ni predmet te tožbe in za katerega tožnik sam pove, da z listino o njegovem obstoju ne razpolaga.

9. Pritožnik neuspešno prikazuje fiktivnost posojilne pogodbe z vlaganji C. C. v podjetje. Med strankami ni sporno, da sta bila prvotna družbenika družbe O. toženec in B. B., z enakovrednimi deleži, čeprav je toženec v podjetje vložil precej kapitala, B. pa le znanje. Podjetje je torej nujno potrebovalo specialna znanja s področja računalniških ved, prav zato je angažiralo tudi tožnika in ni nenavadno, da sta mu družbenika v primeru uspešnega dela zagotavljala poslovni delež. Prav to je izpovedal tudi tožnik, ko je navedel, da ni želel v družbo vložiti svojega denarja, temveč se mu je zdelo dovolj, da vanjo vloži svoj čas. Uspeh projekta je bil namreč odvisen tudi od razvoja in tehnične podpore, ki jo je zagotavljal, da bi se uresničila vizija uspešnega podjetja, na katero se toženec sklicuje.

10. Tožnik je ob zaslišanju izpovedal, da je bila sklenjena pogodba, s katero so stranke ovrednotile njegovo delo. V dokaz je predložil pogodbo o prodaji in uveljavitvi nakupa poslovnega deleža z odkupno opcijo, iz katere v 1. členu izhaja, da je tožnik s tožencem in B. B. 27. 7. 2011 sklenil pogodbo o investicijskem partnerstvu, s katero je v dokončanje projekta O. vložil razvojna znanja in sredstva za dokončanje programske platforme, pri čemer je bilo dogovorjeno, da se bodo sredstva vložila v obliki sodelovanja imetnika opcije pri projektu O. in da ima imetnik opcije kot investitor pravico zahtevati poslovni delež in status družbenika družbe O. v deležu osnovnega kapitala v višini 17,5 %, kar sta mu družbenika dolžna zagotoviti z ustanovitvijo neposredno izvršljive opcijske pravice. Tožnik je torej izkazal svoje trditve, da je poslovni delež pridobil zaradi dela na projektu in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

11. Elektronsko sporočilo B. B. z dne 6. 7. 2011 ne kaže, da bi tožnik za pridobitev 17,5 % rezerviranega deleža v novi družbi moral vložiti denarni znesek. Dogovor, ki je povzet v dveh točkah, namreč finančnega prispevka ne omenja, temveč zgolj pomen tožnikovega dela. Tudi pripis, da je sporočilu priložena posojilna pogodba, ki jo je treba realizirati, ne kaže na pogojevanje finančnega vložka tožnika v družbo za pridobitev poslovnega deleža, sicer bi bilo to navedeno v predhodnih točkah, temveč priča le o seznanjenosti B., da bo tožnik tožencu posodil denarna sredstva. Ni mogoče sprejeti pritožbenega naziranja, da bi navedba podlage nakazila preprečila namen navidezne posojilne pogodbe, saj elektronsko sporočilo predstavlja le povzetek neformalnega dogovora med strankama in B., v katerega bi nedvomno sodilo tudi, da mora tožnik za poslovni delež vložiti denarna sredstva ter predstavlja posojilna pogodba zgolj zadolžnico do realizacije vstopa tožnika v družbo, če bi bilo to dejansko dogovorjeno.

12. Pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča glede izjave B. z dne 17. 9. 2013, torej v času že zaostrenih razmer med strankama, saj gre le za enostransko izjavo, ki je ostale predložene pogodbe glede ključnega vprašanja ne potrjujejo. Enako velja za izjavo z dne 6. 1. 2012, s katero je B. bodočo družbo predstavil morebitnim investitorjem. V njej je dejansko omenjeno, da naj bi družbenika postala tudi C. C. in D. D., pri čemer je za prvega navedeno, da je že investiral v podjetje 25.000,00 EUR z 2 % opcijo, glede tožnika pa, da je razvojni partner in tretji razvojni steber, zaradi česar so dogovorjeni za paket, ki vključuje investicijo 25.000,00 EUR ter 24 mesecev brezplačnega razvoja, v zameno za 17,5 % rezerviranih opcij. Iz sporočila ne izhaja, da bi bila investicija že izvedena, zato ta enostranska listina v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi tudi ne predstavlja izkaza fiktivnosti sporne posojilne pogodbe. Sodišče je obe listini dokazno ocenilo in so nasprotne pritožbene trditve zmotne.

13. Protispisnosti in neskladja v razlogih sodbe v delu, ko se ta sklicuje na določbe ZGD, ni. Sodišče je verodostojnost toženčevih trditev namreč preizkušalo tudi v luči aktivnosti družbe, ki bi v primeru dogovorjenega poslovnega vložka tožnika, ki naj bi bil le delno plačan, morala reagirati. Sodišče v sodbi ni dolžno v celoti povzeti izpovedb posameznih prič, bistveno je, da jih dokazno oceni. Pritožbeno sodišče soglaša, da priča A. ni potrdila navedb toženca o zatrjevanem dogovoru pravdnih strank niti ji niso bile znane okoliščine o denarnih sredstvih, ki naj bi jih tožnik investiral v podjetje. Priča je jasno povedala, da se je z B. in E. začela dogovarjati v letu 2012 in ne ve, kakšne so bile razmere med njimi pred tem. Pojasnjeno ji je bilo, da obstaja dogovor s tožnikom, da bo pomagal pri financiranju družbe in v zameno dobil določen delež, vendar pa ga razmerje med udeleženci niti ni zanimalo. Ta izpoved torej o okoliščinah in namenu izročanja zneska 15.000,00 EUR ne pove ničesar.

14. Dokazna ocena sodišča je zgrajena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in je pritožbene navedbe ne omajajo. Toženec torej ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal navideznosti sklenjene posojilne pogodbe, zato je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen. To je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe na podlagi 353. člena ZPP.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.