9. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Sonje Belič iz Maribora, ki jo zastopa Munib Vehabović, odvetnik v Mariboru, na seji dne 9. septembra 2004

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega in tretjega odstavka 5. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica navaja, da je pravna naslednica po denacionalizacijskih upravičencih, ki jim je bilo podržavljeno podjetje. V denacionalizacijskem postopku naj bi bila najprej na podlagi 4. in 5. poglavja Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) ugotovljena vrednost nepremičnin podjetja v višini, s katero sta se strinjala tako pobudnica kot zavezanec (Slovenska odškodninska družba). Po izdanem poročilu naj bi zavezanec zavrnil tako ugotovljeno vrednost in se skliceval na veljavno sodno prakso (prilaga sodbo Upravnega sodišča št. U 1250/2001 z dne 11. 12. 2002), po kateri naj bi se pri denacionalizaciji podjetij ne opravljala nova cenitev vrednosti podjetja, temveč naj bi se upoštevala cenitev, ki je nastala ob nacionalizaciji. Ta naj ne bi znašala niti 10 % realne vrednosti. Tako stališče naj bi imelo podlago v petem odstavku 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in v izpodbijanih določbah Navodila.

2.Pobudnica meni, da izpodbijana določba ZDen dejansko priznava ugotovljene vrednosti podjetja, ki so jih sodišča ob podržavljenju ugotavljala po navodilih, po katerih naj bi ugotovili vrednost, ki v posameznem primeru ne bo višja od 10 % realne vrednosti podržavljenega premoženja. Meni, da navedena določba ni v skladu s 14. členom Ustave, ker naj bi na podlagi te določbe dobila 85 krat manjšo odškodnino za 1 m2 pozidanega zemljišča, kot jo dobivajo drugi upravičenci, katerih premoženje ob nacionalizaciji ni bilo ocenjeno.

Izpodbijana zakonska določba naj bi bila v neskladju tudi s 33. členom Ustave "v smislu, kot ga je podalo Ustavo sodišče v odločbi št. U-I-130/01 in drugih odločbah".

3.Drugemu in tretjemu odstavku 5. člena Navodila pa očita, da ni v skladu s 120. členom Ustave in s 85. členom ZDen.

Pobudnica meni, da ministri, ki so izdali izpodbijani predpis, v 85. členu ZDen niso imeli pooblastila za predpisovanje dokaznih pravil, oziroma za opredelitev "verodostojnih listin".

B. - I.

4.Peti odstavek 44. člena ZDen določa način valorizacije ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podržavljenih podjetij. Ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podjetja so kapital, ki se vrača denacionalizacijskim upravičencem. Vrednost podržavljenega podjetja po tej določbi pa je revalorizirana vrednost ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja. To pomeni, da je v vrednosti podjetja upoštevana tako aktiva kot pasiva podjetja ob podržavljenju.[1] Razveljavitev te določbe in vrednotenje zgolj nepremičnin podržavljenega podjetja (za kar se pobudnica zavzema) bi pomenila, da v vrednosti podržavljenega podjetja ne bi bila zajeta druga sredstva podržavljenih podjetij (npr. terjatve, gotovina, vrednostni papirji, ...), prav tako pa tudi ne njegove obveznosti.

5.Izpodbijana določba temelji na izhodišču, da je bila vrednost podržavljenih podjetij ugotovljena že ob podržavljenju ali neposredno po njem,[2] zato za navedene primere določa enostaven postopek valorizacije brez vnovičnega vrednotenja. Iz navedenega je razvidno, da ne drži očitek pobudnice, da zakonodajalec za takšno ureditev ni imel razumnega razloga. Poleg tega Zakon ne izključuje možnosti izpodbijanja vrednosti, ki je bila ugotovljena ob podržavljenju, če ta ni ustrezala realni vrednosti.

6.Pobudnica sicer skuša utemeljiti trditev, da so upravičenci do denacionalizacije podjetij zaradi upoštevanja ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podjetja vedno prikrajšani v primerjavi z upravičenci do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, kar naj bi kazalo na nerazumnost določitve drugačnega načina ugotavljanja vrednosti podržavljenega podjetja. Te trditve pa s citiranjem "Navodila predsednikom okrožnih sodišč za cenitev vrednosti in ugotavljanje odškodnine nacionaliziranih podjetij" (ki naj bi se nahajalo v Arhivu Republike Slovenije) ne izkaže. Navaja sicer pravilne vrednosti zazidanih in komunalno opremljenih nezazidanih stavbnih zemljišč, izračunane na podlagi 13. in 14. člena Navodila. Vendar nerazumno odstopanje od teh vrednosti utemeljuje le z navajanjem, da naj bi bila v konkretnem primeru ob podržavljenju ugotovljena vrednost 5 din za m2.

Zgolj z navajanjem vrednosti premoženja, ki naj bi prišlo v poštev v konkretnem postopku denacionalizacije, pa pobudnica pobude zoper izpodbijano določbo ZDen ne more utemeljiti, tudi če drži pobudničina ugotovitev, da ugotovljena vrednost zemljišča ob podržavljenju ni odražala niti 10 % realne vrednosti. Kot že povedano, bi pobudnica vrednost, ki je bila ugotovljena ob podržavljenju, lahko izpodbijala, če ta ni ustrezala realni vrednosti.

7.Če sedanje vrednosti podržavljenega podjetja na način iz petega odstavka 44. člena ZDen ni mogoče ugotoviti (ker se neto aktiva podjetja v času podržavljenja ni ugotavljala ali ker ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti ne ustrezajo realni vrednosti podržavljenega premoženja), se ta po šestem odstavku istega člena oceni v skladu z Navodilom iz prvega odstavka 85. člena ZDen. Po drugem odstavku 85. člena ZDen mora to navodilo temeljiti na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji.

8.Pobudnica pobude ne more utemeljiti niti s pavšalnim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87), s katero je Ustavno sodišče presojalo 4. člen, 9. točko 3. člena, 31. in 32. člen ZDen. Pobudnica namreč ne navaja razlogov, iz katerih naj bi izhajalo, da je izpodbijana določba v neskladju s 33. členom Ustave "v smislu" te in drugih odločb Ustavnega sodišča.

9.Ker je pobuda za oceno ustavnosti petega odstavka 44. člena ZDen iz navedenih razlogov očitno neutemeljena, uporaba zakonskih določb v posameznih primerih odločanja upravnih organov, sodišč in zunaj postopka z ustavno pritožbo pa ne more biti predmet presoje ustavnosti predpisa, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

B. - II.

10.Izpodbijani določbi Navodila prideta torej v poštev, kadar stranka dokazuje, da ob podržavljenju ugotovljena vrednost ne ustreza realni vrednosti. Določbi se nanašata na prvi odstavek 5. člena Navodila, po katerem lahko tisti, ki v postopku denacionalizacije zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na način iz prvega odstavka 4. člena Navodila (tj. na podlagi vrednosti, ugotovljenih ob podržavljenju), ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin in dokazil. Listine, ki jih navajata drugi in tretji odstavek 5. člena Navodila, torej niso tiste, iz katerih je razvidna ob podržavljenju ugotovljena vrednost podjetja (po petem odstavku 44. člena ZDen), kot to zmotno meni pobudnica, temveč tiste, s katerimi ima stranka možnost izpodbijati vrednosti, ki naj bi jih sodišča ugotavljala ob podržavljenju. Tudi iz sodbe Upravnega sodišča, na katero se pobudnica sklicuje, je razvidno, da stranka lahko na podlagi verodostojnih listin in dokazil izkaže, da ob podržavljenju ugotovljena vrednost podržavljenega premoženja ne ustreza realni vrednosti.

11.Pobudnica torej izpodbija določbe Navodila, ki ji v skladu z omenjenim načelom 85. člena ZDen omogočajo dokazovanje, da v konkretnem primeru cenitev podjetja ob podržavljenju ni ustrezala realni vrednosti. Poleg tega pobudnica prezre določbo prvega odstavka 5. člena Navodila, ki določa, da lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin in dokazil.

12.Izpodbijani drugi in tretji odstavek 5. člena torej prideta v poštev, če stranka vrednost premoženja izkazuje z listino; verodostojnost listin, ki jih podzakonski predpis našteva primeroma, pa je določena v korist strankam, saj jim s tem olajša dokazovanje, da je bila realna vrednost premoženja višja od vrednosti, ugotovljene z aktom o podržavljenju ali z zapisnikom, sestavljenim ob podržavljenju. Iz česa naj bi izhajalo, da so denacionalizacijski upravičenci (oziroma njihovi pravni nasledniki) zaradi izpodbijane ureditve omejeni pri možnosti dokazovanja realne vrednosti podržavljenega premoženja, pobudnica ne pojasni. Z navedbami v pobudi pa tudi ne izkaže, da bi taka ureditev ne temeljila na načelu iz drugega odstavka 85. člena ZDen, po katerem se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji.

Ker so razlogi, s katerimi pobudnica utemeljuje neustavnost in nezakonitost drugega in tretjega odstavka 5. člena Navodila, očitno neutemeljeni, je Ustavo sodišče pobudo tudi v tem delu zavrnilo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Tudi po Navodilu se vrednost podržavljenega podjetja ugotavlja po metodi neto aktive (prvi in drugi odstavek 8. člena Navodila), kar pomeni, da je treba upoštevati tako aktivo kot pasivo podjetja ob podržavljenju. Zato je treba po tretjem odstavku 8. člena Navodila vrednosti nepremičnin podržavljenega podjetja, kadar so vrednosti nepremičnin ugotovljene na način iz drugega in tretjega dostavka 44. člena ZDen, deliti s faktorjem iz petega odstavka 44. člena ZDen. S tem se na ta način ugotovljeni del aktive pretvori na skupni imenovalec, tj. na isto denarno valuto v istem času, kot je ugotovljena za morebitni drugi del aktive in za pasivo.

[2]Iz obrazložitve Predloga Zakona o denacionalizaciji (Poročevalec Skupščine RS, št. 21/91, str. 25) je razvidno, da je predlagatelj tako zakonsko ureditev predvidel, ker so bila za podjetja izdelane zaključne bilance ob podržavljenju.