Jedro

Vrnitev posameznega sestavnega dela kompleksa zemljišč s točno določeno funkcijo je lahko bistvenega pomena za okrnitev namena, ki mu kompleks kot celota služi. Ker bi sprememba lastnika dela zemljišč v kompleksu lahko bistveno vplivala na okrnitev prostorske kompleksnosti, ni mogoče vrniti spornih nepremičnin v last in posest.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 8. 2006, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor z dne 4. 5. 2005. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bila pokojni upravičenki do denacionalizacije A.A. za podržavljene nepremičnine, navedene v izreku te odločbe, določena odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d. d., ker nepremičnin zaradi ovir, določenih v 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, ni bilo mogoče vrniti v naravi.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke in sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZUS-1, 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

3. Revident vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo vlaga, ker gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Navaja, da je v predmetni zadevi denacionalizacijska zavezanka Občina ..., ki je lastnica spornih nepremičnin, in jih je tudi s pogodbo o upravljanju in vzdrževanju oddala v upravljanje B.B. Sporne parcele so v pretežnem delu v naravi pašniki, po katerih v zimskem času potekajo smučarske proge, s katerimi upravlja in jih vzdržuje B.B. To pa ne more biti osnova za odločitev, da spornih parcel ni mogoče vrniti v naravi. Če bi šlo za vrnitev v naravi, bi se spremenil samo lastnik zemljišča, ki je sedaj Občina ..., po vrnitvi v naravi pa bi bila to denacionalizacijska upravičenka, medtem ko bi ostal upravljalec oziroma najemnik isti in s tem njegove pravice in obveznosti ne bi bile nič ogrožene. Smučarskih prog ne ureja sedanja lastnica, temveč B.B., z vrnitvijo bi se spremenil samo lastnik, ne pa namen rabe nepremičnin. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, saj je bilo v naravi vrnjenih večina kmetijskih zemljišč v okolici in neposredno ob spornih parcelah. Kljub dolgoletni veljavnosti in uporabi ZDen vprašanje, ali predstavlja smučarska proga oviro, zaradi katere zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, še vedno ni razrešeno. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na 19. člen ZDen, kar je po tožnikovem mnenju nepravilno. Za odločanje o vračanju kmetijskih zemljišč in funkcionalnih kompleksov se namreč uporabljajo določbe 27. člena tega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor in odločbo tožene stranke kot nezakoniti odpravi v delu, ki se nanaša na sporne nepremičnine, in odloči, da se le-te vrnejo denacionalizacijski upravičenki v last, tožniku kot skrbniku za posebne primere pa v začasno upravljanje. Podredno predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka in Občina ... kot prizadeta stranka predlagata v odgovorih na revizijo njeno zavrnitev.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je revident izkazal obstoj razloga za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj pravno vprašanje: razlaga ovir za vrnitev nepremičnin v naravi, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, po vsebini zadeve pomeni odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno.

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi vrnitev spornih nepremični v naravi zaradi ovir za vrnitev po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni mogoča. Podržavljene nepremičnine po podatkih upravnega spisa tvorijo namreč del širšega kompleksa rekreacijskih površin na C.C., ki so se že v času uveljavitve ZDen uporabljale za namen rekreacije. Ta namen pa je razviden iz gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano za gradnjo vzpenjače v letu 1956, in iz občinskih odlokov ter iz planskih aktov, ki so navedeni v prvostopenjski upravni odločbi. Tudi iz Dolgoročnega plana ... za obdobje 1986 do 2000 izhaja, da so sporne nepremičnine del smučarskega kompleksa C.C. Z vrnitvijo zahtevanih nepremičnin pa bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost smučišč in žičniških naprav na C.C. oziroma namen uporabe prostora – območja turizma, športa in rekreacije. V prvostopenjski upravni odločbi je navedena ne le namenska raba nepremičnin pač pa so podrobno opisane tudi številne obveznosti oziroma dela, ki jih je lastnik oziroma upravljalec dolžan izvrševati tudi na podržavljenih zemljiščih (odvodnjavanje, urejanje gozdnih robov, košnja ter mulčenje trave, vzdrževanje infrastrukturnih objektov, ki potekajo na zemljiščih, urejanje ter označevanje smučarskih prog, postavljanje zaščitnih ograj, zavarovanje nevarnih mest in objektov na smučišču, postavljanje opozorilnih ter obvestilnih tabel in podobno). Tudi to po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja pomembno okoliščino za ugotovitev bistvenosti posega v obstoječi kompleks zemljišč, kakršno je območje smučišč in žičniških naprav, kjer je vrnitev posameznega sestavnega dela s točno določeno funkcijo lahko bistvenega pomena za okrnitev namena, ki mu kompleks kot celota služi. Smučarske proge in trasa vzpenjače povezujejo obravnavane nepremičnine s preostalimi zemljišči kompleksa v prostorsko nedeljivo celoto, zaradi česar bi vrnitev posameznih delov kompleksa lahko imela za posledico tudi zmanjšano uporabnost pomembnejših delov površin kompleksa za sedanje namene. Ker bi torej sprememba lastnika dela zemljišč v kompleksu lahko bistveno vplivala na okrnitev prostorske kompleksnosti, pa ni mogoče vrniti spornih nepremičnin v last in v posest. Zato je neutemeljen revizijski ugovor, da bi se z vrnitvijo nepremičnin spremenilo le lastništvo, ne pa tudi namen rabe nepremičnin.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za vračanje kmetijskih zemljišč in funkcionalnih kompleksov po določbi 27. člena ZDen. Res je, da so bile sporne nepremičnine v času podržavljenja kmetijska zemljišča. Toda, že v letu 1956 je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo vzpenjače, za dele smučišč oziroma smučarskih prog, ki so povezani v celotni kompleks zimskorekreacijskega območja. Ker gre tedaj v obravnavani zadevi za dele stavbnih zemljišč, dele zemljišč, ki se uporabljajo tudi kot javna pot, kakor tudi dele zemljišč, ki se uporabljajo v športnorekreacijske namene, oziroma vsi deli zemljišč za namen širšega kompleksa smučišč, ne pride v poštev uporaba določbe 27. člena ZDen, temveč uporaba določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

11. V čem naj bi bila bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, pa revizija ne navaja.

12. Glede na navedeno so revizijski ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 13. Ker ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov in tudi ne tisti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

14. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).