Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta stranki 25. 11. 2005 sklenili Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo za 135.000 CHF. Kreditna pogodba je bila enostransko vnaprej pripravljena v tipski obliki in tožnika nista imela možnosti vplivati na ključne pogoje pogodbe (pogoje vračila, valutno klavzulo in obrestno mero). Sama sta nosila celotno valutno tveganje. Toženka jima ob sklepanju pogodbe ni pojasnila vseh ekonomskih posledic nihanja menjalnih tečajev, s čimer jima ni omogočila razumevanja morebitnih resnih posledic za njun finančni položaj. Kredit v švicarskih frankih (CHF) je bil predstavljen kot najugodnejša možnost, CHF pa kot stabilna in varna valuta, pri čemer so bili uporabljeni grafi gibanja tečaja, ki so ustvarjali vtis varnosti. Tožnikoma je bilo predstavljeno, da se tečaj lahko giblje le malo gor in dol, ničesar o možnosti znatne spremembe glavnice in mesečne anuitete.

2.Sodišče prve stopnje je tožbo, ki se nanaša na skupno hipoteko pri podvložku št. 3022/11, k. o. ..., delno zavrglo (I. točka izreka), postopek delno ustavilo glede tožbenega zahtevka, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa SV 1009/05 s 25. 11. 2005 (II. točka izreka), ugotovilo da sta Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu ter Sporazum o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na nepremičninah, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 1009/05, nična (III. točka izreka) ter odločilo, da je vknjižba maksimalne hipoteke, vpisane pod ID pravice ... za terjatev 135.000 CHF, neveljavna in se izbriše (IV. točka izreka) ter da toženka krije svoje stroške in stroške postopka tožnikov (V. točka izreka).

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke in stranskega intervenienta zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.Toženka predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj:

1.Ali je sodišče druge stopnje in sodišče prve stopnje z opustitvijo prednostne konkretne presoje, ali domnevno nepošteni pogodbeni pogoji temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih Republike Slovenije v smislu člena 1(2) Direktive 93/13, zmotno uporabilo materialno pravo?

2.Ali pogodbeni pogoj, ki določa, da banka odobrava kreditojemalcu dolgoročni namenski kredit z valutno klavzulo v določenem znesku CHF v evro protivrednosti po tečajnici Banke Slovenije - referenčni tečaji Evropske centralne banke za CHF na dan črpanja kredita, kreditojemalec pa se zaveže kredit vrniti v mesečnih anuitetah v evro protivrednosti po tečajnici Banke Slovenije - referenčni tečaji Evropske centralne banke na dan plačila, po svoji normativni vsebini ustreza valutni klavzuli iz prvega odstavka 372. člena OZ ali načelu monetarnega nominalizma iz 371. člena OZ?

3.Ali je sodišče druge stopnje s presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja na podlagi Direktive oziroma ZVPot zmotno uporabilo materialno pravo?

4.Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 231365010 z dne 25. 11. 2005 glede na okoliščine zadeve nična?

5.Ali obrazložitev sodne odločbe, ki presojo pojasnilne dolžnosti obrazloži negativno, torej z navedbo informacij, ki po presoji sodišča ne zadoščajo za jasnost in razumljivost spornega pogodbenega pogoja, ne da bi sodišče pred tem izvedlo ustrezno vsebinsko materialnoprocesno vodstvo ter brez vsebinskega pojasnila, kakšna konkretna pojasnila oziroma informacije bi moral prodajalec ali ponudnik, poleg ugotovljenega, še podati potrošniku, da bi mu s celoto predloženih informacij dovolj jasno dal vedeti, da so valutna nihanja nestabilna in potencialno visoka, ter mu ustrezno pojasnil dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto, pri čemer sodišče ponudniku ali prodajalcu pomanjkljivosti podanih pojasnil očita zgolj abstraktno, in ko zaradi takšne negativne in abstraktne opredelitve v sodni odločbi izostane jasna obrazložitev konkretizirane razlike med obsegom in vsebino potrošniku podanih informacij ter med konkretno obliko, vsebino in vrsto informacij, ki bi - upoštevaje sodno prakso Sodišča EU o upoštevnosti vseh objektivnih informacij - zadostile pojasnilni dolžnosti, zaradi česar ponudnik ali prodajalec zgolj abstraktno razume, da so določene okoliščine povprečnemu potrošniku ostale pomanjkljivo pojasnjene, vendar hkrati ostane v dvomu o tem, kako in s kakšnimi ustnimi, pisnimi ali drugimi informacijami bi lahko zadostil merilom pojasnilne dolžnosti, in tako ostane brez vodila, kako svoje bodoče ravnanje uskladiti z veljavnim pravom, skladna z zahtevami Sodišča EU ter ustavno pravico do obrazložene sodne odločbe in ustavno pravico do pravne varnosti?

6.Ali je treba zahtevo po preglednosti pogodbenih pogojev v smislu člena 4(2) Direktive 93/13 v okviru kreditnih pogodb v tuji valuti oziroma kreditnih pogodbah vezanih na tujo valuto, kot je kreditna pogodba v konkretni zadevi, razlagati tako, da je zahteva po preglednosti lahko izpolnjena zgolj v primeru, če je prodajalec ali ponudnik potrošniku sporočil informacije o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnega tečaja, četudi potrošniku posredovane informacije niso temeljile na domnevi, da bo pariteta med obračunsko valuto in valuto plačila ostala stabilna ves čas trajanja te pogodbe?

7.Ali kreditodajalec za zadostitev zahteve po preglednosti pogodbenega pogoja iz kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma vezane na tujo valuto, potrošnika dolžan izrecno seznaniti tudi s splošno znanimi dejstvi, če so le-ta lahko potencialno relevantna za razumevanje dejanskega obsega morebitnih tveganj, ki izhajajo iz kreditne pogodbe?

8.Ali načelo lojalne razlage v segmentu področij minimalne harmonizacije slovenska sodišča zavezuje, da na podlagi interpretacije Direktive vzpostavljajo civilnopravno odgovornost prodajalcev ali ponudnikov, ki se skozi čas v sodni praksi Sodišča EU spreminja in dopolnjuje, ne da bi hkrati ustvarjalo obveznost, da sodišče skrbno presodi ali novejša razlaga Direktive de facto ustvarja novo pravno obveznost, in brez da bi sodišče skrbno presodilo in obrazložilo, ali je sprememba razlage nacionalnega implementacijskega predpisa v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega prava, zlasti ustavno prepovedjo retroaktivnosti?

9.Ali je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in poseglo v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke?

5.Toženka tudi predlaga, da Vrhovno sodišče vloži predlog za predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) glede vprašanja: Ali je v kontekstu sporne kreditne pogodbe zahteva po preglednosti lahko izpolnjena zgolj v primeru, če je prodajalec ali ponudnik potrošniku sporočil informacije o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnega tečaja, ali pa gre zgolj za eno od okoliščin, ki so lahko v določenih primerih relevantne za presojo?

6.Predlog ni utemeljen.

7.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

8.Če stranka v predlogu za dopustitev revizije predlaga predložitev zadeve v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (SEU), mora sklep o nedopustitvi revizije obsegati tudi obrazložitev, zakaj Vrhovno sodišče strankinemu predlogu ni sledilo.

Vrhovno sodišče tako ne more zavrniti predloga za dopustitev revizije, ne da bi presodilo, ali je dolžno predložiti vprašanje v predhodno odločanje SEU glede razlage ali veljavnosti določbe prava EU, ki je bilo postavljeno v predlogu.

Merila za presojo obvezne predložitve zadeve SEU ureja tretji odstavek 267. člena PDEU. Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče, kadar se sooči z vprašanjem razlage prava EU, izpolniti predložitveno dolžnost, razen če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, 2) da je upoštevna določba prava EU že bila predmet razlage SEU (acte éclairé) ali 3) da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair). V takih primerih lahko nacionalno sodišče opusti predložitev predhodnega vprašanja in ga reši samo.