15.Pritožbeni očitek, da tožnik ni konkretiziral trditev, čeprav je toženka v spis vložila evidence delovnega časa, ni utemeljen. Toženka je res predložila evidenco prihodov in odhodov tožnika z njenega območja, a le za krajši čas vtoževanega obdobja (od 6. 1. 2018 do 30. 9. 2019 - B8), pri čemer pa je že v odgovoru na tožbo poudarila, da ta evidenca ne predstavlja beleženja delovnega časa, ker je le‑to bistveno širši pojem, pri katerem je treba paziti tudi na druge kategorije kot so počitki, nadure idr. Odgovornosti za tožniku povzročeno prikrajšanje pri plači se toženka ne more izogniti niti z (nepravilno) trditvijo, da tožnik ni bil njen delavec, zaradi česar ji zanj ni bilo treba voditi evidenc v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadaljnji). Glede na vse navedeno je tožnik v ponovljenem sojenju utemeljeno vztrajal, da naj se za izračun prikrajšanja upošteva povprečna plača primerljivih mu delavcev toženke.

Jedro

6.Pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na noben akt, iz katerega bi izhajalo, zakaj je štelo, da je bil tožnik v obdobju od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022 v delovnem razmerju s toženko. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo napotilo pritožbenega sodišča, da mora ugotoviti datum, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri družbi IPS, in da do tega dneva tožnik ne more tudi od toženke zahtevati obstoja delovnega razmerja, prijave v socialna zavarovanja in vpisa delovne dobe v matično evidenco. Datum prenehanja delovnega razmerja pri družbi IPS je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov ZZZS, kar je ustrezno dokazno sredstvo. Ker je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri družbi IPS do 27. 8. 2019, nato pa je bil v delovnem razmerju z drugimi delodajalci od 29. 8. 2019 do 9. 6. 2020, od 7. 9. 2020 do 30. 6. 2022 in od 1. 9. 2022 do 4. 8. 2023, od 5. 8. 2023 pa je v delovnem razmerju s toženko, mu je delovno razmerje pri toženki in s tem povezane pravice (vključno s prijavo v zavarovanja in vpisom delovne dobe) pravilno priznalo za čas, ko je bil kot brezposelna oseba prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, to je od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022. Ker je bila v obdobju od 1. 4. 2011 do 27. 8. 2019 toženka tožnikov dejanski delodajalec, tožniku ni mogoče odrekati pravice do vzpostavitve formalnega delovnega razmerja za čas, ko je bil (od prenehanja delovnega razmerja pri IPS pa do poziva nazaj na delo k toženki) brez zaposlitve (ko je bil torej prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje). Ob pravilnem izvajanju zakonodaje, torej brez nezakonitega poslovnega modela, ki ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, bi namreč tožnik v obdobju od 1. 4. 2011 do 27. 8. 2019 moral biti tudi formalno in ne zgolj dejansko delavec toženke.

16.Zmotna je pritožbena navedba, da prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresov za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnico ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kar se tiče temelja, je prvostopenjsko sodišče ustrezno izhajalo iz dejstva, da je toženka dejanska delodajalka tožnika. Kot takšna je odgovorna tožniku za prikrajšanje tudi za čas, ko je bil delavec družbe A. d. o. o. V zvezi z odločitvijo po višini je obrazložilo, da je tožnik specificiral in prilagodil tožbeni zahtevek glede na podatke o pripadajočih prejemkih, ki izhajajo iz izračuna toženke in ki ga je povzelo tudi v razloge sodbe. Preizkus izpodbijanega dela sodbe je bil zato mogoč.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v sodni odločbi Pd 156/2019, je imel tožnik z družbo IPS (A. d. o. o.) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca od 1. 4. 2011 dalje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) z družbo IPS preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila njegov dejanski delodajalec toženka, ki je zato odgovorna za tožnikovo prikrajšanje že v času, ko je bil formalno delavec družbe A. d. o. o. Toženka je bila že na podlagi sodbe Pd 156/20191 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 814/2022 iz tega razloga dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, kar je bilo tudi realizirano dne 5. 8. 2023. Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz istega zaključka, skladna ugotovitvi o tem, da je toženka dejanski delodajalec tožnika, pa je tako odločitev izpodbijanega dela sodbe o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022, kot tudi odločitev o prikrajšanju pri izplačilu plač in drugih prejemkov, ki jih je toženka, kot dejanski delodajalec dolžna izplačati tožniku za sporno obdobje.

7.Za presojo izpodbijanega dela sodbe ni pomembna sicer pravilna pritožbena navedba, da je bil tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja s toženko do 18. 7. 2019 že pravnomočno zavrnjen. Kot je bilo obrazloženo že v predhodnih instančnih sodnih odločbah, je takšna odločitev izključno posledica tega, da delavcu ni mogoče priznati istočasnega obstoja delovnega razmerja pri dveh delodajalcih, kar pa ne izključuje toženkine odgovornosti za tožnikovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja.

17.V okviru pritožbenih razlogov glede višine tožbenega zahtevka toženka le posplošeno očita, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o plačilu razlik v plačah in drugih denarnih zahtevkov poseglo v ustavni pravici toženke iz 22. in 25. člena URS. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne ugotavlja okoliščin, ki bi ta očitek utemeljevale.

18.Ugovor zastaranja stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je izrecno in pravočasno uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. Ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki mora tudi sicer biti obrazložen, ni podala. Posledično v pritožbi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. V kolikor bi toženka želela doseči spremembo v tem delu izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, bi morala v pritožbi hkrati tudi navesti, da je pred sodiščem prve stopnje podala relevantne trditve o tem, katerega dne so v vsakem primeru zamude po njenem mnenju začele teči zakonske zamudne obresti. O teh dejstvih je imela vse relevantne podatke in bi lahko svoj ugovor zastaranja v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti tudi ustrezno obrazložila, pa ga ni. Poleg tega tudi v pritožbi ni konkretno navedla, na kateri del zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, se njene trditve nanašajo.

Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v tej (VIII Ips 8/2022) in podobnih zadevah, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu sodne odločbe Pdp 814/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je, kot tožnikov dejanski delodajalec, odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (zlasti še poseg v 2. in 74. člen URS) se pritožbeno sodišče zato ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8.Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v tej (VIII Ips 8/2022) in podobnih zadevah, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu sodne odločbe Pdp 814/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je, kot tožnikov dejanski delodajalec, odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (zlasti še poseg v 2. in 74. člen URS) se pritožbeno sodišče zato ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo, je dejansko tožniku morala podati odpoved iz poslovnega razloga, ker so izpadla naročila s strani naročnika - drugotožene stranke, ki je tudi pričela zaposlovati delavce IPS, zaradi česar sama ni imela več potreb po delavcih).

9.Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo, je dejansko tožniku morala podati odpoved iz poslovnega razloga, ker so izpadla naročila s strani naročnika - drugotožene stranke, ki je tudi pričela zaposlovati delavce IPS, zaradi česar sama ni imela več potreb po delavcih). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da to, da družba A. d. o. o. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela.

20.Toženka, ki tudi sicer s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), ki določa, da v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka.

Ugovor zastaranja stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je izrecno in pravočasno uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. Ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki mora tudi sicer biti obrazložen, ni podala. Posledično v pritožbi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

10.Prav tako zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka ni bila dejanski delodajalec tožnika in da so bila vsa njena navodila, katero storitev je treba opraviti in kako, druge njene aktivnosti glede vodenja pristanišča (za kar je imela koncesijo), njeno komuniciranje z delavci IPS, namenjeni le zagotavljanju rezultatov podjemne pogodbe, katero je imela sklenjeno z IPS. Družba A. d. o. o. bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces (torej bi v zameno za plačilo opravljal delo, ki bi vsebinsko spadalo na področje dejavnosti, s katero se je ta nezakonito ukvarjala, ter bi to dejavnost opravljal po njenih navodilih in pod njenim nadzorom), kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. dolžan opravljati delo luško transportnega delavca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja družbe A. d. o. o. z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je le pri njej lahko opravljal delo luško transportnega delavca.

Izrek

1Kot izhaja iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 814/2022, je sodišče prve stopnje že v prvem sojenju pravilno presodilo, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi pritožba vztraja, da bi bila toženkina odgovornost lahko kvečjemu subsidiarna, in njeno zatrjevanje, da tožnik tudi sicer ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti, na podlagi katerih naj bi bil upravičen do razlike v plači. Na te navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo že v predhodni sodni odločbi Pdp 814/2022. Kot je pojasnilo, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o. (in kasneje, do njegove formalne zaposlitve pri toženki dne 5. 8. 2023) je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.

2Družba A. d. o. o. je bila dne 24. 8. 2021 izbrisana iz sodnega registra.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3Prim. VIII Ips 8/2022.

12.Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov ter da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je na tovrsten ugovor toženke ustrezno odzvalo v 6. točki obrazložitve, zato zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnik je trdil, da od družbe A. d. o. o. ni prejemal prihodka, ki bi bil primerljiv tožkinim zaposlenim, saj je bil prikrajšan glede plačila osnovne plače, nadur, delovne uspešnosti, stalne pripravljenosti, trinajste plače in regresa. Navedel je, kateremu tožkinemu delovnemu mestu je bil primerljiv (luško transportni delavec) in opisal težke pogoje dela (izmensko delo, brez potrebnega počitka, stalna pripravljenost oziroma razpoložljivost, neenakomerno razporejen delovni čas, delo v mrazu, vročini). Zatrdil je, da je v povprečju opravil 270 ur mesečno. Ne drži torej, da ni navedel podatkov o konkretnem delu, ki ga je opravljal, saj je to navedel že v tožbi, še podrobneje pa v prvi vlogi, toženka pa temu konkretizirano ni oporekala. Tožnik je navedel okoliščine, ki so omogočale spoznanje dejanske podlage zahtevka in na drugi strani tudi toženkino obrambo. V njemu razpoložljivem obsegu je podal ustrezno trditveno podlago in je tudi sicer po materialnem pravu pravilno izhajal iz tega, do katere vrste plačil po delovnopravnih predpisih bi bil upravičen na podlagi trditev o načinu opravljanja dela. V ponovljenem sojenju je tožbeni zahtevek specificiral tako, da je zahteval prikrajšanje iz naslova vseh terjatev v višini, ki jo je izračunala toženka. Razliko v plači je zahteval za vsak mesec posebej. Glede na vse navedeno je torej tožnik podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Kar se tiče dokaznega bremena, je tiste dokaze, s katerimi je razpolagal, predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke oziroma da naj izračun pripravi toženka. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

4VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022 idr.

13.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi bil tožnik upravičen kvečjemu do osnovne bruto plače na konkretnem delovnem mestu in eventualno dodatka za RDV (rast dodane vrednosti). V tem primeru bi bil namreč prikrajšan za dodatke oziroma izplačila, do katerih so bili skladno s toženkinimi akti upravičeni tožniku primerljivi delavci toženke. Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem.

Obrazložitev

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22, 25, 74 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353, 360, 360/1 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 62, 62/6 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 41, 41/5

14.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da izračun (razlik v plači) ne bi smel temeljiti na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu luško transportni delavec, ker tožnik ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju. Toženka temu, da je bil tožnik primerljiv s povprečnim delavecem, ni konkretizirano ugovarjala. Temu ne ugovarja niti v pritožbi. Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Da je v primeru, kot je konkretni, utemeljeno upoštevati povprečno plačo delavca na primerljivem delovnem mestu, pa izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 172/2004).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga prijaviti v obvezno in dodatno poklicno zavarovanje pri Kapitalski družbi d. d., zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ. Zavrnilo pa je zahtevek po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, prijavo v obvezna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ od 1. 4. 2011 do 9. 6. 2020, od 7. 9. 2020 do 30. 6. 2020 in od 1. 9. 2022 do 4. 8. 2023 (I. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti prikrajšanje iz naslova razlike med dejanskimi prejemki iz naslova plače in plačo, ki bi jo prejel kot delavec toženke, od vključno avgusta 2014 do vključno avgusta 2023, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Višji zahtevek za leto 2017 in sicer za razliko do zneskov, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo plač, regresov za letni dopust in trinajste plače do vključno julija 2014 (III. točka izreka). Toženki je naložilo še, da tožniku za leta od vključno 2019 do vključno 2023 plača regres za letni dopust, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe; višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožniku za leta od vključno 2014 do 2018 in za leto 2020 plača trinajsto plačo, za leto 2019 ter za leti 2021 in 2022 pa trinajsto plačo in božičnico v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe; višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka) ter da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka (VII. točka izreka).

Pridruženi dokumenti:*

15.Toženka z ničemer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi kot dejanska delodajalka, glede na vsebino dela, ki ga je tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje dodatkov iz toženkine podjetniške kolektivne pogodbe. Okoliščina, da je sodišče sledilo izračunu prikrajšanja, ki ga je pripravila toženka in je izhajal iz njenih podatkov o povprečni plači tožniku primerljivih delavcev, glede na vse obrazloženo ne more biti več sporna, pritožbeni očitek, da tožnik ni upravičen do dodatkov v povprečni višini, ker ni dokazal, da je povprečni delavec, pa je neutemeljen.

2.Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodba ni ustrezno obrazložena. Ni naveden akt, iz katerega bi izhajalo, da je bil tožnik v obdobju od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022 v delovnem razmerju s toženko. Tožniku je delovno razmerje z družbo IPS dne 19. 8. 2019 zakonito prenehalo in se kasneje ni več izvrševalo, zato ni pravne podlage za ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja po tem obdobju. Ker tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženki, ni upravičen do obračuna in plačila prikrajšanja iz naslova razlike v dejansko prejetih prejemkih, ki bi jih imel kot delavec toženke od vključno avgusta 2014 do vključno avgusta 2023. Vrhovno sodišče RS je že večkrat presojalo v bistvenem podobna razmerja, vendar toženka njegovih stališč ne sprejema, saj predstavljajo poseg v 22. in 74. člen URS. Ta stališča so tudi v nasprotju s tistimi, ki jih je revizijsko sodišče predhodno sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. V njem je obrazložilo, da je treba delavce, ki so zaposleni pri IPS, obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja dela delavcev uporabniku, tudi če IPS ni registriran za to dejavnost. Razlog, da je revizijsko sodišče spremenilo stališče, je v ugotovljeni zlorabi poslovnega modela, ki pa v tem sporu ni podana. Dejanskih okoliščin, ki bi jo utemeljevale, sodišče prve stopnje ni presojalo. Ni razloga za uporabo najstrožje sankcije, to je, za naložitev odgovornosti toženki, kot da je dejanski delodajalec tožnika. Zaključek o zlorabi poslovnega modela je sprejet povsem arbitrarno, saj zgolj dejstvo, da družba IPS ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti in ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcem uporabniku, za tak zaključek ne zadošča. Tožnik glede vtoževanih terjatev ni podal ustreznih trditev, ni predložil ustreznih dokazov in ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti. Ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju, zato ne more biti upravičen do dodatkov v povprečni višini. Sodišče prve stopnje se do ugovorov toženke o nezadostnem trditvenem in dokaznem bremenu ni opredelilo. Dodatki so se delavcem izplačali le, če so izpolnjevali za to predpisane pogoje. Za izračun prikrajšanja bi bilo mogoče upoštevati kvečjemu povprečno osnovno plačo, povečano za rast dodane vrednosti. V delu, ki se nanaša na regrese, poslovno uspešnost in božičnico, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo ugovora zastaranja glede zakonskih zamudnih obresti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.