Jedro

Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (revščina) in osebnimi okoliščinami (očetova bolezen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 28. 11. 2023 zaradi nezakonitega vstopa obravnavala slovenska policija. Toženka je ugotovila, da tožnik svoje istovetnosti ni nesporno izkazal, je pa sprejela, da sta tožnikovo ime in priimek takšna, kot ju je navedel pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito, vloženi 30. 11. 2023 (v nadaljevanju Prošnja), navedel, da je arabske narodnosti, da pripada arabski etnični skupini in plemenski skupnosti, da vojaškega roka ni služil, da ni član politične stranke ali organizacije, da še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Izvorno državo je zaradi revščine in bolezni očeta, zapustil 8. 10. 2023 in potoval preko Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine in Hrvaške do Slovenije, v katero je vstopil ilegalno, po kopnem, 28. 11. 2023. Njegova ciljna država je bila Španija.

3. Toženka je povzela osebni razgovor, v katerem je tožnik v bistvenem povedal, da je glavni razlog, zaradi katerega je odšel iz izvorne države, revščina. Za pot iz Maroka do Slovenije je porabil od sorodnikov sposojenih približno štiri tisoč evrov, ki jih mora vrniti. V Bolgariji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ga niso prijeli. Na Hrvaškem tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker so ga prvič vrnili v Bosno in Hercegovino, drugič pa mu je uspelo priti do Slovenije. Tožnik je še povedal, da nima nobenega drugega razloga, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito. Če bi ostal v Maroku, bi bil v zelo slabi situaciji. Če bi se moral vrniti, bi si lahko vzel življenje. Od Slovenije ne pričakuje ničesar, saj tukaj ne želi živeti.

4. Toženka je ugotovila, da tožnikovih težav, zaradi katerih je odšel v Maroko in zaproša za mednarodno zaščito in sicer revščina in osebne težava (ločitev staršev, bolezen očeta), ni moč povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Zatrjevane težave po oceni toženke niso takšne, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic Toženka je pojasnila, da tožnikove navedbe, da ni dobil rednega dela (sprva je delal v proizvodnji čevljev, nato kot keramičar in tudi kot pomočnik električarja, občasno pa je bil tudi ulični prodajalec) in nezmožnost življenja v Maroku, ker ni mogoče dobiti dobro plačane zaposlitve, ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnikove ekonomske stiske ne povzročajo tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd ), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Toženka je izpostavila, da tožnik ni zatrjeval: (i) da bi imel onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic; (ii) da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Toženka je izpostavila, da je tožnik v Maroku delal, a po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Izpostavila je tožnikovo izjavo, da se mu v Maroku ni zgodilo nič konkretnega, da je odšel iz Maroka zaradi želje po boljšem življenju. Iz izpodbijanje odločbe še izhaja, da so tožnikove navedbe glede ločitve staršev in s tem povezanih stroškov, po oceni toženke, nepomembne za presojo upravičenosti prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je ugotovila, da ni dokazano, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

5. Toženka je po ugotovitvi, da tožnikove težave niso povezane z elementi preganjanja, katerim je namenjena mednarodna zaščita, tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

7. Tožnik predlaga, da sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponoven postopek.

8. Meni, da toženka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam dostojno življenje ni bilo mogoče. Tožnik povzema svoj razgovor1 in poudarja, da Maroka in družine ne bi zapustil, če bi lahko tam dobil delo, od katerega bi lahko preživel in pomagal staršem. Država Maroko ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je država bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki pomoč potrebujejo. Vrnitve v Maroko si po vsem doživetem pomanjkanju ne more več niti predstavljati. Meni, da zavrnitev njegove prošnje s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilna.

_Povzetek navedb toženke_

9. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

10. Poudarja, da je natančno presodila izjave, ki jih je podal tožnik na prošnji in na osebnem razgovoru in ugotovila, da so razlogi za to, da je zapustil izvorno državo, izključno ekonomske narave. Toženka ponovi, da tožnik ni imel v izvorni državi nobenih težav, nič konkretnega se mu ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Toženka poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa ni nikoli navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Toženka izpostavlja, da tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oz. da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo.

_O sodni presoji_

11. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-7252/2023. 12. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3

15. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 16. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

17. Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (revščina) in osebnimi okoliščinami (očetova bolezen). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke tožnik v tožbi v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ne konkretizira tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja v tožbi, zaradi česar so že zaradi tega neutemeljeni. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo seveda ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena. Nekonkretiziran je tudi tožbeni očitek o neupoštevanju tožnikovih navedb, saj tožnik ne pojasni, katerih navedb naj toženka ne bi upoštevala. Do vseh navedb tožnika se je v celoti in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijani odločbi, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče še pripominja, da ni utemeljeno tožbeno pričakovanje, kot ga je mogoče povzeti, da je Prošnja utemeljena zato, ker dostojno življenje v Maroku, kljub temu, da se je tožnik za to trudil, ni mogoče. Pravilno je toženka pojasnila, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak osebam, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa ni navedel, da za mednarodno zaščito zaproša zaradi razlogov, ki jih Ženevska konvencija in ZMZ-1 določajo kot take, ki opravičujejo dodelitev mednarodne zaščite. Po presoji sodišča je zato pravilna odločitev toženke, da tožnik v postopku navaja samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, zato je toženka Prošnjo na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno.

19. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 V razgovoru je pojasnil, da je v Maroku živel v revščini in pomanjkanju, da sta zaradi ločitve, starša izgubila veliko denarja in cela družina se je znašla v krizi. To je bil tudi razlog, da ni mogel nadaljevati šolanja. Delati je začel že, ko je v bil v 6. razredu z 12. leti. Začel je v delavnici, v kateri so proizvajali obutev, nato kot keramičar in pred odhodom ulični prodajalec. Z deli je zaslužil zelo malo in sicer v delavnicah za čevlje 15 eur na teden, kot keramičar 10 eur na dan, kot ulični prodajalec pa približno 5 eur na dan. Povedal je, da delo iskal v več mestih v Maroku (npr. Casablanki ter okolici, kjer je sicer največ možnosti za zaposlitev) in opravljal še veliko drugih del npr. v gradbeništvu, električarstvu, a še vedno ni zaslužil dovolj za preživetje. Včasih si ni mogel privoščiti niti sobe in je moral spati kar na gradbišču. Delo je v Maroku zelo slabo plačano in ne omogoča dostojnega življenja. Prav tako delavci nimajo pravic, kar je spoznal, ko se je poškodbo pri delu (udarec v zadnji del glave) in zato ni dobil ničesar. Povzame izjavo, da je spoznal, da bi bilo, če bi zbolel ali pa ostal nekaj časa brez službe, ogroženo tudi njegovo preživetje. Zato je kot edino rešitev videl zapustitev države. Pri čemer si je še denar za pot moral izposoditi od sorodnikov. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 3 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .