Jedro

Zgolj sklicevanje na obrazložene stroškovnike in predpise pomeni razumno obrazložitev samo takrat, kadar med pravdnimi strankami ne more biti sporno, katera pravdna dejanja so bila opravljena in še to pod pogojem, da se vrednost spora med postopkom ni spremenila ter če je iz stroškovnika samega razvidno, da se je sodišče prve stopnje z njim resno ukvarjalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 113.390,97 EUR (1. točka izreka) in odločilo, da mora tožeča stranka prvi toženi stranki povrniti na 7.161,12 EUR odmerjene pravdne stroške, drugi toženi stranki pa na 8.265,00 EUR odmerjene pravdne stroške, obema s pripadki.

Proti 2. točki izreka sodbe (stroškovni odločitvi) se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 366. člena ZPP v zvezi s 338. členom ZPP in navaja, da je po vložitvi tožbe tožeča stranka znižala tožbeni zahtevek s takratnih 73.031.807,60 SIT (304.756,34 EUR) na 113.390,97 EUR, kar ustreza tarifi 1400 točk, sodišče prve stopnje pa je toženima strankama priznavalo stroške, odmerjene na izhodišče 3000 točk. Drugi toženi stranki je priznalo nagrado za odgovor na predlog za začasno odredbo z dne 20. 05. 2008, čeprav te vloge tožeča stranka ni nikoli prejela. Poleg tega je bil ta odgovor nepotreben (155. člen ZPP). Tudi materialne stroške je prvostopno sodišče napačno odmerjalo, saj jih je odmerilo od vsakega procesnega dejanja posebej, pri tem pa spregledalo, da se v zadevah, v katerih vrednost spornega predmeta presega 1000 točk, materialni stroški odmerjajo v višini 1 % od presežka nad 1000 točk. Nepravilno je prvi toženi stranki priznana tudi sodna taksa v višini 822,50 EUR, namesto 792,50 EUR. Razliko predstavlja opominska taksa, ki ne pomeni potrebnih stroškov (155. člen ZPP).

Nobena od toženk na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Stroškovno odločitev je prvostopno sodišče obrazložilo s sklicevanjem na 1. odst. 154. člena ZPP, Zakon o sodnih taksah, specificirani stroškovnik na red. št. 37 in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Iz stroškovnika prve tožene stranke je razvidno, da je zahtevala priznanje nagrade za (tista) pravdna dejanja (ki se nanašajo na pravdni postopek) od vrednosti 3000 točk v skupnem znesku 7.161,12 EUR. Iz stroškovnika druge tožene stranke pa je razvidno, da je za popolnoma vsako posamezno pravdno dejanje priglasila po 3000 točk nagrade.

Drži pritožbeno zatrjevanje, da je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje znižala tožbeni zahtevek s prvotnih 304.756,34 EUR, kar spada pod razpon 2400 točk OT, na 113.390,97 EUR, kar spada pod razpon 1400 točk OT. Sodišče prve stopnje pa je prvi toženi stranki priznalo vseh zahtevanih 7.161,12 EUR nagrade, ne da bi se s posameznimi postavkami iz stroškovnika na list. št. 106 sploh ukvarjalo. Iz stroškovnika druge tožene stranke (list. št. 108) pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki priznavalo nagrado od vrednosti 3000 točk, pri čemer je višino točk, upoštevajoč ovrednotenost posameznega opravila po OT, sorazmerno znižalo. Zakaj je tako ravnalo, torej zakaj je toženkama odmerilo nagrado od maksimalnega po tarifi dopustnega števila točk, čeprav za to ni imelo podlage, pri čemer iz stroškovnika prve tožene stranke ni razvidno, da bi se z njegovo vsebino sploh ukvarjalo in zakaj ni upoštevalo znižanja tožbenega zahtevka, prvostopno sodišče ni obrazložilo.

Odločitev o stroških pravdnega postopka je po svoji naravi sklep. Sklep pa mora biti obrazložen, če se z njim zavrača predlog stranke ali če se z njim odloča o predlogih strank, ki si med seboj nasprotujejo, lahko pa je obrazložen tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno (1. odst. 331. člena ZPP). Po stališču sodne prakse in teorije mora odločitvi o pravdnih stroških slediti razumna obrazložitev. Po oceni pritožbenega sodišča zgolj sklicevanje na obrazložene stroškovnike in predpise pomeni razumno obrazložitev samo takrat, kadar med pravdnimi strankami ne more biti sporno, katera pravdna dejanja so bila opravljena in še to pod pogojem, da se vrednost spora med postopkom ni spremenila ter če je iz stroškovnika samega razvidno, da se je sodišče prve stopnje z njim resno ukvarjalo. To pomeni, da je primerjalo vsaj višino tožbenega zahtevka z ovrednotenostjo opravil po OT. Glede na navedeno sprememba vrednosti spora tekom postopka po presoji pritožbenega sodišča nujno zahteva vsaj obrazložitev o tem, za katera pravdna dejanja so stranke upravičene do nagrade po višji tarifi (in zlasti zakaj po najvišji) in za katera po nižji. Ker glede na navedeno izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče zaradi kršitve 14. točke 2. odst. 399. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 337. člena ZPP).

V novem postopku naj sodišče pravdne stroške toženima strankama odmeri od vrednosti spornega predmeta ob vsakokrat opravljenem pravdnem dejanju, pri čemer naj upošteva tudi določilo 155. člena ZPP. V prid jasnosti obrazložitve stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ne bo ravnalo napačno, če bo bodisi k vsakemu izvodu odločbe o stroških pripelo en izvod stroškovnika ali pa pojasnilo, koliko točk je priznalo toženi stranki za vsako posamezno opravljeno pravdno dejanje.