Jedro

Okoliščina, da je povzetek prispevkov objavljen v zborniku, ne izkazuje niti, da je dejansko šlo za mednarodno konferenco, niti da je na njej tožnik dejansko izvedel referat.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke, zaposlene v Osnovni šoli A., za napredovanje v naziv svétnica, ki ga je dne 9. 10. 2015 na podlagi 6. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju: Pravilnik) vložil ravnatelj te šole. V odločbi je ugotovljeno, da je imela tožeča stranka ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv pridobljen naziv svetovalec več kot štiri leta, da je bila uspešna pri svojem delu, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala zbranih dovolj točk, da pa ni izkazala opravljenih različnih dodatnih strokovnih del in ni zbrala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s 3 ali več točkami.

2. Na podlagi dokazil je tožeča stranka z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika izkazala po a) in b) razdelku skupno več kot 20 točk ter po č) razdelku 4 točke za prispevek na X. mednarodnem znanstvenem posvetu "Ekologija za boljši jutri". Iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela po č) razdelku 20. člena Pravilnika pa ni bilo mogoče vrednotiti dveh potrdil o sodelovanju na 13. mednarodnem znanstvenem posvetu B. od 25. do 26. 9. 2015 ter dveh potrdil o sodelovanju na 16. mednarodnem znanstvenem posvetu B. od 22. do 24. 4. 2015, saj za izdana potrdila ni bila potrjena njihova verodostojnost. V skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika se s 4 točkami vrednoti izvedbo referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Mednarodna raven je v zadnjem odstavku 20. člena Pravilnika določena kot sodelovanje najmanj treh držav.

3. Tožena stranka je preverila dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev B. v zadnjih letih in na podlagi prejete dokumentacije različnih strank ugotovila: da je bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov organizacij B., pri čemer naj bi bilo v letu 2013 in letu 2015 organiziranih vsako leto 5 mednarodnih posvetov. Za 20 posvetov ni bilo mogoče ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov. V postopku napredovanj v nazive je bilo pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenem referatu na mednarodnem posvetu v organizaciji B., kot je v času trajanja posvetov referatov fizično mogoče izvesti. Za posamezen posvet je bilo izdanih tudi med 150 in 200 potrdil o izvedenih referatih. Posamezniki, ki naj bi na enem mednarodnem posvetu izvedli več referatov, so poročali, da so organizatorju vplačali več kotizacij, kar je izjemno nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta. Ker niso dosegljivi programi posvetov, ni bilo mogoče ugotoviti, da bi šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerim bi morali na posvetu sodelovati udeleženci iz vsaj treh držav. Ker niso dosegljivi programi posvetov, ni mogoče ugotoviti niti, da so posamezni strokovni delavci izvedli referat, niti da so izvedli predstavitev izdelka, delavnice, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Tožeča stranka je bila o navedenem obveščena in pozvana k ustrezni dopolnitvi z dopisom tožene stranke z dne 29. 2. 2016, ki jo je pozvala, da je za ovrednotenje navedenega dela poleg dokazila o opravljenem delu potrebno priložiti tudi program posveta, na katerem je izvedla referat. Predlog za napredovanje je bil dopolnjen s fotokopijo spletne strani 16. mednarodnega znanstvenega posveta B., prve strani zbornika 16. mednarodnega znanstvenega posveta B., kolofona in kazala zbornika ter fotokopijo predstavitve 13. mednarodnega znanstvenega posveta B., prve strani zbornika 13. mednarodnega znanstvenega posveta B., kolofona in kazala zbornika. Tožena stranka je presodila, da tožeča stranka ni dokazala, da je izvedla samostojni referat na mednarodni konferenci, saj ni priložila programov posvetov, iz katerih je razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden. Ker v postopku predloženih potrdil ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika, je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je predlog za njeno napredovanje v naziv svétnica zavrnila.

4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi bistvene kršitve pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožeča stranka s tem, ko je pred izdajo odločbe ni seznanila z anonimnimi pritožbami v zvezi z ravnanjem organizatorja konference B. ali z dokazili, ki naj bi jih v postopku domnevno predložil B. oziroma ji ni dala možnost, da bi se do teh dejstev izjavila, storila bistveno kršitev določb postopka po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 v povezavi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka ni upoštevala obsežnih in povsem verodostojnih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, do tega pa se je opredelila zgolj pavšalno in sklicujoč se na anonimne navedbe, ki na splošno oporekajo verodostojnosti potrdil B., ne pa konkretno potrdil, ki jih je predložila tožeča stranka. Tožeča stranka je v postopku predložila izpis iz spletne strani obeh konferenc, vabila na konferenco s programom, fotokopijo zbornika in podala lastno izjavo in izjavo ravnatelja, da je imela 4 samostojne referate na dveh mednarodnih kongresih oziroma konferencah. Samo dejstvo, da ni predložila programa posveta, iz katerega bi bil razviden posamezen referent, naslov izvedenega referata ter kraj in čas izvedbe, zato ne more biti zadostna podlaga za zavrnitev predloga za napredovanje. Prosta presoja dokazov, na katero se je sklicevala tožena stranka ne pomeni nevezanega samovoljnega ocenjevanja, ampak mora presojo dokazov tožena stranka utemeljiti v obrazložitvi odločbe. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi do vseh vprašanj ni opredelila, ampak se je zgolj sklicevala na anonimne obtožbe zoper organizatorja in na prosto presojo dokazov.

5. Ker se je tožena stranka oprla na arbitraren in ne z zakonom določen dokazni standard, dejanskega stanja ni ugotovila popolno. Program, ki naj bi bil, kot izhaja iz izpodbijane odločbe edini upošteven dokaz ne obstaja in ga tožeča stranka objektivno ni mogla in ga ne more predložiti. Ker pa ne obstajajo nobena zakonska dokazna pravila v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za napredovanje, bi morala tožena stranka primarno upoštevati vse druge razpoložljive in predložene dokaze, česar pa ni storila. Tožeča stranka niti ni vedela in še vedno ne ve, ali je tožena stranka za nedokazano štela kvaliteto njenih referatov ali samo njeno prisotnost na dogodku. Če bi bila sporna njena prisotnost, bi jo lahko dokazovala s svojim podpisom na seznamu udeležencev. Ker ni vedela in še vedno ne ve, ali je sporna zgolj njena prisotnost, tega dokaza ni pridobila niti predlagana njegovo pridobitev v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Da tožena stranka ne bo potrdil, vabil, izpisov spletne stranki, kopij zbornika štela za zadosten dokaz, tožeča stranka ni mogla vedeti. Namreč v svoji pretekli praksi in tudi v prejšnjih postopkih za napredovanje tožeče stranke, tožena stranka nikoli ni zahtevala dodatnih dokazil in je vedno štela izkaz točk za dokazan ob predložitvi potrdila organizatorja.

6. S tem ko je zavrnila predlog za napredovanje tožeče stranke je tožena stranka tudi neposredno posegla v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), in se pri tem sklicuje na enakovrstno zadevo, v kateri je potrdilo B. bilo šteto kot zadosten dokaz za izpolnjevanje pogoja po č) točki drugega odstavka 20. člena Pravilnika. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožeči stranki podeli trajen naziv svétnica s 1. 12. 2015 oziroma podredno, da se njeni tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Povzema razloge in materialno pravno podlago za izdano odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori, da ji je tožena stranka omejevala možnost dokazovanja in da se izpodbijana odločba opira zgolj na določen listinski dokaz pa navaja, da je presojala vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala in da predloženi dokazi ne odpravljajo dvoma o resničnosti dejstev, ki jih zatrjuje , odpravila pa bi ga lahko predložitev programa posveta, za katerega je zaprosila tudi B. 8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravilnik v 11. členu določa pogoje za napredovanje v naziv svétnik. V naziv svétnik lahko napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk, in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točka za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s 3 ali več točkami.

10. V obravnavnem primeru je sporna dejanska izvedla referatov tožeče stranke na 13. mednarodni konferenci in 16. mednarodnem znanstvenem posvetu, ki sta potekala v organizaciji B. od 25. do 26. 9. 2015 ter od 22. do 24. 4. 2015. V skladu s točko č) 20. člena Pravilnika je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci ovrednoten s 4 točkami. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci je strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi tako na izvedbeni ravni, kot po vsebini. Za mednarodno raven ali sodelovanje šteje sodelovanje med tremi ali več državami. Obče je znano, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni, včasih pa tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam predstavijo svoje referate in so iz tega razloga navedeni v programih takih konferenc z imeni in priimki, temo referata, navedbo institucije, iz katere prihajajo, ter časom in lokacijo (navedba konferenčnih prostorov oziroma dvorane), kjer bo predavanje izvedeno. Tožeča stranka je izvedbo referatov na mednarodni konferenci in mednarodnem znanstvenem posvetu izkazovala s potrdili B., na katerih je navedeno, da B. potrjuje udeležbo tožeče stranke na 13. mednarodnem znanstvenem posvetu od 25. do 26. 9. 2015 in na 16. mednarodnem znanstvenem posvetu od 22. do 24. 4. 2015 in poleg navedenih potrdil po pozivu tožene stranke priložila še fotokopijo spletne strani 16. mednarodnega znanstvenega posveta B., prve strani zbornika 16. mednarodnega znanstvena posveta B., kolofona in kazala zbornika ter fotokopijo predstavitve 13. mednarodnega znanstvenega posveta B., prve strani zbornika 13. mednarodnega znanstvenega posveta B., kolofona in kazala zbornika. Dodatnih dokazil, da je dejansko izvedla referat na mednarodni konferenci oziroma na mednarodnem znanstvenem posvetu tožeča stranka ni predložila, niti teh ni predložil organizator konference oziroma mednarodnega znanstvenega posveta po pozivu tožene stranke.

11. Pri točkovanju omenjenih referatov je tožena stranka iz razlogov, ki jih obširno navaja v izpodbijani odločbi, tudi po presoji sodišča, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi referatov, ki ju je izdalo B. in ki sta bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Zato je utemeljeno in v skladu z 240 členom ZUP in določbami Pravilnika tožečo stranko utemeljeno pozvala, da s predložitvijo programa posveta odpravi dvom v verodostojnost predloženih potrdil in dokaže dejansko izvedbo referatov. Na predlagatelju napredovanja oziroma stranki postopka je namreč dolžnost, da svoje navedbe v vlogi dokaže. Ker zahtevanega programa posveta niti tožeča stranka niti organizator posveta nista predložila, dejstvo, da je tožeča stranka dejansko izvedla referate na omenjeni mednarodni konferenci oziroma posvetu pa ni razvidno niti iz ostalih dokazil, tudi po presoji sodišča dvom v verodostojnost predloženih potrdil ni bil ovržen. Zato je tožena stranka po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice pravilno odločila, da predloženih potrdil glede izvedbe referatov na mednarodni konferenci oziroma mednarodnem znanstvenem posvetu ni mogoče šteti kot dokazno materialno pravno relevantno dejstvo.

12. Tudi okoliščina, da je povzetek prispevkov tožeče stranke objavljen v zborniku, ne more izpodbiti predmetne odločitve, saj ta objava ne izkazuje, niti da je šlo dejansko za mednarodno konferenco, niti da je na njej tožeča stranka izvedla referat. 13. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Pri vsakem odločanju o napredovanju gre za specifičen primer, posebne okoliščine konkretnega primera pa (lahko) narekujejo različno postopanje oziroma presojo s strani pristojnih organov. Predvsem pa ni ovire za to, da se kasneje, in to takrat, ko se pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, od predlagatelja zahteva več, kot se je zahtevalo pred tem pri odločanju v drugih istovrstnih primerih.

14. Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.