Jedro

S tem, ko je storilec prekrška v zahtevi za sodno varstvo navedel podatke o priči, predlagal njeno zaslišanje v postopku o prekršku, zahtevi pa priložil tudi njeno izjavo, je v zvezi z dokaznim predlogom storil vse, kar se lahko od njega utemeljeno pričakuje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Ljubljana Moste je z odločbo z dne 11. 9. 2009 spoznala A. Ž. za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), prekrška po osmem odstavku 26. člena ZVCP-1, prekrška po tretjem odstavku 27. člena ZVCP-1, prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, prekrška po drugem odstavku 44. člena ZVCP-1, prekrška po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1, prekrška po sedemnajstem odstavku 119. člena ZVCP-1, prekrška po enajstem odstavku 126. člena ZVCP-1, prekrška po osmem odstavku 138. člena ZVCP-1, prekrška po petem odstavku 190. člena ZVCP-1, prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in prekrška po 2. točki prvega odstavka 18. člena Zakona o osebni izkaznici (v nadaljevanju ZOIzk) ter mu izrekla enotno globo v znesku 3.367,29 EUR. Storilec prekrška je preko svojega zagovornika zoper navedeno odločbo vložil zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 3098/2009-2455 z dne 16. 8. 2010 po uradni dolžnosti delno ugodilo in izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi prekrška po šestem odstavku 25. člena ZVCP-1, zaradi prekrška po osmem odstavku 26. člena ZVCP-1, zaradi prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, zaradi prekrška po drugem odstavku 44. člena ZVCP-1, zaradi prekrška po sedmem odstavku 116. člena ZVCP-1, zaradi prekrška po sedemnajstem odstavku 119. člena ZVCP-1 in zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo in spremenilo enotno izrečeno globo, ki sedaj znaša 1.740 EUR, v preostalem pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu prekrška in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Vložnik zahteve, sklicujoč se na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije, sprejeta v odločbah Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009 in U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008, trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče storilcu prekrška ni zagotovilo poštenega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog, s katerim je A. Ž. v zahtevi za sodno varstvo dokazoval svoj alibi in pri tem navedel podatke o osebi, ki bi lahko potrdila, da se v času storitve prekrška ni nahajal na kraju prekrška, predložil njeno pisno izjavo ter predlagal njeno zaslišanje. Stališče sodišča, da razbremenilnega dokaza ne bo izvedlo, ker je dejansko stanje jasno, pomeni nedopustno omejitev glede izbora dokaznih sredstev in s tem kršitev obdolženčeve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave.

5. Storilcu morajo biti tudi v (hitrem) postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-120/97 z dne 18. 3. 1999), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov zadeve. Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Pravica kršitelja, da predlaga dokaze v svojo korist, po drugi strani predstavlja dolžnost prekrškovnega organa oziroma sodišča, da kršitelju v postopku omogoči izvajanje predlaganih dokazov. To sicer ne pomeni, da je organ, ki vodi postopek, dolžan izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Vendar mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog pa sme zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali je je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (odločba Ustavnega sodišča Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009 in sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 45/2007 z dne 5. 6. 2008). Ustavno sodišče je navedeni odločbi še pojasnilo, da je vsekakor očitno, da je dokazni predlog alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti. Izvajanje dokazov v korist obdolženca je lahko učinkovito le, če je obdolžencu v postopku o prekršku omogočeno, da se o njegovi odgovornosti odloči s pomočjo vseh razpoložljivih dokaznih sredstvih, ki so primerna za ugotavljanje dejstev. S tem je obdolžencu dana možnost, da vpliva na ugotovitve sodišča o pravno relevantnih dejstvih in da v razmerju do nasprotne stranke ni postavljen v slabši položaj. Če je možnost izvedbe dokaza omejena tako, da je za ugotovitev določenega dejstva dopustna uporaba le določenega dokaznega sredstva, gre za poseg v pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave. V odločbi U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 pa je Ustavno sodišče pojasnilo, da nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 45/2007 z dne 5. 6. 2008 presodilo, da je storilcu naloženo aktivno sodelovanje, če hoče pri svoji obrambi uspeti, dokazni predlog pa mora izpolnjevati zahtevane in uveljavljene dokazne standarde, podan mora biti določno, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. V sodbah IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008 in IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010, na kateri se tudi sklicuje izpodbijana sodba, pa je Vrhovno sodišče nadalje pojasnilo, da aktivno sodelovanje, ki ga kršitelju nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ne pomeni le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora kršitelj storiti vse, kar lahko, da organu sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi (na primer verodostojna pisna izjava priče, potrdilo delodajalca o prisotnosti na delovnem mestu, potrdilo o hospitalizaciji in podobno) in ki ga je organ nato dolžan presoditi in oceniti.

7. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je storilec prekrška preko svojega zagovornika zoper uvodoma navedeni plačilni nalog, vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je med drugim zatrjeval, da je v noči s 27. 6. 2009 na 28. 6. 2009 prespal pri M. K. na naslovu R. in da ga je dne 28. 6. 2009 ob približno ob 12.30 uri po mobilnem telefonu poklical brat M. S., ki mu je povedal, da si njegovo motorno kolo ogledujeta dva policista. V vloženi zahtevi za sodno varstvo je storilec prekrška predlagal tudi zaslišanje M. K., navedel njen naslov in priložil njeno izjavo z dne 22. 9. 2009, v kateri potrjuje, da je bil A. Ž. pri njej v stanovanju na naslovu R. od 27. 6. 2009 od približno 21.00 ure do 28. 6. 2009 do približno 12.30 ure, ko je prejel bratov klic, da sta pri njegovem motorju policista, nakar je odšel do motorja. Sodišče je v izpodbijani sodbi pritrdilo prekrškovnemu organu, ki je svojo odločitev o tem, da je storilec storil očitane mu prekrške, oprl na osebne ugotovitve policistov in zaključilo, da so glede na jasno in nedvoumno navedeno dejansko stanje storilcu očitanih prekrškov njegove navedbe o tem, kje se je nahajal v noči s 27. 6. 2009 na 28. 6. 2009 povsem brezpredmetne, saj se mu očita, da je prekrške storil ob 11. 50 uri, zato ga takšne navedbe ne razbremenijo odgovornosti za obravnavane prekrške. Sodišče ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu po zaslišanju predlaganih prič, ker priče niso bile prisotne ob njegovi vožnji, tako kot so bili policisti, brezpredmetno pa je tudi, kaj se je nato dogajalo pred blokom, saj je ocenilo, da je pomembno zgolj dejstvo, da se mu očitajo prekrški, katere so neposredno zaznali in ugotovili policisti, ki so uradne osebe in kot take strokovno usposobljene za izvajanje nadzora nad cestnim prometom. Sodišče je sklicujoč se na stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v sodbah IV Ips 45/2007 z dne 5. 6. 2008, IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008 in IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010, nadalje pojasnilo, da ni sledilo dokaznemu predlogu po zaslišanju pavšalno navedenih prič tudi zato, ker mora biti dokazni predlog podan določno, pri čemer mora kršitelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje, sodišče pa mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz le, če je ta materialnopravno in procesnopravno relevanten ter če sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti, kršitelj pa mora storiti kar lahko, da organu sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi ter zaključilo, da kršitelj z ničemer ni dokazal, da preostalih očitanih mu prekrškov ni storil. 8. Po oceni Vrhovnega sodišča dokazni predlog za zaslišanje priče M. K., ki bi sledeč priloženi izjavi potrdila, da se je storilec prekrška v času, ko naj bi storil prekrške po ZVCP-1, nahajal pri njej v stanovanju, izpolnjuje vse zahtevane in uveljavljene dokazne standarde, saj je materialnopravno relevanten (alibi), določen in navaja dejstvo, ki ga predlagatelj želi dokazati. Storilec prekrška pa je s tem, ko je v zahtevi za sodno varstvo navedel podatke o priči M. K., predlagal njeno zaslišanje v postopku o prekršku, poleg tega pa zahtevi priložil tudi njeno izjavo, v zvezi z dokaznim predlogom storil vse, kar se lahko glede na zgoraj navedeno od njega utemeljeno pričakuje. Zato ni moč pritrditi sodišču, kolikor ocenjuje, da je dokazi predlog pavšalen; upoštevaje izjavo M. K., v kateri potrjuje, da je bil A. Ž. pri njej 28. 6. 2009 do približno 12.30 ure, pa tudi ne kolikor zaključuje, da storilca prekrška navedbe o tem, kje se je nahajal v noči s 27. 6. 2009 na 28. 6. 2009, ne razbremenjujejo odgovornosti za obravnavane prekrške, katere naj bi storil ob 11.50 uri. Zato vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da pomeni zavrnitev konkretnega razbremenilnega dokaza zaradi jasnosti dejanskega stanja, nedopustno omejitev glede izbora dokaznih sredstev in s tem kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, saj storilcu prekrška v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. C.

9. Glede na navedeno je Vrhovo sodišče ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ter glede na naravo kršitve na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje. Sodišče bo v nadaljevanju postopka moralo kršitelju omogočiti izvajanje dokazov v njegovo korist.