Jedro

Izvrševanje kaznivih dejanj kljub temu da je bil obdolženec že nekaj časa v priporu in kljub temu da zoper njega že tečejo zaradi istovrstnih kaznivih dejanj še drugi kazenski postopki kot tudi intenzivnost kriminalne dejavnosti, ki se mu sedaj očita, ne dajejo opore za sklep, da bi obdolženec spoštoval hišni pripor. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljena kršitev 2.odst. 192.čl. v zvezi s 1.odst. 199.a čl. ZKP ni podana.

S tem ko je sodišče upoštevalo med okoliščinami, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec ponavljal kaznivo dejanje zoper premoženje, tudi to, da zoper njega tečejo še drugi kazenski postopki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ni podana kršitev določbe 3.čl. ZKP - načela domneve nedolžnosti. Sklepanje, da je nekdo storil kaznivo dejanje (da je zoper njega podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje), kljub temu da je zoper njega v teku že kazenski postopek zaradi drugih kaznivih dejanj, ne predstavlja vnaprejšnje sodbe za dejanja, o katerih bo šele razsojeno. Gre za ugotavljanje storilčevih osebnih lastnosti oz. njegovega odnosa do družbenih norm in verjetnosti, da bi takšno ravnanje ponavljal v stadiju postopka, ki je uveden na podlagi utemeljenega suma in ne gotovosti o storitvi kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici je v teku kazenska preiskava zoper I.F., N.J. in S.Š. in sicer zoper I.F. zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje poskusa velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ, kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, dve kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, skupaj z N.J. in S.Š. pa še devet kaznivih dejanj poskusa velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ, dve kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, petnajst kaznivih dejanj poskusa velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ in kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Preiskovalni sodnik je zoper I.F. s sklepom z dne 17.3.1999 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor. Pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora zagovornika obdolženega F. je senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici s sklepom z dne 19.3.1999 zavrnil. Na predlog preiskovalnega sodnika je senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici obdolženemu F. s sklepom z dne 15.4.1999 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor še za en mesec. Pritožbo njegovega zagovornika zoper ta sklep je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 23.4.1999 zavrnilo.

Zagovornik obdolženega F. je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora dne 3.5.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnega sklepa in predlagal Vrhovnemu sodišču, da prekine izvršitev sklepa, odpravi pripor ali ga nadomesti s hišnim priporom. V zahtevi vložnik navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na pripor, predvsem pa v nasprotju z določbami zakona, ki določajo milejše ukrepe za preprečevanje ponovitvene nevarnosti. Vložnik meni, da preiskovalna dejanja, ki jih je je treba opraviti v okviru kazenske preiskave, ne morejo biti razlog za podaljšanje pripora oziroma da je podaljšan pripor iz tega razloga v nasprotju z določbo 199.a člena ZKP. Pripor po oceni vložnika v konkretnem primeru ni neogibno potreben zaradi varnosti ljudi. Proti obtožencu je končan pravnomočno en sam postopek, ostali so v teku in se ne morejo upoštevati kot okoliščino v škodo obdolženca pri podaljšanju pripora. Pri odločanju o tem, kateri od ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti naj se uporabi, bi moralo sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 192. člena ZKP upoštevati, da se ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Sodišče ne bi smelo zavrniti predloga za nadomestitev pripora s hišnim priporom zaradi števila kaznivih dejanj, katerih storitve je obdolženec osumljen oziroma zaradi očitka ogrožanja varnosti premoženja ljudi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da vložnik zahteve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in ne uporabo zakona, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ne ugovarja ugotovitvi sodišča, da preiskovalni sodnik kljub hitremu postopanju v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZKP še ni mogel končati kazenske preiskave. Ker je preiskovalni sodnik ocenil, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP še vedno podan, je v skladu z 2. odstavkom 205. člena ZKP predlagal podaljšanje pripora in je senat prvostopnega sodišča na podlagi pooblastila navedene zakonske določbe pripor obdolžencu podaljšal za en mesec.

V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je podal obdolženčev zagovornik - odvetnik, ni izrecno navedeno niti v uvodu zahteve niti v njeni obrazložitvi, katere kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa, so podane. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja določbe 199.a člena, 2. odstavka 202. člena, 2. odstavka 192. člena ZKP, iz njene vsebine pa je razvidno, da uveljavlja kršitev določbe 2. odstavka 192. člena v zvezi s 1. odstavkom 199.a člena ZKP oziroma kršitev določila 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ker je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom obdolžencu podaljšan pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti namesto da bi bil nadomeščen s hišnim priporom.

Senat sodišča prve stopnje je pri odločanju o predlogu preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora ugotavljal in upošteval poleg utemeljenega suma, da je obdolženec storil kazniva dejanja, tudi odločilna dejstva iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Poleg števila dejanj, zaradi katerih teče ta kazenski postopek, je sodišče upoštevalo, da je bil obdolženec zaradi storjenih kaznivih dejanj že pravnomočno obsojen in zoper njega zaradi istovrstnih kaznivih dejanj tečejo še drugi kazenski postopki, posebej še tudi, da je bil v enem od nedokončanih kazenskih postopkov več kot dva meseca v priporu, pa je po dosedanjih ugotovitvah kljub temu še v večjem obsegu izvrševal kazniva dejanja. Obdolženec je brez poklica in zaposlitve. Po navedenih okoliščinah je ponovitvena nevarnost očitna in izrazita.

Po ugotovitvah sodišča veliko število kaznivih dejanj, izvršeno v kratkem času in to kljub dejstvu, da so zoper obdolženca v teku drugi kazenski postopki in okoliščina, da je bil pred tem zaradi istovrstnih kaznivih dejanj določen čas priprt, kaže tako na večjo stopnjo nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem takšnih kaznivih dejanj in tako ogrožal varnost ljudi, podana pa je tudi sorazmernost med priporom kot ukrepom za zavarovanje varnosti ljudi in obdolženčevo pravico do prostosti. Iz tega izhaja tudi sklep o neogibnosti pripora za varnost ljudi oziroma njihovega premoženja. Izvrševanje kaznivih dejanj kljub temu da je bil obdolženec že nekaj časa v priporu in kljub temu da zoper njega že tečejo zaradi istovrstnih kaznivih dejanj še drugi kazenski postopki kot tudi intenzivnost kriminalne dejavnosti, ki se mu sedaj očita, ne dajejo opore za sklep, da bi obdolženec spoštoval hišni pripor. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljena kršitev 2. odstavka 192. člena v zvezi s 1. odstavkom 199.a člena ZKP ni podana.

S tem ko je sodišče upoštevalo med okoliščinami, ki kažejo nevarnost, da bo obdolženec ponavljal kaznivo dejanje zoper premoženje, tudi to, da zoper njega tečejo še drugi kazenski postopki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ni podana kršitev določbe 3. člena ZKP - načela domneve nedolžnosti. Sklepanje, da je nekdo storil kaznivo dejanje (da je zoper njega podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje), kljub temu da je zoper njega v teku že kazenski postopek zaradi drugih kaznivih dejanj, ne predstavlja vnaprejšnje sodbe za dejanja, o katerih bo šele razsojeno. Gre za ugotavljanje storilčevih osebnih lastnosti oziroma njegovega odnosa do družbenih norm in verjetnosti, da bi takšno ravnanje ponavljal v stadiju postopka, ki je uveden na podlagi utemeljenega suma in ne gotovosti o storitvi kaznivega dejanja. Po načelu proste presoje dokazov (18. člen ZKP) se lahko sodna odločba opira tudi na takšno presojo, ne more pa seveda šteti, da je postopek, ki ni pravnomočno končan, dokaz, da je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega I.F., zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.