Jedro

Ker ZDRS ne ureja pridobitev državljanstva otrok, če je eden izmed staršev pridobil državljanstvo RS po rodu, otrok, rojen pred 25.6.1991, pa državljanstvo druge republike bivše SFRJ, se določba 2. odstavka 14. člena zakona uporablja tudi za te primere.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo Z. in E.M. za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije njunega mld. sina D.M., roj. 29.9.1981, državljana R Hrvatske. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so starši zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije njunega mld. sina. Ker mld. živi s starši v R Hrvatski, niso izpolnjeni pogoji iz 14. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) za njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, čeprav je tožnica državljanka Republike Slovenije.

Tožnica v tožbi navaja, da je prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije njenega mld. sina D. napačno obravnavana po 14. členu ZDRS, saj tožnica ni pridobila državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, ampak ima slovensko državljanstvo po rodu. Zato prosi, da mld. sin D. pridobi državljanstvo po 2. točki 4. člena ZDRS, saj je bil rojen v Sloveniji, kjer so takrat imeli tudi stalno prebivališče. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v obsežnem odgovoru na tožbo poudarja, da je tožeča stranka zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije za mld. sina D. po 14. členu ZDRS. Prvi in drugi odstavek 14. člena zakona se res sklicujeta na pridobitev državljanstva Republike Slovenije staršev otroka z naturalizacijo, vendar se 2. odstavek tega člena uporablja tudi za primere, ko je eden od staršev v Sloveniji rojenega otroka, državljan Republike Slovenije po rodu in je otrok v skladu z veljavnimi predpisi ob njegovem rojstvu pridobil drugo republiško državljanstvo. V nasprotnem primeru namreč otrok do polnoletnosti, ko se lahko po 41. členu ZDRS z izjavo sam opredeli za slovensko državljanstvo, tega državljanstva ne bi mogel pridobiti. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka zaprosila za sprejem mld. sina D. v državljanstvo Republike Slovenije po 14. členu ZDRS in na tej pravni podlagi je tožena stranka o zadevi tudi odločila. Točno je sicer, da 14. člen zakona izrecno ureja pridobitev državljanstva mladoletnih otrok, če so starši ali eden izmed njiju pridobila državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo. Toda upoštevajoč dejstvo, da mladoletne osebe v državljanstvu delijo usodo staršev, saj samostojno ne morejo pridobiti državljanstva Republike Slovenije in ker zakon izrecno ne ureja pridobitve državljanstva za mladoletne osebe, če je eden izmed staršev pridobil državljanstvo Republike Slovenije po rodu po predpisih veljavnih do 25.6.1991, mladoletni otrok pa je po istih predpisih glede na različno republiško državljanstvo staršev pridobil državljanstvo katere izmed bivših republik SFRJ, uporaba 2. odstavka 14. člena zakona za takšne primere ni v nasprotju z namenom te zakonske določbe. Tožnica pa ne izpodbija odločilnih dejanskih ugotovitev, da mld. sin D. živi s starši v Republiki Hrvatski, da je tožnica državljanka Republike Slovenije po rodu, mld. sin D. in oče pa državljana Republike Hrvatske. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabljena določba 2. odstavka 14. člena ZDRS, po kateri otrok, ki še ni star 18 let, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če to državljanstvo pridobi eden od staršev, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji. Ker tožnica in mlad. sin Danijel ne živita v Sloveniji, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije niso izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji. Zato je tožena stranka prošnjo za pridobitev državljanstva utemeljeno zavrnila.

Tožnica se v tožbi sicer sklicuje na določbo 2. točke 4. člena ZDRS in meni, da bi mld. sin D. moral pridobiti državljanstvo Republike Slovenije na tej pravni podlagi. Točno je, da na podlagi 2. točke 4. člena ZDRS po rodu pridobi državljanstvo Republike Slovenije otrok, če je ob njegovem rojstvu eden od staršev državljan Republike Slovenije, otrok pa je rojen v Republiki Sloveniji, vendar se tožnica ne more uspešno sklicevati na to določbo, ker se le-ta uporablja za osebe rojene v Republiki Sloveniji po 25.6.1991 (to je po uveljavitvi navedenega zakona). Osebe, ki so bile rojene pred 25.6.1991 pa so pridobile državljanstvo Republike Slovenije po rodu po takrat veljavnih predpisih (to je po zakonu o državljanstvu Ljudske republike Slovenije oziroma zakonu o državljanstvu Socialistične republike Slovenije, Uradni list LRS, št. 20/50, Uradni list SRS, št. 11/65 in 23/76). Te osebe, ki so starejše od 18 let pa imajo do 23. leta starosti možnost, da se ob pogojih 41. člena ZDRS z izjavo opredelijo za državljana Republike Slovenije.

Uveljavljeni tožbeni razlog nepravilnega materialnega prava torej ni podan, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, katerega je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.