Jedro

Pravnemu standardu pravičnosti, sicer nikjer v zakonu opredeljenemu, mora dati vsebino sodnik, pri čemer pa velja zanj v zakonu zapisano izhodišče - gmotno stanje oškodovalca in oškodovanca, ki ju zakon določa kot bistven, neločljivo povezan element pravičnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z dogodkom dne 7.7.1990, ko je toženec večkrat zabodel tožnika, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,000.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo - ker je toženec storil dejanje v stanju neprištevnosti, v katerega ni zašel po svoji krivdi, odškodnina pa ne gre tožniku niti na podlagi načela pravičnosti, saj sta obe stranki brez premoženja in s skromnimi dohodki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, ki jo je utemeljeval na uporabi prvega odstavka 169. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zavzelo je stališče, da toženčevi skromni dohodki ne bi zadoščali niti za najosnovnejše potrebe, če bi mu jih tretjino vzeli, skratka ne bi imel sredstev za preživljanje.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi bila primerna odškodnina vsaj 6,000.000,00 ali 7,000.000,00 SIT, vendar je postavil zahtevek le v višini 2,000.000,00 SIT. Tožencu bi po odvzeti tretjini ostalo za preživljanje 22.000,00 SIT in niso tako redki primeri, da se mora kdo preživljati s takšnim zneskom. Po zakonu je gmotno stanje oškodovalca in oškodovanca le eno izmed dejstev, ki jih je potrebno upoštevati. Med temi je potrebno v tej zadevi upoštevati izjemno težke poškodbe. Predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi ugodi in tožencu naloži v plačilo primerna odškodnina, ali pa se sodbi razveljavita in vrne zadeva v novo sojenje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon določa odškodninsko odgovornost po objektivnem načelu (drugi in tretji odstavek 154. člena ZOR), kar ni zanimivo za razsojo v tej stvari, in po subjektivnem načelu, se pravi, predpisuje odgovornost na podlagi krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). V zvezi s slednjo pa določa, da za škodo ne odgovarja tisti, kdor zaradi duševne bolezni ali slaboumnosti ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati (prvi odstavek 159. člena ZOR). Kot izjemo teh načel pa omogoča sodišču, da obsodi na plačilo odškodnine neprištevnega oškodovalca na podlagi načela pravičnosti, ko določa, da če gre za škodo, ki jo je povzročila oseba, ki zanjo ni odgovorna, pa odškodnine ni mogoče dobiti od tistega, ki bi jo bil moral nadzorovati, lahko sodišče naloži oškodovalcu povrnitev vse škode ali njenega dela, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na gmotno stanje oškodovalca in oškodovanca (prvi odstavek 169. člena ZOR). Gre torej za to, da se prevrže odgovornost z oseb, ki sicer odgovarjajo za neprištevnega (164. člen ZOR), na sicer po naštetih načelih neodgovornega oškodovalca. Ne gre potemtakem le za subsidiarno odgovornost neprištevne osebe marveč za izjemo splošnega načela o odgovornosti. Spričo te pa ni dopustna široka razlaga citiranega predpisa. Ta določa pogoje, ki morajo biti podani za njegovo uporabo, in to kumulativno: poleg dejstva, da odškodnine ni mogoče dobiti od tistega, ki bi moral nadzorovati neprištevno osebo, morajo obstajati še okoliščine, ki jih je mogoče povzeti v ugotovitev, da je "pravično", da sicer neodgovorna oseba odškodninsko odgovarja. Temu pravnemu standardu, sicer nikjer v zakonu opredeljenemu, mora dati vsebino sodnik, upoštevaje obravnavani primer, pri čemer pa velja zanj v zakonu zapisano izhodišče - gmotno stanje oškodovalca in oškodovanca. Zakon torej to določa kot bistven, neločljivo povezan element pravičnosti. Zato ni mogoče brez pridržkov pritrditi revizijskemu poudarku, da je gmotno stanje le eden izmed elementov pravičnosti. To je sicer res, vendar če ta ni podan tudi ni mogoča prisoja odškodnine iz pravičnosti. Gre torej za nujen pogoj. In za tega sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da ni podan. Če naj namreč primerjava gmotnega stanja obeh udeležencev škodnega dogodka razkrije, da prihaja v poštev načelo pravičnosti, velja že po naravi stvari same, da mora biti gmotno stanje oškodovalca boljše kot oškodovančevo, in to tudi v primeru, ko sta oba brez premoženja, po prejemkih pa blizu življenjskega minimuma. Odločitev o odgovornosti iz pravičnosti pač ne more potisniti sicer neodgovorne osebe v pomanjkanje. Ko sta nižji sodišči ugotovili za več kot tretjino večje tožnikove prejemke v primerjavi s toženčevimi, oboji pa so pod minimumom življenjskih stroškov (za november 1995 so po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve znašali v naši državi minimalni življenjski stroški upokojenca, najemnika povprečnega stanovanja, 49.485,00 SIT, vsi prejemki tožnika pa so znašali 45.705,00 SIT in toženca 33.089,00 SIT), pač ni mogoče že iz tega razloga sklepati o odgovornosti iz pravičnosti. Revizija gre predaleč, ko postavlja mejo za oškodovalca - golo preživetje.

Takšnega sklepanja citirani predpis iz omenjenih razlogov ne dopušča. Potemtakem ni podan uveljavljani revizijski razlog in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).