Jedro

Odločitev drugostopenjskega organa je bila za tožnika, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, presenečenje. Drugostopenjski organ namreč v zadevi ni odločal o pritožbi oziroma o pritožbenih ugovorih, pač pa je sprejel odločitev o zavrženju vloge. Pri tem pa v postopku ni bilo razjasnjeno vprašanje, ali je za (podaljšanje oziroma) izdajo dovoljenja zaradi združitve družine relevantna (pravočasno) vložena prošnja za podaljšanje dovoljenja zaradi zaposlitve v postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2141-54/2012/11 (1312-04) z dne 12. 4. 2013 odpravi in se vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-4085/2012-21 z dne 8. 10. 2012, izdane v upravni zadevi izdaje nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine A.A., rojenemu ... v kraju B., Srbija, državljanu Republike Srbije. V drugi točki je odločila, da se prošnja tožnika za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine A.A. kot prepozna zavrže. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravila izpodbijano odločbo organa prve stopnje in sama rešila zadevo, t.j. pritožnikovo prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine A.A. zavrgla, ker ta ni bila vložena v roku iz 2. odstavka 36. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Svojo odločitev je oprla na določbo 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Meni, da je bil v obravnavani zadevi pravni predpis nepravilno uporabljen. V skladu z 2. odstavkom 36. člena ZTuj-2 lahko tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, pred iztekom roka, za katerega je dovoljenje izdano, vloži prošnjo pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje z drugačnim namenom. V obrazložitvi obširno navaja pravne in dejanske razloge za svojo odločitev.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in navaja, da ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bila prošnja za podaljšanje vložena prepozno, saj je imel A.A. spornega dne (8. 3. 2012) še vedno veljavno dovoljenje za začasno prebivanje, pridobljeno s potrdilom o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje prejšnjega dovoljenja. To dovoljenje mu je poteklo dne 21. 9. 2012. Prošnja za izdajo podaljšanega dovoljenja je bila tako nepravilno zavržena. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava odpravi in zadevo vrne pritožbenemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge za svojo odločitev in v celoti prereka tožbene ugovore.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je odpravila odločbo organa prve stopnje, s katero je ta prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za A.A. zavrnil. Odločila je, da se odločba organa prve stopnje odpravi in se prošnja tožnika kot prepozna zavrže. Prvostopni organ je v zadevi odločal meritorno in prošnjo zavrnil, ker je presodil, da obstajajo zavrnilni razlogi za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu tožnika po prvi alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Po presoji sodišča pa je tožena stranka bistveno kršila pravila upravnega postopka oziroma temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (9. člen ZUP). Bistvena kršitev pravil postopka namreč je, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 1. odstavka 237. člena ZUP). Iz upravnega spisa namreč ne izhaja, da bi imel tožnik možnost se izreči o okoliščinah, ki so toženo stranko vodili k sprejeti odločitvi. Prvostopni organ je vodil postopek v skladu z določili ZUP in tožniku dal možnost izjasniti se o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za sprejeto odločitev. Odločitev drugostopnega organa pa je bila za tožnika, glede na nemožnost sodelovanja v postopku, presenečenje. Drugostopni organ v zadevi ni odločal o pritožbi oziroma o pritožbenih ugovorih, pač pa je sprejel odločitev o zavrženju vloge, ne da bi bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku. V postopku niti ni bilo razjasnjeno vprašanje, ali je relevantna (pravočasno) vložena prošnja za podaljšanje dovoljenja zaradi zaposlitve v postopku za (podaljšanje oziroma) izdajo dovoljenja zaradi združitve družine. Tožnik je namreč svojo prošnjo oprl na določbo 47. člena ZTuj-2, ki ureja združitev družine in pravico do celovitosti družine.

Sodišče je glede na navedeno tožbi tožnika ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in odločbo tožene stranke odpravilo. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku postopati po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1.