Jedro

Uporaba materialnega prava v denacionalizacijski odločbi, ki je bila po poznejši odločbi ustavnega sodišča ugotovljena za zmotno, ni ničnostni razlog iz 5. točke 279. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 7.1.2003, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote Š.L. z dne 16.9.2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ po uradni dolžnosti izrekel svojo delno odločbo z dne 21.9.2001, v delu glede odločitve o nepremičnini parc. št. 24 k.o. S.d., za nično.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom v obrazložitvi njene odločbe. Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da uporaba materialnega prava v denacionalizacijski odločbi, ki je bila po poznejši odločbi ustavnega sodišča ugotovljena za zmotno, ni ničnostni razlog iz 5. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zmotno je mnenje tožnikov, da je tako posredno ali neposredno ravnanje, ki je vplivalo na izdajo nezakonite odločbe, torej v tem primeru nepravilna razlaga oziroma uporaba materialnega prava, oziroma nedovoljeno dejanje upravnega organa (kot to navaja prvostopenjski organ v svoji odločbi) ničnostni razlog po 5. točki 279. člena ZUP. Če bi bilo mogoče ta ničnostni razlog razlagati tako, bi bili vsi drugi zakonski izpodbojni razlogi nerelevantni, saj bi vsaka kršitev materialnega ali procesnega zakona s strani upravnega organa pomenila "nedovoljeno dejanje".

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo pojem nedovoljenega dejanja, ki ga zakon ni posebej opredelil, le enostransko in je v celoti upoštevalo stališče, ki ga je podala tožena stranka. V tožbi niso nikoli trdili, da kršitev materialnega in procesnega prava pomeni nedovoljeno dejanje, ki je vplivalo na odločitev upravnega organa. ZUP ni opredelil pojma drugega nedovoljenega dejanja, po sodni praksi, ki jo je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, št. U 1451/94-5 z dne 14.4.1996, je treba ta pojem tolmačiti v vsakem primeru posebej, predvsem pa v takih primerih, ko se težke posledice odločitve ne dajo odpraviti po drugi poti. Težke posledice, ki so tožnikom nedvomno nastale, in so posledice neenakega obravnavanja pred zakonom v postopku denacionalizacije, pa bi bile lahko odpravljene le s takšno odločitvijo, kot jo je sprejel prvostopenjski upravni organ in jih zato ni bilo mogoče odpraviti po drugi poti.

Upravno sodišče bi zato pri svoji odločitvi moralo upoštevati tudi ta namen zakonske določbe. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da spremeni sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku tožnikov, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Res je, da je dosedanjo spreminjajočo se upravno in sodno prakso pri opredeljevanju pojma, kdo je lahko denacionalizacijski upravičenec, uredilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko je z odločbo, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, podalo razlago v tej odločbi navedenih določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Toda, pritožbeno sodišče se v obravnavani zadevi strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v tej zadevi ni podan razlog iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe s tem, ko je organ prve stopnje odločil o denacionalizaciji pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002. Po navedeni določbi ZUP se izreče za nično odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Res je, da je treba to zakonsko določbo razlagati restriktivno glede na okoliščine vsakega posameznega primera posebej, vendar v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča prvotna razlaga določb ZDen, ki pa je v nasprotju z navedeno odločbo ustavnega sodišča, ne pomeni pojma "nedovoljenega dejanja" v smislu določbe 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP in ne more biti razlog za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe. Zato pritožbeni ugovori o zatrjevanih težkih posledicah, ki naj bi tožnikom nastale v denacionalizacijskem postopku, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.