Jedro

V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni potrebno upniku navajati identifikacijske številke, če z njimi ne razpolaga. Tudi brez navedenih podatkov, je predlog za izvršbo formalno popoln in sposoben za obravnavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Dolžnica mora upnici povrniti 112,36 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrglo.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje upnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožba predlaga pritožbenemu sodišču, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Trdi, da je sodišče upnico s sklepom z dne 1. 4. 2008 pozvalo, da popolno opredeli dolžnico z navedbo imena, priimka in naslova ter njene identifikacijske številke, če z njimi razpolaga. Upnica je sklep prejela 3. 4. 2008 in z vlogo z dne 11. 4. 2008 (to je v roku 8 dni) sodišču sporočila, da z EMŠO številko in davčno številko dolžnice ne razpolaga in da teh podatkov ne more dobiti, dokler ne razpolaga s sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga mora skladno z določbo čl. 40/V ZIZ priložiti zahtevi in s tem izkazati pravni interes. To vse je upnica navedla v vlogi z dne 11. 4. 2008. V predlogu za dovolitev izvršbe je upnica navedla upnika in dolžnika, verodostojno listino, obveznost dolžnika, sredstva in predmet izvršbe, to je torej vse podatke, s katerimi je razpolagala in jih je lahko pridobila. Upravljavci podatkov po čl. 40/V ZIZ zavračajo zahteve po posredovanju podatkov, v kolikor ni priložen izvršilni naslov ali sklep o dovolitvi izvršbe. Glede na to, da upravljavci podatkov teh ne posredujejo, bi sodišče moralo opraviti poizvedbe samo, v kolikor je štelo, da so podatki, ki jih je zahtevalo v sklepu z dne 1. 4. 2008, dejansko nujni. Pri tem je potrebno upoštevati, da je sodišče upnico pozvalo, da sporoči dolžničine identifikacijske številke, če z njimi razpolaga. Upnica je sporočil, da z njimi ne razpolaga in pojasnila, zakaj od upravljavcev baz podatkov ne more dobiti. Ime, priimek in naslov dolžnice pa je upnica navedla v predlogu za izvršbo. Pritožba trdi, da je izpodbijan sklep sodišča napačen. Upnica je priglasila tudi stroške vložene pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljeno upnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje kršitev določb ZIZ. Ta v I. odst. 40. čl. določa formalne predpostavke za vložitev predloga za izvršbo. V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine morajo biti navedeni: upnik in dolžnik ter dolžnikove identifikacijske številke, če upnik z njimi razpolaga (npr. EMŠO in davčna številka), verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Tudi ZPP, ki se v izvršbi uporablja na podlagi čl. 15 ZIZ, v II. odst. 105. čl. ZPP določa, da morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. Predvsem pa morajo obsegati: navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, sporni predmet, vsebino izjave in podpis vlagatelja. Vse formalne predpostavke po navedenih členih je upničin predlog za izvršbo vseboval, kar pomeni, da je bil sposoben za obravnavo. To pomeni, da izvršilno sodišče ni imelo podlage za postopanje po 108. čl. ZPP in posledično za zavrženje upničinega predloga za izvršbo.

Kot pravilno v pritožbi trdi upnica, je navedba identifikacijske številke dolžnice (EMŠO in davčna številka) neobvezna sestavina predloga za izvršbo, saj jo upnik navede samo, če s takimi podatki razpolaga. V skladu s IV. odst. 40. čl. ZIZ upravljavci podatkov upnikom ne posredujejo osebnih podatkov dolžnikov, če hkrati ne predložijo listino, ki je izvršilni naslov. Tako upnica, ki razpolaga samo z verodostojno listino zoper dolžnico, njenih identifikacijskih številk niti ne bi mogla pridobiti. Ker pa je navedla vse zakonsko zahtevane podatke, je sodišče prve stopnje kršilo pravila izvršilnega postopka, ko je postopalo po čl. 108 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ.

Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo čl. 40/I ZIZ in čl. 108 ZPP, zaradi te kršitve pa posledično ni podana pravna podlaga za zavrženje predloga za izvršbo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. tč. čl. 365 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ, ki predvideva subsidiarno uporabo ZPP v izvršilnem postopku, izpodbijan sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Ker je upnica s pritožbo uspela, je v skladu z določbo V. odst. 38. čl. ZIZ upravičena do povrnitve potrebnih stroškov vložitve pritožbe. Upnica je priglasila, sodišče druge stopnje pa ji je kot potrebne priznalo naslednje stroške ( po veljavni Odvetniški Tarifi (OT): za sestavo pritožbe 200 odvetniških točk, 4 točke za administrativne stroške ( čl. 13/3 OT), kar ob vrednosti ene odvetniške točke 0,459 EUR znaša 93,60 EUR. K temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še 20% DDV, kar skupaj znaša 112,36 EUR. Pritožbeno sodišče pa upnici ni prisodilo stroškov takse za pritožbo, ker jo pritožnica v pritožbi ni specificirala.