Jedro

Pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo tudi pravila kluba X in sicer v okviru presoje pooblastil zastopnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 92634/2011 z dne 29.6.2012, v 1. in 3. točki izreka v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 209,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugotovitvami, da pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo pravila kluba X, saj navedena pravila predstavljajo interni akt tožene stranke, ki kot takšen zavezuje zgolj njo in ne more učinkovati navzven napram tožeči stranki. J.K. se je tožeči stranki predstavljal kot zastopnik tožene stranke, čemur je tožeča stranka z vso potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, verjela in ni preverjala, ali je bil glede na notranje akte tožene stranke J.K. upravičen sklepati odplačne pravne posle. Glede na to, da je tožena stranka zatrjevala, da je bila sklenjena neodplačna pogodba, bi morala dokazati, da je bila takšna pogodba sklenjena v predpisani obliki, česar ni storila. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je navedlo, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri ter da v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo. Tožena stranka je blago, za katero je bil izstavljen račun, prejela in v postopku ni prerekala, da blaga ni prejela v vtoževani količini, niti blaga ni vrnila, zato je mogoče napraviti zaključek, da je odobrila posel tudi v primeru, da bi se štelo, da J.K. ni imel ustreznega pooblastila. V nadaljevanju pritožba opozarja na sklepanje donatorskih pogodb v pisni obliki, v zvezi s tem je sodišče napravilo napačen zaključek in se sodba zato ne more preizkusiti. Pritožba pojasnjuje funkcijo J.K. pri tožeči stranki, sodišče ni zaslišalo predlagane priče J.B., s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka, saj bi bilo to pričo potrebno zaslišati glede nalog in pooblastil J.K. pri tožeči stranki, vendar je sodišče izvedbo dokaza zavrnilo. Glede pravne podlage je J. izpovedal, da je potrebno vprašati J.K., J je J.K. zaupal sklenitev navedenega posla. Za morebitno škodo, ki je zaradi sklenitve odplačnega posla nastala toženi stranki, je potrebno uporabiti določila 147. člena OZ, podana je odgovornost kluba za zaposlenega. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP naj bi sodišče zagrešilo s tem, ko je citiralo pravila tožene stranke in sicer 44. in 37. člen Pravil, ne da bi se opredelilo do vprašanja, ali je bilo pooblastilo J.K. za sklepanje posla s tožečo stranko podano. V zvezi s tem opozarja na izpovedbo zastopnika tožene stranke ter ponovno navaja, da bi bilo potrebno medsebojni odnos tožene stranke in J.K. presojati na podlagi pravil OZ o odgovornosti delodajalca za delavca. Tožeča stranka je neupravičeno prikrajšana, medtem ko je tožena stranka neupravičeno obogatena. V nadaljevanju v okviru zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka tožeča stranka obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in sicer navaja, da naj bi bila kršitev določb postopka podana, ko sodišče navaja, da šteje, da je tožeča stranka blago toženi stranki dobavila, kar pa ne dokazuje, da je upravičena zahtevati plačilo za blago, ne odgovori pa na bistveno vprašanje, na kakšni pravni podlagi ima tožena stranka blago. Enako kršitev zatrjuje v zvezi s tem, da se sodišče ne opredeli do obstoja pravne podlage za prejem blaga in podaja zaključke glede tega, da naj bi bil J. kot zastopnik tožene stranke z odplačnim poslom seznanjen. Nasprotje naj bi bilo podano tudi glede ugotovitve sodišča, da so izpovedbe treh prič glede vprašanja, ali je šlo za odplačno ali brezplačno dobavo blaga, protislovne. Tožeča stranka povzema izpovedbe prič in podaja svoje zaključke ter navaja, da je zaključek izpodbijane sodbe protisloven, zaključek sodišča, da je bil sklenjen neodplačen pravni posel, pa napačen. Protispisna naj bi bila odločitev sodišča, ki navaja, da bi morala tožeča stranka obstoj odplačne pogodbe dokazati z bolj zanesljivimi sredstvi in ne zgolj z izpovedbami prič, sodišču ni mogoče slediti, saj je tožeča stranka blago dobavila in dostavila. Sodišče navaja, da verjame, da je J.K. poslal odredbo C. oziroma A., da se toženi stranki izstavi račun, po drugi pa, da pogodbe ni. Obstoj donatorske pogodbe bi morala dokazati tožena stranka. Po mnenju tožeče stranke je predsednik tožene stranke vedel za sporni račun, kar izhaja iz izpovedbe priče C., položaj J.K. pa ni v ničemer kočljiv. Sklicuje se na pričo C., ni dvoma o obstoju odplačne pogodbe, priloga A3 pa bi se lahko štela za naročilnico. Sodišče je kršilo določbe 452. in 453. člena ZPP, ko je upoštevalo navedbo pooblaščenca tožene stranke, da naj bi v klubu ne bilo zaposlene ženske, niti ni imela nobena ženska nikakršnega pooblastila, tožena stranka je bila prekludirana, saj trditev ni bila podana pravočasno in je sodišče kršilo postopek, ko je svojo odločitev oprlo na navedeno navedbo. Sodišču prve stopnje, ki navaja, da priči C. ne more verjeti, zato ni mogoče slediti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker se torej v sporu majhne vrednosti sodba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (razen posledično, v primeru zmotne uporabe materialnega prava) ne more izpodbijati, so številne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, neupoštevne, čeprav jih tožeča stranka prikazuje v okviru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo tudi pravila kluba X in sicer v okviru presoje pooblastil zastopnika, v skladu s 70. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, kot tudi ne navedba, da je tožeča stranka z vso skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu verjela in ni preverjala, ali je bil J.K. glede na notranje akte tožene stranke upravičen sklepati odplačne pravne posle. S tem, ko mu je kar preprosto verjela, ni izkazala skrbnosti, kakršna se v pravnem prometu zahteva. Nadalje zatrjuje tožeča stranka zmotno uporabo prvega odstavka 73. člena OZ, tudi glede tega neutemeljeno, pri čemer tu pravzaprav izpodbija dejansko stanje, ker zatrjuje, da je na podlagi ravnanj tožene stranke mogoče napraviti zaključek, da je posel odobrila, kar pa je v sporu majhne vrednosti nedopustno.

Nadalje tožeča stranka zatrjuje, da bi morala tožena stranka dokazati obstoj donatorske pogodbe, vendar navedeno ne drži, dokazno breme, da je bila sklenjena odplačna pogodba, kot podlaga za izdajo vtoževanega računa, je bilo na tožeči stranki, pri čemer je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku (pravilno) zaključilo, da tožeča stranka tega, da bi šlo za odplačen pravni posel, ni uspela dokazati z zadostno stopnjo verjetnosti.

Pritožba neutemeljeno navaja tudi, da bi bilo potrebno uporabiti določila 147. člena OZ, saj ne gre za odškodninsko odgovornost, pač pa za vtoževanje plačila računa na zatrjevani poslovni podlagi, zato tudi v pritožbi zatrjevana neupravičena obogatitev ne pride v poštev.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo priče J.B., ki naj bi potrdila oziroma pojasnila obseg nalog in pooblastil K. pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da naloge in pooblastila K. pri tožeči stranki niso bile sporne, niti ne pomembne za odločitev, saj je bilo bistveno kakšna pooblastila je imel K. s strani tožene stranke, tega pa prokurist tožeče stranke ne more vedeti oziroma v zvezi s tem tudi ni bil predlagan za zaslišanje. Glede ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z donacijo gre spet za izpodbijanje dejanskega stanja, kar je nedopustno v sporu majhne vrednosti. Enako velja tudi glede trditve, da je J.K. zaupal sklenitev navedenega posla, s čimer tožeča stranka spet izpodbija (drugačen) dejanski zaključek sodišča prve stopnje.

Tudi nadaljnje v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Ne drži, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti, pri čemer tu tožeča stranka spet zatrjuje, da je napačen zaključek, da ni obstajalo pooblastilo J.K. za sklepanje posla s tožečo stranko, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno, enako velja za dokazno oceno, kot jo glede tega v pritožbi podaja tožeča stranka (da naj bi J. prepustil urejanje zadeve J.K.). Tudi v zvezi s tem, da sodišče ne odgovori, na kakšni pravni podlagi ima tožena stranka blago, zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj navedeno ni odločilno dejstvo v tej pravdni zadevi, zato odsotnost te ugotovitve ne onemogoča preizkusa sodbe. Tudi v tem delu poskuša tožeča stranka izpodbijati s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, saj je le-to ugotovilo, da tudi naknadna odobritev pogodbe s strani neupravičeno zastopanega ni dokazana.

Tudi ne drži, da bi bil izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da so izpovedbe treh prič glede vprašanja, ali je šlo za odplačno ali brezplačno dobavo blaga protislovne, sodišče prve stopnje je tu navedlo pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje in jih sprejema kot pravilne, zato podrobnejši odgovor na dokazno oceno tožeče stranke ni potreben. Protislovja v zaključku sodbe, ker naj bi priča K. potrdila, da je prepričana, da nikoli ni rekla, da bo vse zastonj, zato ni.

Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, ugotovilo, da tožeča stranka obstoja odplačne pogodbe ni dokazala. Ni jasno, v čem naj bi bila protispisna odločitev sodišča, da bi morala obstoj pogodbe dokazati z bolj zanesljivimi sredstvi, ponovno pa je nedopustno v zvezi s tem nadaljnje pritožbeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba glede trditve tožene stranke, da naj bi v klubu ne bilo zaposlene nobene ženske, niti ni imela nobena ženska nikakršnega pooblastila, ki jo je tožena stranka podala na naroku za glavno obravnavo. Gre namreč za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v sporu majhne vrednosti prav tako ni dopusten pritožbeni razlog.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP), medtem ko tožena stranka stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila.