Jedro

Diagnoze same po sebi niso merilo za ocenjevanje invalidnosti. Naloga lečečega specialista je diagnostika in zdravljenje, ne pa ugotavljanje invalidnosti. Ko gre za vprašanje invalidnosti, je potrebno upoštevati zdravstveno stanje in delovne obremenitve v zvezi z definicijo invalidnosti, kot izhaja iz 63. člena ZPIZ-2. Sodna izvedenca sta upoštevala izvide in strokovno prepričljivo pojasnila, da so že priznane razbremenitve ustrezne.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 5. 2024 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 12. 2023 ter da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (30 %) in poškodbe pri delu (70 %) in da se mu prizna pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami in v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno od 1. 11. 2019 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in tudi zaradi podane kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja, ki sta ga izdelala sodna izvedenca. Iz mnenja izhaja, da ima tožnik poleg že ugotovljenih težav iz preteklosti, še dodatne težave s strani levega komolca in da ima tudi trdovratno obliko t. i. "zamrznjene rame", zaradi česar je v rami funkcionalnost desne roke zmanjšana in so potrebne razbremenitve. Kljub tem dodatnim težavam pa sta ocenila, da dodatne časovne in stvarne razbremenitve niso potrebne. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 4. 9. 2025 sodišču posredoval izvedensko mnenje prof. dr. A.A., sodnega izvedenca za ortopedsko kirurgijo, ki je v devetih točkah opisal težave tožnika, pri čemer se je skliceval tudi na magnetno resonanco z dne 9. 1. 2025, s katero je bila ugotovljena prisotnost zloma v kostnini zadnjega loka vretenca L5 desno, izbočenje medvretenčne ploščice L4-L5, zadebeljene so bile zadnje vezi ob hrbteničnem kanalu s posledično blago zožitvijo hrbteničnega kanala in izstopišča hrbteničnih živcev v medvretenčnih odprtinah, ob tem pa je bila vidna tudi blaga zadebelitev in utesnitev desnega živca L5 ter možnost draženja levega živca L5. Že samo dejstvo, da je bil na rentgenskih posnetkih z dne 15. 7. 2024 viden zamik vretenca za 0,5 cm in so bili ob tem prisotni simptomi pekočih bolečin v desnem spodnjem udu, je z veliko verjetnostjo možno trditi, da je bila zožitev izstopišč hrbteničnih živcev prisotna tudi že v prvi polovici leta 2024. S tem v zvezi je tožnik podal tudi vprašanje sodnemu izvedencu specialistu MDPŠ, ki pa na vprašanje ni odgovoril, sodišče pa mu s tem v zvezi tudi ni zastavilo vprašanj. Sklicevalo se je zgolj na 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1),2 da je predmet tega postopka dokončna odločba toženca z dne 17. 5. 2024, ne pa naknadno priloženi izvidi, ki izvirajo iz časa po dokončni odločbi toženca. Tožnik opozarja, da so glede na sodno prakso relevantni tudi kasnejši izvidi, vendar le toliko, kolikor se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje do referenčnega dne. Sodišče bi zato moralo upoštevati vso dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil in ki izvira iz časa po dokončnosti odločbe. Razlogi za odsotnost tožnika od dela niso le začasne narave, ampak so trajne narave, do katerih bi se moral sodni izvedenec specialist MDPŠ temeljito opredeliti. Tudi iz izvida ZD B z dne 6. 3. 2025 izhaja predlog, da tožnik delo opravlja v skrajšanem delovnem času po 4 ure na dan. Razbremenitve pa je predlagal tudi ortoped dr. C.C., kar je razvidno iz izvida z dne 9. 1. 2024. Tožnik je predlagal postavitev novega izvedenca za varstvo pri delu in specialista ortopedske kirurgije, podredno pa je predlagal tudi soočenje specialista MDPŠ in specialista ortopedske kirurgije in zaslišanje sodnega izvedenca specialista ortopeda. Sodišče je zaslišalo le specialista MDPŠ, za katerega je tožnik že na prvem naroku predlagal, da v Komisiji fakultete D. ne sodeluje. Tožnik sicer soglaša s tem, da ni bilo izločitvenega razloga, ki ga predvideva ZPP, je pa sodišče z izdajo sklepa, s katerim je predlog za izločitev izvedenca zavrnilo (čeprav tožnik predloga niti ni podal), posredno vplivalo na vsebino izdelave izvedenskega mnenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.V sodbi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve. Prav tako tudi ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost), saj sodišče ni storilo napake pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Tega tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 17. 5. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 7. 12. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 23. 11. 2020 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu (30 %) in poškodbe zunaj dela (70 %) ter mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje delo glede telesnih obremenitev, kjer izvajanje telesnih aktivnosti, pri katerih sodeluje tudi leva zgornja okončina, poteka le v dosegih in obsegih gibanja leve podlahti v komolčnem sklepu, pri katerih občasno soročno premešča bremena do 6 kg, enoročno z levo zgornjo okončino do 3 kg, premeščanje pa v obeh primerih poteka v območju, ki ga doseže z obsegom gibov leve podlahti, ki glede potrebnih ročnih aktivnosti poteka z zmernim tempom in ritmom, pri katerih ni potrebno vzpenjanje na lestev in delati nad globino, pri katerih ni izpostavljen vibracijam in kjer ni večjega tveganja za poškodbo zgornjih okončin, kjer ne bo upogibal kolena več kot 90 stopinj in bo zmožen za delo, ki se bo opravljalo izmenično stoje in sede. Zmožen je za delo, pri katerem je potrebna hoja le po istem nivoju, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od 1. 11. 2019 dalje.

8.Glede na pritožbene navedbe je sporno vprašanje, ali se je pri tožniku zdravstveno stanje poslabšalo v taki meri, da posledično vpliva na stanje invalidnosti in da so zaradi tega potrebne dodatne razbremenitve, še posebej časovna razbremenitev. Tožnik je namreč s tožbo uveljavljal, da se mu namesto dela s krajšim delovnim časom po 6 ur dnevno, prizna časovna razbremenit po 4 ure dnevno. Iz dokumentacije v spisu in iz izpovedbe tožnika, zaslišanega na naroku za glavno obravnavo, izhaja, da je od leta 2005 dalje samostojni podjetnik in da gre za družinsko firmo. Zaradi zdravstvenih težav dela ne zmore. Največ lahko dela po 4 ure dnevno. V tem delovnem času opravlja nadzor in administrativna dela za svoje podjetje.

9.Za razjasnitev dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti D. Univerze v E., za katero sta izvedensko mnenje podala specialist MDPŠ in specialist ortoped. Tožnika sta osebno pregledala in preučila razpoložljivo medicinsko dokumentacijo v spisu in tožnikovem zdravstvenem kartonu. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da so glavne tožnikove zdravstvene težave sledeče: stanje po udarcu v levo ramo, druge vrste primarna artroza kolena, kasne posledice po drugih opredeljenih poškodbah vratu in trupa, artroza levega komolca (radialni predel), stanje po poškodbi medialnega meniska, kontraktura sklepa v ramenskem predelu obojestransko. Izvedenski organ ugotavlja, da je pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, še nadalje zaradi posledic poškodbe zunaj dela 70 % in poškodbe pri delu z dne 10. 5. 2018 v višini 30 %, podana III. kategorija invalidnosti. Ni več zmožen s polnim delovnim časom opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan (samostojni podjetnik - prodajalec - slaščičar). S krajšim delovnim časom od polnega po 6 ur dnevno, 30 ur tedensko je zmožen opravljati delo na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami. Izvedenski organ ugotavlja, da pri tožniku ni prišlo do takih sprememb v stanju invalidnosti, ki bi narekovale priznanje novih pravic oziroma razbremenitev, torej tudi ne dodatne časovne razbremenitve, kot jo uveljavlja tožnik.

10.Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),3 v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Pri tem se v II. kategorijo invalidnosti skladno z 2. alinejo drugega odstavka istega člena razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, v III. kategorijo invalidnosti (3. alineja drugega odstavka istega člena) pa zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je pri tožniku zdravstveno stanje poslabšalo v taki meri, da vpliva na njegovo invalidnost in da je potrebno priznati dodatne razbremenitve. Iz strokovno prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da so pri tožniku poleg že obstoječih težav, podane tudi dodatne, ki pa niso izražene v taki meri, da bi vplivale na invalidnost. Sodni izvedenec je s tem v zvezi izpovedal, da je prišlo v letu 2025 do lumboishialgije desno ob ugotovljenih degenerativnih spremembah ledvene hrbtenice. Ob osebnem pregledu je bila ugotovljena omejena gibljivost vratne hrbtenice z bolečnostjo v končnih legah, pa tudi omejena gibljivost v ramenih, kjer je dvig odročitve ali predročitve do 140 stopinj, normalno pa je do 170 stopinj. Prav tako je bila ugotovljena nekoliko slabša groba moč rotatornih manšet, gibljivost komolcev pa je bila normalna. Predklon v ledveni hrbtenici je tožnik prikazal do kolen, sede z iztegnjenimi nogami pa do sredine goleni. Izvedenca sta ugotavljala blago atrofijo mišičja leve spodnje okončine, kjer pa so razlike levo in desno še v fizioloških mejah. Levo koleno lektira do 140 stopinj, kar je normalno, ob tem pa je tožnik poročal o bolečinah v medialni sklepni špranji. Tipne so bile tudi krepitacije v kolenih. Glede na ugotovljene zdravstvene težave izvedenca menita, da so že priznane razbremenitve ustrezne in da "pokrivajo" tudi novo ugotovljeno patologijo.

12.Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da sta oba izvedenca upoštevala predloženo medicinsko dokumentacijo, med drugim tudi izvid specialista ortopedske kirurgije z dne 6. 3. 2025 (priloga A/8), na katerega se v pritožbi sklicuje tožnik in iz katerega izhaja priporočilo za delo po 4 ure dnevno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da diagnoze same po sebi niso merilo za ocenjevanje invalidnosti in da je naloga lečečega specialista diagnostika in zdravljenje, ne pa ugotavljanje invalidnosti. Ko gre za vprašanje invalidnosti, je potrebno upoštevati zdravstveno stanje in delovne obremenitve v zvezi z definicijo invalidnosti, kot izhaja iz že omenjenega 63. člena ZPIZ-2. Sodna izvedenca sta upoštevala izvide, ki jih tožnik omenja v pritožbi in strokovno prepričljivo pojasnila, da so že priznane razbremenitve ustrezne.

13.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče oziroma izvedenski organ ni opredelil oziroma upošteval izvedenskega mnenja, ki ga je za potrebe drugega postopka podal prof. dr. A.A. (priloga A/11 sodnega spisa). Navedeno izvedensko mnenje je bilo podano v drugem socialnem sporu, ki se je vodil zaradi ugotovitve začasne nezmožnosti za delo oziroma priznanja bolniškega staleža. Gre za drugo vrsto spora, v katerem se ugotavlja začasna nezmožnost za opravljanje svojega dela.4 V predmetnem sporu pa se je ugotavljala invalidnost, kot je definirana v 63. členu ZPIZ-2, na kar pravilno opozarja že sodišče prve stopnje.

14.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Kot je to določeno v drugem odstavku 287. člena ZPP, predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Kot razlog zavrnitve sodišče navaja, da je že z izvedenimi dokazi razčistilo dejansko stanje in da namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje stranke z njegovimi ugotovitvami, niti izvajati dokaze z izvedenci toliko časa, da je mnenje za stranko ugodno. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša.

16.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na člana izvedenskega organa specialista MDPŠ. Za odločitev v zadevi ni odločilno, da je omenjeni sodni izvedenec že v prejšnjih dveh postopkih za tožnika (po njegovem mnenju) podal negativno mnenje. Ko gre za postavitev sodnega izvedenca je bistveno, da niso podani izločitveni razlogi (247. člen ZPP v zvezi s 70. členom ZPP). Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik soglaša s tem, da ni bilo izločitvenega razloga, ki ga predvideva ZPP. Podaja mnenja v prejšnjih postopkih, ki so se neugodno končali za tožnika, tudi ne pomeni, da gre za kršitev določb postopka oziroma 22. člena Ustave RS. Ključna je namreč strokovna prepričljivost izvedenskega mnenja. Nenazadnje je bil v tem postopku postavljen izvedenski organ, v katerem je poleg specialista MDPŠ (ki ga je sodišče tudi zaslišalo) sodeloval tudi specialist ortoped. Sodišče je že z zaslišanjem izvedenca za MDPŠ razčistilo dejansko stanje in v okoliščinah tega primera izvedba drugih dokazov (zaslišanje še izvedenca ortopeda) ni bila potrebna, kot je že bilo pojasnjeno.

17.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

4Prvi odstavek 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.