Jedro

Lastno presojo brez podlage v izvedenem dokaznem postopku in določbah materialnega prava predstavljajo v pritožbi ponovljene trditve, da reje perutnine in s tem soposesti tožnik ni opustil prostovoljno. Sodišče prve stopnje je prepričljive dokazne zaključke o zaradi prostovoljne opustitve reje piščancev opuščeni soposesti stavbe s farmo piščancev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v prvi vrsti po tožniku podpisane Izjave z dne 23. 3. 2021 o prostovoljni izročitvi članstva in članskega deleža A. z. o. o. na drugotoženca, iz katere izhaja, da bo slednji nadaljeval s perutninarsko proizvodnjo, in za katero je tožnik izpovedno potrdil, da jo je podpisal prostovoljno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 307,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, ki glasi:

"1. Ugotovi se, da sta prvo in drugo toženi stranki motili tožečo stranko v soposesti nepremičnin ID znak ... 2/1, ... 2/2 in ... 3/1, na katerih stoji stavba št. 38 v k. o. ..., ki je v naravi farma piščancev, na način, da sta neugotovljenega dne od 31. 3. 2021 do 8. 4. 2021, sami ali po izpolnitvenih pomočnikih, zamenjali ključavnico na vhodu v farmo piščancev, tožniku pa nista izročili dvojnika ključev, s čimer sta tožniku onemogočili vstop v stavbo in dotedanji način izvrševanja posesti.

2. Prvo in drugo toženi stranki sta dolžni v 8 dneh od dneva izdaje prvostopnega sklepa tožniku izročiti dvojnik ključev zamenjane ključavnice stavbe št. 38 v k. o. ... in mu s tem omogočiti vstop v farmo piščancev, ki stoji na nepremičninah ID znak ... 2/1, ... 2/2 in ... 3/1 ter s tem vzpostaviti prejšnje stanje, kot je bilo pred motitvenim dejanjem, da ne bo izvršbe.

3. Toženima strankama se prepoveduje, da v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posegata v soposest tožeče stranke, da ne bo izvršbe.

4. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti povzročene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo."

2.Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek (izrek pod točko I) in odločilo o stroškovni posledici (izrek pod točko II).

3.Tožeča stranka zoper sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba graja stališče o izgubi tožnikove soposesti z opustitvijo opravljanja dejavnosti reje perutnine in prenosom dejavnosti na drugega toženca, ker (ne)posredne posesti ni mogoče enačiti z opravljanjem dejavnosti na nepremičninah, tožnik pa je kljub selitvi s kmetije in opustitvi kmetovanja lahko še naprej dostopal do vseh preostalih premičnin in nepremičnin na kmetijskem gospodarstvu in je torej še naprej izvajal soposest nad njimi, kar sta v odgovoru na tožbo priznala tudi toženca. Tudi sicer je iz izvedenih dokazov, zlasti tožnikovega zaslišanja, ugotoviti, da reje perutnine (in posledično posesti) ni opustil prostovoljno, temveč zaradi nevzdržnih odnosov (več sodnih postopkov med njimi; P 196/2020 Okrožnega sodišča v Celju zaradi preklica izročilne pogodbe). Zato je neprepričljiva obrazložitev, da na prostovoljnost opustitve reje perutnine kaže prostovoljni podpis listin glede opustitve reje perutnine, prenosa članstva v perutninarski zadrugi in spremembe nosilca, namestnika in članov kmetije, pri čemer je na podpis ene izmed izjav odšel skupaj s tožencem, ter nadalje zapis o izročitvi članstva in članskega deleža A. z. o. o. na drugega toženca, ki je tipska izjava, na vsebino katere tožnik ni imel nobenega vpliva. Ugotovljena prostovoljna opustitev reje perutnine pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi iz razlogov, ker sodišče zadnjega posestnega stanja sploh ni ugotavljalo, temveč je v nasprotju z izvedenimi dokazi sprejelo zaključek o tožnikovi prostovoljni opustitvi posesti nad nepremičnino že pred menjavo ključavnice, česar pa nobena od strank ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala. Toženi stranki sta navajali le, da je tožnik, ki je zatrjeval obstoj posesti nad nepremičninami vse do motilnega dejanja, opustil kmetovanje in rejo perutnine, ne pa tudi posesti na spornih nepremičninah. Prosto izvajanje slednje sta mu v pisnih izjavah in v navedbah priznavala tudi toženca. Nadalje datum Izjave o izročitvi članstva A. z. o. o. drugemu tožencu (23. 3. 2021) in tožnikova izpoved o tritedenskem mirovanju farme v času njene predaje drugemu tožencu pomeni, da tožencema do novega turnusa piščancev proizvodnega obrata iz higienskih razlogov ne bi bilo potrebno zaklepati - razlog menjave ključavnice tako ni bil v pravilih perutninske reje, temveč v omejitvi oz. preprečitvi posesti.

Ker ni mogoče ugotoviti časa opustitve posesti nad nepremičninami, uveljavlja pritožbeni razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi je namreč navedeno, da je tožnik opustil posest s podpisom listin (podpisane na različne datume), s preselitvijo (po njegovi izpovedi nekje marca 2021) in z zaposlitvijo v drugi dejavnosti (po njegovi izpovedi v aprilu 2021), sodišče pa se tudi ni opredelilo do neprerekanih trditev, da je tožnik v marcu 2021 še vedno lahko prosto in samostojno dostopal do spornih nepremičnin, ter do tožnikove izpovedbe, da je tudi po prenosu dejavnosti reje perutnine na drugega toženca sprva še imel ključ in lahko prosto dostopal do nepremičnin ter je "očetu še farmo nastlal", kar pomeni izvrševanje posesti nad nepremičninami.

Zaradi zavrnitve tožnikove izrecne zahteve za zaslišanje toženih strank po pridobitvi njunih izjav po členu 236 a ZPP uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče dolžno izvesti zaslišanje priče (oziroma stranke), če ena izmed strank to zahteva, razen če iz pridobljene pisne izjave ugotovi, da priča (stranka) o odločilnih dejstvih ne more izpovedati. Iz obrazložitve ne izhaja, da toženca o odločilnih dejstvih ne moreta izpovedati, temveč prav nasprotno, hkrati pa takšna obrazložitev predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno dokaznega predloga, ki je prepovedana.

4.V odgovoru na pritožbo tožena stranka, vsebinsko opredeljujoč se do pritožbenih navedb, ki jim oporeka, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je preizkus izpodbijanega sklepa, izdanega v sporu o motenju posesti, opravilo na podlagi navedb v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

7.Kot je v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo že sodišče prve stopnje, sodišče (tudi če gre za soposest, kot v obravnavanem primeru) daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena in 25. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ob tožbenih trditvah je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za presojo (ne)utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka pravilno uporabilo določbe SPZ glede instituta posesti (III. del), in sicer tudi glede ugotavljanja izgube soposesti, saj je ne glede na to, da se izrecno ni sklicevalo na pravno podlago iz prvega odstavka 30. člena SPZ, ki ureja izgubo posesti, v zvezi s slednjim ugotavljalo vsa pravno pomembna dejstva. Ta je nato povzelo in ob pravilnem materialno pravnem izhodišču tudi povsem pravilno zaključilo, da tožnik zaradi prostovoljne opustitve dejanske oblasti nad stavbo, v kateri se je nahajala piščančja farma, že pred zatrjevanim motilnim dejanjem, ni izkazal zakonskega pogoja zadnje soposesti. Sodišče prve stopnje odločitve, ko obrazlaga, da zamenjava ključavnice na vhodu v farmo ob tako ugotovljenih dejstvih ne predstavlja samovoljne spremembe posestnega stanja, ni oprlo na člen 33/3 SPZ, kot to (napačno) razume pritožnik s svojimi navedbami, da pravila perutninske reje predstavljajo pogodbeno omejitev posesti, ki ne uživa varstva po tretjem odstavku 33. člena SPZ.

8.Tožnik tudi s preostalimi pritožbenimi navedbami, ki v najobsežnejšem delu predstavljajo pritožbeni razlog nepopolne oz. napačne ugotovitve dejanskega stanja, ne more uspešno omajati razlogov sodišča glede odločilnih dejstev, navedenih v točkah 13 do 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da njegovo izpodbijanje dejanskega stanja temelji na dejanskih okoliščinah, ki jih izpostavlja kot pomembne zaradi svojega zmotnega materialnopravnega stališča, da je v času zatrjevanega motilnega dejanja (od 31. 3. 2021, ko je še zadnjikrat lahko odklenil vhodna vrata v farmo, pa do 8. 4. 2021, ko je to poskušal neuspešno) bil soposestnik stavbe, v kateri je farma piščancev oz. da posesti nad njo ni opustil prostovoljno.

9.Kot motilno ravnanje je tožnik opredelil menjavo ključavnice z opustitvijo izročitve ključev na vhodnih vratih stavbe, v naravi farme piščancev, v kateri je redil piščance in jo uporabljal za kmetijsko proizvodnjo. Zato so neutemeljene sicer nedopustno nadgrajene pritožbene navedbe o tudi po zatrjevanem motilnem dejanju še vedno možnem dostopanju tožnika do vseh preostalih premičnin in nepremičnin na kmetijskem gospodarstvu, s katerimi tožnik utemeljuje svoje pritožbeno stališče, da neposredne posesti ni moč enačiti z opravljanjem dejavnosti na nepremičninah in da opustitev dejavnosti ne pomeni opustitve posesti nepremičnin. Lastno presojo brez podlage v izvedenem dokaznem postopku in določbah materialnega prava predstavljajo tudi v pritožbi ponovljene trditve, da reje perutnine in s tem soposesti tožnik ni opustil prostovoljno. Sodišče prve stopnje je prepričljive dokazne zaključke o zaradi prostovoljne opustitve reje piščancev opuščeni soposesti stavbe s farmo piščancev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v prvi vrsti po tožniku podpisane Izjave z dne 23. 3. 2021 o prostovoljni izročitvi članstva in članskega deleža A. z. o. o. na drugotoženca, iz katere izhaja, da bo slednji nadaljeval s perutninarsko proizvodnjo (B9), in za katero je tožnik izpovedno potrdil, da jo je podpisal prostovoljno. Pritožbeno sodišče se pridružuje prvostopnemu sodišču, da vsebina Izjave v povezavi s tožnikovo izpovedjo po vsebini predstavlja prostovoljno opustitev soposesti. Pravno pomemben je posledično nadaljnji na citirani izjavi temelječi zaključek sodišča prve stopnje, ki izhaja iz konteksta obrazložitve pod točkama 13 in 14, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, in sicer, da je tožnik opustil soposest nad sporno stavbo v marcu 2021 s podpisom Izjave, torej pred menjavo ključavnice (glede na lastne trditve v času od 31. 3. 2021 do 8. 4. 2021), kar je prvostopno sodišče nato prepričljivo podkrepilo še s kronološkim sosledjem nadaljnjih ugotovljenih dejstev (preselitev tožnika, zaposlitev v špediciji v aprilu 2021, osemdnevna odsotnost v prvih dneh aprila 2021 kljub dejavnosti, ki terja večurne vsakodnevne aktivnosti). Zato ni pritrditi pritožbeni graji o nemožnosti ugotovitve časa opuščene posesti.

10.Glede na predhodno izpostavljeni zaključek o opustitvi soposesti pred zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih stavbe - piščančje farme, pritožnik z navajanjem razlogov za zamenjavo ključavnice na strani tožencev (da se tožniku onemogoči posest) in imetništvom (prejšnjega) ključa, ki mu je še v marcu 2021 omogočal dostop, ne more uspeti. S tem v zvezi so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje glede ugotovljene tožnikove prostovoljne opustitve posesti prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank in s tem smiselni očitki o podanosti bistvene kršitve 7. člena ZPP. Drugače kot tožnik, ki je zatrjeval svojo zadnjo soposest še v času zatrjevanega motenja, je namreč tožena stranka med postopkom na prvi stopnji izrecno trdila med drugim tudi, da je tožeča stranka ravno na podlagi izjave z dne 23. 3. 2021 prostovoljno prepustila kmetijsko dejavnost in perutninsko proizvodnjo na kmetiji in s tem tudi posest nad farmo, kar je dokazni postopek potrdil.

11.Sodišče prve stopnje je prepričljivo dokazno oceno, skladno z metodološkim napotkom, katerega sodišču nalaga 8. člen ZPP, sprejelo ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank. Po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na njegovi podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke. Dvoma v pravilnost dejanskih in dokaznih zaključkov pritožnik z lastnimi zaključki, s katerimi izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne more vzpostaviti. Prav tako ni utemeljen očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, glede na to, da o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se o njih navaja v razlogih sklepa o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. V pritožbi zatrjevana neskladja citirane procesne kršitve ne predstavljajo.

12.Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožencev kljub tožnikovi izrecni zahtevi za njuno zaslišanje, čeprav bi mu v skladu s šestim in sedmim odstavkom 236. a člena ZPP, po tem, ko je na podlagi istega člena pridobilo njuni izjavi priče (oziroma stranke), moralo ugoditi, tožnik vsebinsko uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Da bi z uveljavljano kršitvijo lahko računal na uspeh, bi moral pritožnik najprej poleg kršitve obrazloženo navesti tudi vpliv slednje na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, česar v pritožbi ni storil, ob tem, ko takšnega vpliva v obravnavanem primeru niti ne bi mogel izkazati. Prvostopno sodišče namreč svoje odločitve ni oprlo na izjavi tožencev in ju dokazno ni ocenjevalo, zato ni bistveno kršilo določb ZPP, ko ju po dani izjavi, pridobljeni na podlagi člena 236 a ZPP, ki sicer ureja pridobivanje izjav s strani prič, ni zaslišalo, čeprav bi glede na vsebino obrazložitve, kot ta izhaja iz točke 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa, po izrecni tožnikovi zahtevi, to moralo storiti. Uveljavljana bistvena kršitev postopka zato ni podana.

13.Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu ter popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Obrazložene stroškovne odločitve pod točkama I/4 in II izreka pritožba vsebinsko ne izpodbija; ta je glede neuspeh tožeče stranke pravilno oprta na prvi odstavek 154. člena ZPP, glede odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov in načina plačila pa na določbo 155. člen ZPP ter na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

15.Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, in sama pritožbenih stroškov ni določno opredelila, je dolžna toženi stranki, ki je obrazloženo odgovorila na pritožbo, zaradi česar so stroški slednje potrebni pravdni stroški, povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s 154. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami, nazadnje Ur. l. RS št. 70/2022; OT), in sicer: za sestavo pritožbe 375 točk (1. točka Tarifne št. 22 in 19 OT), iz naslova 2 % materialnih izdatkov 7,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), zaradi zvišanja vrednosti storitve za 10 % (dve stranki) 38,25 točk (prvi odstavek 7. člena OT) in 22 % DDV, skupaj 420,75 točk oz. 307,99 EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR. Tožeča stranka je v dolžna znesek pritožbenih stroškov toženi stranki plačati v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Ta določa, da se neposredna posest izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo.

2Določba izključuje protipravnost motilnega dejanja, in določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.

3Ki ni izkazal pogojev za pravno varstvo, določenih v prvem odstavku istega člena.

4V nadaljevanju tudi Izjava.

5Glede dokazne ocene glej točko 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6Po lastni izpovedi nekje v marcu 2021.

7Tožnikova izpoved o prazni farmi oz. tritedenskem mirovanju v času predaje farme, na katero se sklicuje v pritožbi, ko zatrjuje menjavo ključavnice z namenom onemogočanja njegove soposesti, predstavlja vsebino dokaznega sredstva brez med postopkom na prvi stopnji ponujene trditvene podlage, na katero je bilo sodišče prve stopnje vezano (člena 7/1 in 286 ZPP), nanjo pa je vezano tudi pritožbeno sodišče, zaradi česar pritožbenih navedb v tej smeri ni moč upoštevati.

8Določba drugega odstavka 163. člena ZPP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 25, 30, 33 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 236a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.