Jedro

V postopku ni bila podana procesna predpostavka za pričetek reševanja tožbe.

Obvezne sestavine tožbe vsebuje 180. člen ZPP, ki v drugem odstavku res določa obveznost navedbe vrednosti spornega predmeta le, če je od tega odvisna pristojnost sodišča. Skladno s tretjim odstavkom 30. členom ZPP so za tovrstne zahtevke (objava popravka in objava odgovora po ZMed) pristojna okrajna sodišča. A je navedba vrednosti spornega predmeta, ne glede na navedeno določilo, obvezna skladno s 105.a členom ZPP, ki določa, da mora biti ob vložitvi tožbe plačana sodna taksa.

Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe, da bo torej sodišče, če bo ugotovilo da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran, enako kot velja za izrek sodbe.

Pri pravočasnosti tožbe po 33. členu ZMed gre za dejstva, ki jih mora tožeča stranka zatrjevati in s tem upravičiti pravočasnost vložene tožbe. Tožnica se do pravočasnosti tožbe v dopolnitvi ni opredelila, že iz tega razloga gre šteti, da pravočasno vložene tožbe ni niti zatrjevala, niti dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper toženko kot odgovorno urednico Informativnega programa Televizije Slovenija zaradi objave odgovora po Zakonu o medijih (ZMed). Sodišče prve stopnje je tožbo z izpodbijanim sklepom zavrglo iz treh razlogov: (1) ker tožnica ni navedla vrednosti spornega predmeta, od česar je odvisna odmera sodne takse, (2) ker ni podala tožbenega predloga (zahtevka) ter (3) ker je bila tožba vložena prepozno.

2. Tožnica v laični pritožbi v bistvenem navaja, da ni res, da ni navedla tožbenega zahtevka in vrednosti spornega predmeta. Teoretično bi lahko bila oba neustrezna, nista pa neobstoječa. Za vrednost spornega predmeta je navedla, da zdravje nima cene, zato je ni mogoče opredeliti in jo zavrača opredeliti v evrih. Ni res, da tožba ne vsebuje zahtevka in da ga sodišče ne more izluščiti iz priloge. Sodišče bi lahko besedilo odgovora iz priloge samo kopiralo v tožbo. Nadalje navaja, da je tožbo vložila pravočasno, saj je sodišče za enakovredno oddajo zmotno vzelo X. Poleg tega ji odgovorna urednica v roku 24 ur ni odgovorila, kot bi po zakonu morala. Ker odgovora urednice, ki ga ta ni poslala, tožnica ni mogla prevzeti 12. 4. 2022, je rok za vložitev tožbe pričel teči 13. 4. 2022 in je bila tožba, vložena 12. 5. 2022, pravočasna. Tožnica v pritožbi sodišče kliče k zdravi pameti. Tožbe za objavo odgovora v zvezi s posnetkom ministra A., da so vsa cepiva za zaščito pred covidom varna in učinkovita, na katerega si glavna urednica ni upala odgovoriti, se enostavno ne zavrača. 3. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz vseh treh zgoraj navedenih razlogov.

4. Uvodoma gre pojasniti, da med pravnima strankama poteka pravda v formalno urejenem pravdnem postopku po določilih procesnega zakona, to je Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Obvezne sestavine tožbe vsebuje 180. člen ZPP, ki v drugem odstavku res določa obveznost navedbe vrednosti spornega predmeta le, če je od tega odvisna pristojnost sodišča. Skladno s tretjim odstavkom 30. členom ZPP so za tovrstne zahtevke (objava popravka in objava odgovora po ZMed) pristojna okrajna sodišča. A je navedba vrednosti spornega predmeta, ne glede na navedeno določilo, obvezna skladno s 105. a členom ZPP, ki določa, da mora biti ob vložitvi tožbe plačana sodna taksa. Plačilo sodne takse je skladno z določili ZPP procesna predpostavka, da sodišče tožbo in druge vloge, za katere je zahtevano plačilo sodne takse, obravnava. Tožnica vrednosti spornega predmeta ni navedla, čeprav je bila s sklepom sodišča z dne 2. 6. 2022 (list. št. 12) pozvana, naj jo opredeli. Sodišče zato sodne takse ni moglo odmeriti, posledično ta ni bila plačana, s tem pa ni bila podana procesna predpostavka za pričetek reševanja tožbe.

5. Ne držijo pritožbene navedbe, da je v tožbi opredeljena vrednost spornega predmeta. Tudi ne drži, da ker je tožbeni zahtevek nedenarni, je lahko njegova vrednost izključno nedenarna. V primeru nedenarnega zahtevka je v 44. členu ZPP določeno, da ga je treba opredeliti z denarno vrednostjo. Opredelitev je torej v pristojnosti stranke. Zmotno je nadalje pritožbeno stališče, da bi sodišče lahko samo na podlagi 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določilo vrednost spornega predmeta po prostem poudarku z namenom odmere sodne takse. 30. člen navedeno predpisuje le, če vrednosti predmeta postopka ni mogoče določiti po določbah od 19. do 29. člena ZST-1. 19. člen ZST-1 pa v drugem odstavku določa, da se za ugotavljanje vrednosti zahtevka smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo pravdni postopek, torej ZPP. Vrednost spornega predmeta je bilo v tem konkretnem postopku skladno z določili ZPP mogoče določiti z ocenitvijo in navedbo denarne vrednosti za nedenarni zahtevek, kar pa tožnica tudi po pozivu sodišča ni storila. Tožnica v pritožbi navaja, da je vrednost spornega predmeta mogoče opredeliti le kot vsoto posledic izgube zdravja, zato zavrača takšno opredelitev v evrih. Če tožnica zavrača navedbo vrednosti spornega predmeta kljub opozorilu sodišča, da bo v nasprotnem primeru tožba zavržena, gre riziko takšnega ravnanja na njeno breme.

6. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe, da bo torej sodišče, če bo ugotovilo da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Iz tega izhaja, da mora biti zahtevek konkretiziran, enako kot velja za izrek sodbe.2 Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica tožbenega zahtevka ni postavila, kljub temu, da jo je sodišče v sklepu z dne 2. 6. 2022 opozorilo, da mora določno oblikovati zahtevek oziroma zahtevke. Tožnica je po pozivu sodišča podala dopolnitev tožbe (list. št. 14), navedbe pod opredelitvijo tožbenega zahtevka pa gre šteti kot trditveno podlago in ne kot postavljen tožbeni zahtevek. Skladno s 43. členom ZMed se mora odgovor objaviti brez sprememb in dopolnitev. Kar pomeni, da mora tožbeni zahtevek vsebovati dobesedno besedilo popravka. Tega tudi v tožničini popravljeni tožbi ni. Besedilo tožničinega odgovora je sicer vsebovano v zahtevi za odgovor na objavljeno informacijo, ki jo je tožnica poslala toženki v prilogi A1, vendar ga tožnica ni povzela v tožbi. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da ni bila njegova naloga, da samo iz navedene priloge oblikuje tožbeni zahtevek v tožbi. V pritožbi tožnica izpostavlja, da bi bilo besedilo odgovora v prilogi enostavno kopirati v opredelitev tožbenega zahtevka v tožbi, a ne pojasni, zakaj tega ni storila sama. Ker tožničina tožba nima tožbenega zahtevka, jo je sodišče pravilno zavrglo kot nepopolno. Neutemeljen je tudi očitek, da tožnica s sklepom 2. 6. 2022 ni bila ustrezno poučena o popravi tožbe, saj gre v konkretnem primeru za dajatveno tožbo, to je za naložitev storitve toženki, da opravi določeno storitev, to je da objavi odgovor. Ni naloga sodišča, da stranki oblikuje tožbeni zahtevek, saj bi s tem prestopilo mejo enakega obravnavanja obeh strank ter prekršilo načelo nepristranskosti, ki je eno temeljnih načel civilnega postopka.

7. Že zgoraj navedeni razlogi zadostujejo za ugotovitev, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo pravilno zavrglo. A pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v delu, da je bila tožba prepozna. Sodišče je tožnico s sklepom 2. 6. 2022 pozvalo, da izkaže, da je tožbo vložila pravočasno. Pri pravočasnosti tožbe po 33. členu ZMed gre namreč za dejstva, ki jih mora tožeča stranka zatrjevati in s tem upravičiti pravočasnost vložene tožbe. Tožnica se do pravočasnosti tožbe v dopolnitvi ni opredelila, že iz tega razloga gre šteti, da pravočasno vložene tožbe ni niti zatrjevala, niti dokazala. Tožnica je v tožbi navedla, da pričakuje objavo odgovora v oddaji X., sodišče prve stopnje pa je njene trditve utemeljeno sprejelo in pravilno ugotovilo, kdaj je, glede na molk toženke, pričel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Dokazano je, da je toženka tožničino zahtevo za objavo odgovora prejela 5. 4. 2022 (priloga A2). Druga izdaja enakovredne oddaje medija je bila torej 7. 4. 2022. Ker takrat tožničin odgovor v oddaji X. ni bil objavljen, je sodišče pravilno štelo, da je začel 30 dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 8. 4. 2022, tožnica pa ga je z vložitvijo tožbe 12. 5. 2022 prekoračila.

8. Glede toženkinega neodziva na tožničino zahtevo in pritožbenih navedb v zvezi s tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zakon res določa, da mora urednik odgovoriti v 24 urah po prejemu obvestila, a sodišče nima pristojnosti, da bi ga k temu lahko prisililo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je prišlo do konkludentne zavrnitve, saj toženka na zahtevo tožnice ni odgovorila. Navedbe o priporočeno poslanem obvestilu toženke, ki naj bi ga tožnica poskušala prevzeti 12. 4. 2022 oziroma da obvestilo ni bilo poslano, pa so tako nejasne in kontradiktorne, da na njih ni bilo mogoče odgovoriti.

9. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s drugim odstavkom 44. člena ZMed.

1 Skladno s 366. a členom Zakona o pravdnem postopku, saj tožba ni bila vročena toženi stranki. 2 Prim. L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list RS, Založba GV, 2006, A. Galič, komentar k 180. členu, stran 123.