Jedro

Ker je upravni organ vezan le na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, sam ne more ugotoviti dejstev, ki bi izključevale obstoj kaznivega dejanja ali storilčeve kazenske odgovornosti, saj bi s tem kršil obseg svoje vezanosti. Ni pa to ovira, da kljub ugotovljenemu kaznivemu dejanju, kot je opisano v izreku kazenske sodbe, ne bi ugotavljal okoliščin, ki na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti nimajo vpliva.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je nepravilno razlagalo domet 149. člena ZUP in posledično neutemeljeno zavrnilo zaslišanje obsojenih prič, pričevanje drugih pa vnaprej označilo kot neverodostojno, kršilo revidentovo pravico do izjave kot izraza pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS.

Izrek

I. Revizija zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 410/2014-8 z dne 19. 11. 2014, se zavrže. II. Reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Mariboru, II U 410/2014-8 z dne 19. 11. 2014 se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. IV. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožnikovo tožbo (1. točka izreka), ki jo je vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-71/2007/20 (1312-05) z dne 23. 9. 2014, odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka) in zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (3. točka izreka). Toženka je z omenjeno odločbo, ki je bila izdana v postopku, obnovljenem iz razloga po 2. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP), odločila, da se razveljavi revidentovo dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji št. 2140-71/2007 (1341-12) z dne 29. 11. 2007 in da se njegova prošnja za izdajo dovoljenja zavrne.

2. Tožnik (revident) dovoljenost revizije utemeljuje z razlogom iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vlaga pa jo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje napačno razlago 149. člena ZUP in kršitev načela kontradiktornosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze, pritožbi (pravilno: reviziji) ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter odloči, da je odločba št. 2140-71/2007/20 (1312-05) z dne 23. 9. 2014 nezakonita in se odpravi, revidentovi prošnji za izdajo dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pa ugodi. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugodi „pritožbi“, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno sojenje. Priglaša stroške „pritožbe“.

3. Toženka na revizijo po vsebini ni odgovorila, predlaga le, naj jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

4. Revizija zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUS-1 je revizijo mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, zoper sklep sodišča prve stopnje pa le, če je bila z njim ugotovljena ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1 (prvi odstavek 95. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče je zato revizijo v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

6. Revizija zoper sodbo je utemeljena.

7. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Trditveno in dokazno breme je na strani revidenta, zato mora po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 535/2007, X Ips 428/2009, X Ips 273/2010) navesti, kakšne konkretne posledice ima izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, vse to pa mora tudi izkazati. Po presoji Vrhovnega sodišča je revident v obravnavani zadevi navedene posledice izpodbijane odločitve izkazal z navedbami, za katere je predložil tudi dokaze, in sicer da zaradi bolezni potrebuje redno zdravstveno oskrbo, skrbi pa tudi za svojo bolno ženo, ki večkrat na teden odhaja na dializo in je povsem odvisna od njegove pomoči. 8. Vrhovno sodišče revidentu in pooblaščencem, ki so odvetniki, najprej pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Zato je revizijski predlog, naj Vrhovno sodišče v okviru odločanja o izrednem pravnem sredstvu izvede predlagane dokaze, očitno zgrešen. Ker pa imata predloga o tem, kako naj revizijsko sodišče odloči, podlago v določbah 92. in naslednjih členov ZUS-1 (razen da naj meritorno odloči o tožnikovi prošnji za izdajo zahtevanega dovoljenja), v tem pogledu ni bilo ovir za vsebinsko obravnavo revizije.

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo revidentu 29. 11. 2007 na podlagi določb Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Toženka je takrat na podlagi izvedenih dokazov in vpogleda v register stalnega prebivalstva ugotovila, da izpolnjuje pogoje za izdajo tega dovoljenja iz 1. člena omenjenega zakona, med drugim pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, pri čemer ni bilo sporno, da na dan 23. 12. 1990 v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Toženka je omenjeni postopek izdaje dovoljenja obnovila, saj je ugotovila, da je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo sodbo št. I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012, s katero so bile imenovane osebe, ki so bile v postopku izdaje dovoljenja zaslišane kot priče, spoznane za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe iz 289. člena Kazenskega zakonika.

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti v obnovljenem postopku izdane nove odločbe v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da vezanost upravnega organa na kazensko sodbo glede vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost storilcev (149. člen ZUP), pomeni, da je vezan na ugotovitev, da so priče krivo izpovedale v upravnem postopku glede revidentovega dejanskega neprekinjenega življenja v Sloveniji. Ker upravni organ v obnovljenem postopku svoje odločitve ni mogel opreti na njihove izpovedbe, je tudi njihovo ponovno zaslišanje, kar predlaga tožnik, nesmiselno.

11. Revident oporeka stališčem sodišča glede razlage oziroma uporabe 149. člena ZUP, saj meni, da je upravni organ na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku vezan le, če gre za identično dejansko stanje, ki pa v obravnavanem primeru ni podano. Predmet kazenskega postopka se je nanašal na vprašanje krive izpovedbe, predmet obravnavanega postopka pa je pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje.

12. ZUP v 149. členu določa, da če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega.

13. Gre za določbo, ki ureja vprašanje identičnega dejanskega stanja, torej stanja, o katerem je odločalo kazensko sodišče, to dejansko stanje pa je podlaga odločanja v upravnem postopku. O identičnem dejanskem stanju v navedenem smislu je mogoče govoriti takrat, kadar se dejstva, ki so glede na materialne predpise bistvena za odločitev v upravni zadevi, ujemajo s tistimi dejstvi, ki so podlaga za odločitev v kakšnem drugem postopku(1) , konkretno v kazenskem postopku. Ker je upravni organ vezan le na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, sam ne more ugotoviti dejstev, ki bi izključevale obstoj kaznivega dejanja ali storilčeve kazenske odgovornosti, saj bi s tem kršil obseg svoje vezanosti. Ni pa to ovira, da kljub ugotovljenemu kaznivemu dejanju, kot je opisano v izreku kazenske sodbe, ne bi ugotavljal okoliščin, ki na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti nimajo vpliva. Enaka stališča izhajajo tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 475/2014 z dne 8. 7. 2015. 14. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s stališčem upravnega organa, da so pri tujcih iz druge skupine tujcev, navedenih v prvem odstavku 1. člena ZUSDDD, dopustne odsotnosti iz Slovenije, ki lahko trajajo največ šestdeset dni na leto, in sicer ne glede na razlog za odsotnost iz države, pri čemer se je oprl na določbe Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe še izhaja, da je bilo z omenjeno kazensko sodbo I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012 ugotovljeno, da so imenovane priče storile kaznivo dejanje s tem, ko so lažno izpovedale, da je tožnik med leti 1991 do 2006 neprekinjeno in stalno prebival na območju Republike Slovenije, čeprav so vedele, da to ni res, saj je več let prebival v Italiji.

15. Navedeni opis dejanja se torej ne nanaša (ne daje odgovora) na vprašanje, ali je bilo revidentovo bivanje v tujini neprekinjeno in če ni bilo, za kakšne časovne odsotnosti iz Slovenije je šlo. Za konkretni primer to pomeni, da obsodilna sodba ne predstavlja ovire za ugotavljanje, ali njegove odsotnosti iz Slovenije presegajo časovne okvire, ki vplivajo na zaključek o izpolnjevanju pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.

16. Upoštevaje navedeno je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča o nesmiselnosti zaslišanja prič, ki so bile spoznane za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe, saj je njih (kot tudi druge predlagane priče) mogoče zaslišati glede tistih okoliščin, na katere se omenjena kazenska sodba ne nanaša. V tem obsegu je utemeljeno tudi revizijsko nasprotovanje razlogom, zaradi katerih upravni organ ni izvedel predlaganih dokazov z zaslišanjem drugih prič, med drugim E. A. in F. H., sodišče prve stopnje pa se je z njimi strinjalo. Upravni organ je izpostavil, da je prvi revidentov brat, drugi pa stranka v obnovitvenem postopku, in da zaradi teh okoliščin izjave ne bi bile verodostojne, vsekakor pa da naj ne bi imele enake dokazne moči kot omenjena pravnomočna kazenska sodba.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča ti argumenti ne morejo biti razlog za vnaprejšnjo zavrnitev izvedbe v tožbi predlaganih dokazov. Izvedbo dokazov je mogoče zavrniti, če so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), če so nerelevantni (ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno) ali če so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva, pri čemer se presoja, da gre za neprimeren dokaz, ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno(2) oziroma v zavrnitev dokaza, ker naj bi bila njegova dokazna vrednost pomanjkljiva. V sistemu proste presoje dokazov je o slednjem mogoče zavzeti stališče šele po izvedenem dokaznem postopku, ko sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

18. To pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je nepravilno razlagalo domet 149. člena ZUP in posledično neutemeljeno zavrnilo zaslišanje obsojenih prič, pričevanje drugih pa vnaprej označilo kot neverodostojno, kršilo revidentovo pravico do izjave kot izraza pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. Pravica do dokaza je namreč sestavni del pravice do izjavljanja, saj so gole izjave o dejstvih brez možnosti njihovega dokazovanja brez pomena. Neutemeljena zavrnitev izvedbe dokazov se je v tej zadevi izrazila v opustitvi izvedbe v tožbi predlaganega dokaznega postopka, na kar opozarja revizija, torej v opustitvi izvedbe glavne obravnave kot sredstva za izvajanje dokazov(3). S tem je bil kršen 51. člena ZUS-1, ki sodišču nalaga, da odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek), kar je ob odsotnosti drugih razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi bi sodišče pojasnilo odločanje na seji, vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe (1. točka prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1).

19. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

20. Revident je predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. Ker lahko Vrhovno sodišče izda začasno odredbo le do odločitve o reviziji, s to sodbo pa je bilo o njej odločeno, ni več izpolnjen pogoj za njeno meritorno odločanje. Zahtevo je zato zavrglo.

K IV. točki izreka:

21. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 323. (2) Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 460/2011 z dne 29. 9. 2011. (3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006.