Jedro

Če prvostopno sodišče ni uporabilo milejšega predpisa, ki je začel veljati po storitvi prekrška, je v škodo obdolženca kršilo 4. tč. 156. čl. ZP-1, tudi če je predpis pravilnik, ker je bil pri odločanju uporabljen prav tako pravilnik, vendar prej veljavni in za obdolženca strožji.

Izrek

Ob pritožbi obd. S. Š.se izpodbijana sodba o prekršku spremeni po uradni dolžnosti tako, da izrek v celoti poslej glasi: "Obd. S. Š.

je odgovoren za prekršek po A točki VII. odst. 32. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa-1, ki ga je storil s tem, da je dne 8. 3. 2005 ob 11.30 uri vozil tovorni avtomobil znamke C., tip J., reg. št. ... po glavni cesti I. reda št. 3 v L., iz smeri naselja T. proti R. T., s hitrostjo najmanj 60 km/h, čeprav je hitrost vožnje v naselju omejena na 50 km/h ter se mu na podlagi A točke VII. odstavka 32. čl. ZVCP - 1 izreče

globa v znesku 10.000,00 (deset tisoč tolarjev).

Izrečeno globo mora obdolženec plačati v roku 30 dni po prejemu te sodbe. V primeru neplačila se bo obdolženca prisililo k plačilu globe tako, da se mu bo določil uklonilni zapor, ki traja, dokler obdolženec ne plača globe, vendar najdlje do 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženec tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se ta izterja prisilno. Obdolženec lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se globa nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.

Obdolženec je dolžan plačati tudi stroške postopka na prvi stopnji in sicer povprečnino, ki je bila odmerjena v znesku 20.000,00 SIT in sicer v roku 30 dni po prejemu te sodbe, sicer se prisilno izterja."

Obrazložitev

Obd. S.Š. je bil z odločbo o prekršku P. P. p. C. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te odločbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 30.000,00 SIT, ena kazenska točka in naloženo plačilo stroškov postopka, to je povprečnine v znesku 10.000,00 SIT.

Proti tej odločbi o prekršku je obdolženec vložil pravočasno zahtevo za sodno varstvo, prvostopno sodišče pa je ocenilo, da je potrebno v zvezi z očitanim prekrškom izvesti dokazni postopek, zato je odpravilo izpodbijano odločbo o prekršku in samo odločilo o zadevi. Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obdolženec spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 30.000,00 SIT, stranska sankcija ena kazenska točka in naloženo plačilo stroškov postopka, to je povprečnina v znesku 20.000,00 SIT.

Proti tej sodbi o prekršku je obdolženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri je obširno navajal kršitve ustavnih pravic, ki so mu bile povzročene in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe o prekršku.

Ob pritožbi obdolženca je moralo pritožbeno sodišče poseči v izpodbijano sodbo o prekršku po uradni dolžnosti. Ugotovilo je namreč, da je bila v postopku na prvi stopnji v škodo obdolženca storjena kršitev materialnih določb zakona iz 4. tč. 156. čl. ZP - 1, saj je bil glede prekrška, ki se očita obdolžencu, uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. Dne 25. 10. 2005 je namreč začel veljati Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, ki med drugim v 7. a čl. določa, da se pri izmerjenem rezultatu hitrosti upoštevajo varnostne razlike in sicer 5 km/h pri merilnem rezultatu do vključno 100 km/h. V obravnavanem primeru ni nobenega dvoma o tem, da so policisti opravili meritev hitrosti na vozilu, ki ga je vozil obdolženec in da je bilo na podlagi te meritve ugotovljeno, da je obdolženec v naselju vozil s hitrostjo 65 km/h, ob upoštevanju omenjene varnostne razlike pa je torej od tako izmerjenega rezultata potrebno odšteti 5 km/h, kar pomeni, da je obdolženec vozil s hitrostjo še najmanj 60 km/ha in ne s hitrostjo najmanj 62 km/h, kot mu je to bilo očitano v izpodbijani sodbi o prekršku. Tako ni nobenega dvoma o tem, da je dejanje potrebno pravno označiti kot prekršek po A tč. VII. odst. 32. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa, ki pravi, da se voznik, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti v naselju do vključno 10 km/h, kaznuje z globo 10.000,00 SIT. Na podlagi te ugotovitve je pritožbeno sodišče ob pritožbi obdolženca na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP - 1 odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, pri tem pa pritožbeno sodišče obdolžencu pojasnjuje, da II. odst. 66. čl. ZP - 1 izrecno določa, da se lahko pritožba proti sodbi o prekršku, s katero je bilo odločeno o obdolženčevi zahtevi za sodno varstvo, vloži le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. ZP - 1, razen glede stroškov postopka. To pomeni, da je v obravnavanih primerih pritožba dovoljena le zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zaradi kršitev materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek in zaradi odločitve o sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku in o premoženjskopravnem zahtevku, ni pa dovoljena pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje je namreč preizkušalo že sodišče prve stopnje, kar je v izpodbijani sodbi tudi pojasnjevalo, pritožbeno sodišče pa v tej zvezi torej preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča, ne pa odločbe o prekršku prekrškovnega organa. Zaradi tega pritožbeno sodišče tudi ne more sprejeti pritožbenih navedb, ki se nanašajo na neargumentiranost ugotovljenega dejanskega stanja v postopku pri prekrškovnem organu in sodišču prve stopnje.

Na podlagi I. odst. 147. čl. ZP - 1 je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka in ker je bilo v pritožbenem postopku odločeno v obdolženčevo korist, mu ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.