Jedro

Dedni dogovor med dediči, po katerem oporočna dedinja izplača zakonito dedinjo glede nujnega deleža, ne veže nujne dedinje v zvezi z naknadno najdenim zapustničnim premoženjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem M.N. spadajo še nepremičnine vpisane v vl. št. 1938 k.o. V. in da se za dedinji na podlagi oporoke in zakona razglasita obe hčerki zapustnika, in sicer Š.N. do 3/4 in B.M. do 1/4 najdene zapuščine.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo Š.N. in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožnica je na zapuščinski obravnavi povedala, zakaj zakonita dedinja M.B. ni upravičene do nujnega dednega deleža po naknadno najdenem premoženju. Sodišče je zmotno štelo, da gre za zakoniti dedni nujni delež. M.N. je zapustil dve oporoki. Z drugo oporoko je razveljavil prvo in vse premoženje zapustil pritožnici, zakoniti dedinji M.B. pa je zapisal, da je že dedno odpravljena, ker je dobila takratnih 3.000,00 DIN. To oporoko je M.B. priznala in še to je bilo dogovorjeno, da ji izplača oporočna dedinja takratnih 30.000,00 DIN v zahtevanem roku. Ob zapisu obeh oporok je bil zapustnik lastnik tudi nepremičnin pri vl. št. 1238 k.o. V.. Vsi so vedeli na zapuščinski obravnavi, da ima zapustnik tudi te nepremičnine. Tako sta obe dedinji vedeli, kaj spada v zapuščino in katere posledice ima prvi sklep o dedovanju z dne

22.4.1980. Res je, da niso navedli parcelnih številk, vendar je oporočna dedinja izplačala M.B. njen zakoniti dedni delež in s tem je ta dedinja odpravljena. Sodišče ni vedelo, da obstoji še dodatno premoženje, obe dedinji pa sta bili prepričani, da se obravnava tudi to premoženje. Za dodatni sklep o dedovanju je prišlo po naključju, ko je pritožnica želela to premoženje podariti sinu in videla, da je vpisan še zapustnik. Za dejansko stanje so vedeli povedati tudi vsi sosedje.

Na vročeno pritožbo dedinja M.B. ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba trdi, da sta obe dedinji vedeli, da je s prvim sklepom o dedovanju bilo obseženo tudi sedaj najdeno premoženje in da sta soglašali, da M.B. dobi v izplačilo 30.000,00 takratnih DIN kot nujni delež tudi na najdenem premoženju. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo tako dejansko stanje kot ga navaja pritožba. Iz spisa izhaja, da je M.B. zahtevala nujni delež po prvem sklepu o dedovanju (list. št. 5) in da sta zato dedinji oziroma sestri na zapuščinski obravnavi 21.4.1980 sklenili dedni dogovor (M.B. je trdila, da ni bila dedno odpravljena). Zato je bilo o prvotnem sklepu o dedovanju v

3. točki povzet dedni dogovor obeh sestra, da Š. izplača M. nujni delež v višini 30.000,00 DIN.

Nato je pritožnica podala predlog z dne 16.1.2001 (list. št. 10), da se kasneje najdeno premoženje, to je nepremičnina v vl. št. 1238 z "ustreznim sklepom" zavede na Š.. Sodišče prve stopnje je izdalo prvi dodatni sklep o dedovanju po določbi 221. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76). Sklep je bil prvič vročen M., ki se je pritožila in navajala, da s prvim dednim dogovorom ni bilo zajeto to premoženje, ker bi sicer zahtevala višji nujni delež, ki ne bi bil v višini 30.000,00 DIN. Po razveljavitvi prvega dodatnega sklepa o dedovanju, je sodišče prve stopnje opravilo narok. Na naroku je M.B. vztrajala pri nujnem deležu tudi na naknadno najdenem premoženju. Pritožnica pa ni uspela s trditvijo, da bi se prvi dedni dogovor nanašal tudi na "bodoče najdeno premoženje".

Zato je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Pravilno je ugotovilo, da se prvotni dedni dogovor lahko nanaša le na tisto premoženje, ki je bilo obseženo s prvotnim sklepom o dedovanju.

Pravilno je ugotovilo, da pritožnica ni izpodbila tega dednega dogovora in da je bilo zato treba pri naknadno najdenem premoženju ponovno upoštevati priglašeni nujni delež druge sestre. Ni dvoma, da je M.B. nujna dedinja (1. odstavek 25. člena ZD) in da pravica do nujnega deleža kot dedna pravica v skladu s 27. členom ZD pripada nujnemu dediču na vsaki stvari in pravici, ki sestavlja zapuščino.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je v oporoki sicer oče vse zapustil Š., vendar da se je izkazalo, da M. ni bila dedno odpravljena, saj sta se sestri glede prvotno obravnavane zapuščine dogovorili za izplačilo v dednem dogovoru v znesku 30.000,00 DIN. Sodišče je tudi pravilno izračunalo višino nunega deleža v skladu z 2. odstavkom 26. člena ZD, saj je žena zapustnika, to je A.N. umrla, dedinji pa sta Š. in M., s tem, da dobi M. ustrezno manjši nujni delež.

V pritožbi pritožnica dokazuje, da sta sestri vedeli, da vsebuje dedni dogovor izplačilo nujnega deleža tudi za to premoženje, ki ga je sedaj sodišče z dodatnim sklepom upoštevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče z napadanjem dodatnega sklepa o dedovanju izpodbiti dedni dogovor, ki se izpodbija s tožbo, enako kot sodna poravnava. Zato pritožbeno sodišče šteje, da so v pritožbi kot novote ponujeni dokazi nerelevantni in je glede na pravilno uporabo materialnega prava in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje namreč med postopkom ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določ ZPP.