Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastale zaradi posega v osebno dostojanstvo zaradi razmer v priporu/zaporu.

Neugodne posledice, ki neizogibno spremljajo odvzem svobode, je težko ločiti od tistih, ki to mejo presežejo. Meje, ki narekuje zaključek o neustreznih bivanjskih razmerah, ni mogoče presojati zgolj številčno in vsakega odstopa od želene kvadrature ne že izenačiti z neprimernimi razmerami. Te so stvar ocene vsakokratnih razmer in presoje sodišč, kdaj neugodne razmere, ki so sicer lastne vsakršnemu odvzemu svobode, presežejo tisto neizogibno raven.

Izrek

I. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki spremeni tako, da se v tem delu glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo 8.860,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje se zavrne.

Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje."

II. Sicer se revizija tožene, v celoti pa revizija tožeče stranke zavrneta.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnik je uveljavljal odškodnino za duševne bolečine, ki jih je pretrpel, ko je v različnih časovnih obdobjih v neustreznih razmerah večkrat prestajal pripor in zapor v Zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) Ljubljana, skupaj 1036 dni.

2. Sodišče prve stopnje je toženi državi naložilo plačilo 2.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Tožnikov višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in mu naložilo povračilo 471,98 EUR toženkinih pravdnih stroškov. Ocenilo je, da je tožnikova odškodninska terjatev za čas do 21. 10. 2011 zastarala, v preostalem pa mu pripada odškodnina za ves čas, preživet v priporu, to je skupaj za 168 dni, in za 43 dni, preživetih v zaporu.

3. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**O revizijskem postopku**

4. Na tožnikov predlog je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo s sklepom II DoR 293/2016 z dne 6. 4. 2017 glede presoje višine prisojene odškodnine. Na toženkin predlog je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo s sklepom II DoR 285/2016 z dne 22. 12. 2016 glede materialnopravne pravilnosti presoje, da je bila v konkretnem primeru kršena tožnikova pravica iz 21. člena Ustave RS. Pravdni stranki na njuni podlagi vlagata reviziji.

5. Tožnik Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma njuno razveljavitev in ponovno sojenje pred drugim senatom. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

Povzema dosedanji potek postopka, sprejete odločitve in pravno podlago, ki po njegovi oceni pride v poštev pri odločitvi. Opozarja, da je bila bivalna površina na pripornika oziroma zapornika v skupinskih sobah v ZPKZ Ljubljana povsem neprimerna in nezadostna, kar že samo po sebi predstavlja kršitev človekove pravice do prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Toženki očita dvojna merila in neenako obravnavanje pripornikov v različnih postopkih, saj je v primerih A. in B. sklenila izvensodno poravnavo za odškodnino v znesku 32,30 EUR na dan, kar izkazuje s priložitvijo sklenjenih poravnav, za katere poprej ni vedel. Poudarja, da je sam prejel le 10,00 EUR na dan, čeprav je prestajal pripor in zapor v istem zavodu in v istem časovnem obdobju. Zato pričakuje enako odškodnino s sklenitvijo izvensodne poravnave. Sodiščema nižjih stopenj očita, da razlike v poravnanih in s strani Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) prisojenih zneskih nista obrazložili.

Opisuje svoje trpljenje zaradi nezadostnih in neprimernih razmer ter ocenjuje, da ni dobil primerne odškodnine. Opozarja, da je ni mogoče izračunavati na dan trpljenja, pač pa upoštevati celotno obdobje, in da vsako bivanje v razmerah, ki ne dosegajo minimalnih standardov iz Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik), pomeni kršitev (pri tem izpostavlja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2360/2011). Priznana odškodnina po njegovi oceni krši konvencijske, pa tudi ustavno zavarovane pravice. Izpostavlja smernice Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja Sveta Evrope (v nadaljevanju CPT) in odločbe ESČP Mandić in Jović proti Sloveniji, Belkaš proti Sloveniji, Arapović proti Sloveniji, Štrucl proti Sloveniji, Bizjak proti Sloveniji,... Zaradi prenizko dosojenih zneskov in predolgih postopkov odškodninska tožba po njegovi oceni ne predstavlja učinkovitega sodnega varstva (pri tem izpostavlja tudi odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 745/2016), zato bo to iskal pred ESČP. Dodaja tudi razloge, zakaj sta sodišči nižjih stopenj napačno odločili, da je del njegove terjatve zastaral, in zakaj pobotanje njegove terjatve ni dopustno. Utemeljuje nedopustno ravnanje toženke v tem postopku in predlaga združitev ter pospešitev obravnave.

6. Toženka Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njuno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revijskega postopka.

Povzema dosedanji potek postopka in sodiščema nižjih stopenj očita, da nista obrazložili sprejetja povzetih minimalnih standardov, njihove objave, koga zavezujejo in podobno. Sklicujeta se namreč na standarde CPT, ki naj bi opredelili površino 7 m2 kot standard minimalne površine na zapornika. Poudarja, da CPT ničesar ne predpisuje, saj so to zgolj priporočila, ki jih država upošteva v okviru svojih možnosti, kar podrobno pojasnjuje in izkazuje s priloženim dokumentom CPT. Sodišča pa so tista, ki odločijo, ali je neka oseba izkusila trpljenje, ki je preseglo prag nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Tudi ESČP ni ugotovilo kršitev, če je imel pritožnik več kot 4 m2 osebnega prostora, ne glede na druge okoliščine prestajanja zapora. Izpostavlja, da tožnikovi pogoji bivanja niso bili identični tistim, ki jih je sodišče presojalo v izpostavljenih primerih obsodbe Republike Slovenije, in jih povzema, saj so se razmere po letu 2011 izboljševale. Posebej izpostavlja odločbo Muršič proti Hrvaški. Po njeni oceni pa je zmotno tudi sklicevanje sodišč na Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, saj ta za primer pripora ne velja, kar potrjuje tudi odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1747/2016. 7. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili. V veliki meri sta ponovili razloge iz svoje revizije ter predlagali zavrnitev nasprotnikove revizije. Toženka v svojem odgovoru tudi nasprotuje tožnikovemu prilaganju novih dokazov.

**O utemeljenosti revizij**

8. Toženkina revizija je delno utemeljena, tožnikova revizija pa ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 reviziji preizkusilo samo v tistem delu oziroma glede konkretnih vprašanj, glede katerih sta bili dopuščeni. Na revizijske očitke izven njih (glede zastaranja in pomanjkljive obrazložitve sodb sodišč nižjih stopenj, predolgega sojenja, pobotanja terjatev, siceršnjega toženkinega ravnanja, ...) ni odgovarjalo. Pri presoji je preizkusilo le razloge, ki sta jih stranki dovolj obrazložili (prvi odstavek 371. člena ZPP). Zato se ni opredeljevalo do zavrnitve tožbenega zahtevka v tistem delu, v katerem ga je tožnik gradil na tem, da mu med bivanjem v priporu oziroma zaporu niso bili zagotovljeni ustrezna oprema v sobi, brisače in posteljnina, ustrezna obravnava s strani vzgojnega svetovalca, bivanje v nekadilskih prostorih, primerna soba za obiske in ustrezna zdravniška oskrba ter podobno.

10. Tožnikovo opozorilo, da toženka sklepa izvensodne poravnave v znesku 32,30 EUR na dan (npr. v primerih A. in B.), kar izkazuje s priloženimi poravnavami, ni dovoljeno. Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, da se ta nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Vendar glede procesnih kršitev tožnikova revizija sploh ni bila dopuščena. Prav tako ne glede toženkinega siceršnjega ravnanja (izven razmer med prestajanjem pripora in zapora), kar priloženim listinam jemlje tudi siceršnjo pomembnost. Presojo višine priznane odškodnine bo revizijsko sodišče podalo v nadaljevanju. Iz enakih razlogov ni dovoljeno niti toženkino izkazovanje opozorila o tem, kakšna je narava priporočil oziroma standardov CPT. O njihovi uporabi se bo revizijsko sodišče še izreklo.

**O izhodiščih za presojo protipravnosti**

11. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 21. členu zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, prav tako pa med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. K spoštovanju te ustavno zavarovane pravice zavezujejo tudi drugi predpisi.2 Bistvo odvzema prostosti je omejitev posameznikove svobode, torej pravic, ki so z njo neločljivo povezane. Kadar omejitev svobode te preseže, preseže tudi dopusten prag in prestopi na protipravno stran, kar pripelje do odškodninske odgovornosti države.3

12. Revizijsko sporna je le odločitev sodišč nižjih stopenj, ki se nanaša na razsežnost osebnega prostora, ki je bil tožniku na voljo med prestajanjem pripora oziroma zapora, ter na z njim povezane nevšečnosti. Prestajanje pripora in zapora urejata podzakonska predpisa, pri čemer Pravilnik o izvrševanju pripora ne določa velikosti prostorov, ki naj bodo priporniku na voljo. Zato sta si sodišči tudi v tem delu pomagali z izhodišči, ki jih določa Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik),4 saj glede kvalitete namestitve nista našli tehtnih razlogov za razlikovanje. Ni jih našlo niti Vrhovno sodišče,5 pravdni stranki pa za svoje opozorilo, da gre za dva različna položaja, tudi ne ponudita konkretnih in prepričljivih razlogov. Teh ni razbrati niti iz odločbe, na katero se sklicuje toženka, zato ji Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sodišči nižjih stopenj sta se sklicevali tudi na okvir, postavljen s strani CPT. Kot osnovno ločnico razmejevanja med dopustnim in nedopustnim sta vzeli 7 m2.6

13. Oceno, katera je tista meja, ki praviloma pomeni, da so razmere med prestajanjem kazni presegle neizogibno raven trpljenja, ki je z njo neločljivo povezano, je že večkrat, tudi glede razmer v slovenskih zavodih, podalo ESČP. Na izdane odločbe se pravdni stranki obširno sklicujeta, vsaka izpostavljajoč tiste odločbe, ki so ji po njeni oceni v korist. ESČP k presoji ne pristopa po goli matematični formuli, ki bi kršitev izenačila z določeno kvadraturo, ki jo je imel posameznik na voljo, pač pa upošteva vse okoliščine, v katerih prebiva (možnost gibanja izven celice, prezračevanje, ogrevanje, naravna svetloba in podobno).7 Kadar ima posameznik na voljo manj kot 3 m2 osebnega prostora, vzpostavi domnevo kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP),8 država pa jo lahko izpodbije, če izkaže, da je ponavadi kratkotrajno in ne preveliko (ne bistveno pod 3 m2) pomanjkanje prostora nadomestila z drugimi okoliščinami. V primerih, ko ima posameznik na voljo 3 - 4 m2 prostora, pa je po oceni ESČP kršitev podana, če to sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja. Kadar ima posameznik na voljo več kot 4 m2, pomanjkanja prostora sodišče ne šteje kot odločilen dejavnik, kršitev je podana le, če to narekujejo druge neustrezne razmere.

14. Neugodne posledice, ki neizogibno spremljajo odvzem svobode, je težko ločiti od tistih, ki to mejo presežejo. Vrhovno sodišče pritrjuje toženki, da meje, ki narekuje zaključek o neustreznih bivanjskih razmerah, ni mogoče presojati zgolj številčno, in slediti določbam Pravilnika in standardu CPT. Vsakega odstopa od želene kvadrature ni mogoče izenačiti z neprimernimi razmerami. Te so stvar ocene vsakokratnih razmer in presoje sodišč, kdaj neugodne razmere, ki so sicer lastne vsakršnemu odvzemu svobode, presežejo tisto neizogibno raven. To pa je tedaj, ko posamezniku onemogočajo dostojno prestajanje kazni oziroma pripora ter mu povzročijo duševne bolečine takšne intenzitete, da to upravičuje prisojo denarne odškodnine.

15. Po oceni revizijskega sodišča 7 m2 ni meja, pod katero je vselej prekomerno poseženo v posameznikov prostor in intimo.9 Pač pa obratno, to je meja, ob in nad katero praviloma do prekomernega posega ne pride. Tedaj zaključek o nedopustnem posegu opravičijo lahko le druge izjemne, neustrezne okoliščine. Na drugi strani pa se poseg v posameznikov prostor in intimo nedvomno precej približa pragu nedopustnega, če ima na voljo manj kot 3 m2 prostora. Tako majhen prostor, premajhen za človeku dostojno bivanje, je opravičljiv le tedaj, ko bi posameznik v takih razmerah preživel zgolj nebistven del časa oziroma dneva (npr. zgolj med nočnim počitkom in podobno).

16. Med obema vrednostima je kar nekaj razpona. Razpona, ki omogoča oboje, tako zaključek o nedopustnem posegu v posameznikovo intimo, kot na drugi strani zaključek, da meja dopustnega ni bila prekoračena. Vse odvisno od okoliščin konkretnega primera, ki jih prav tako ni mogoče vnaprej začrtati, sežejo pa vse od časa, prebitega izven tega prostora, možnosti, ki bi jih posameznik za to imel, pa jih ni izkoristil, torej posameznikovega lastnega prispevka k preseženemu pragu, in podobnega. Revizijsko sodišče zato ne bo postavljalo togih pravil za presojo nadaljnjih primerov, pač pa le presodilo konkretne okoliščine, v katerih je pripor in zapor prestajal tožnik.

**O izhodiščih za presojo višine odškodnine**

17. Vrhovno sodišče ocenjuje, da negativne posledice, ki presegajo omejitve, neogibno povezane z odvzemom svobode, utemeljujejo enotno odmero odškodnine.10 Čas, ki ga posameznik preživi v človeku nedostojnih razmerah, je pomemben dejavnik odmere, ne pa edini, zato odmera za dan prekomernega trpljenja ni prava pot. K enotni odmeri je pristopilo že sodišče druge stopnje, tožnikova opozorila o napačnem (drugačnem) pristopu pa so odveč.

18. Sodišče mora znotraj enotne odmere v vsakem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si pomaga z napotki iz drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

19. Ob tem ne more kar uporabiti zneska, ki ga je posameznemu pritožniku prisodilo ESČP. Pravično zadoščenje po 41. členu EKČP vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem sploh ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. Pri tem revizijsko sodišče opozarja še, da je ESČP v nekaterih primerih prepoznalo tudi dodatno kršitev, in sicer kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki ga zagotavlja 13. člen EKČP.11 Predvsem pa, da je treba okoliščine primerjanih odločitev skrbno presoditi z vidika, ali so te res primerljive, ali pa tako različne, da narekujejo drugačno obravnavo.12

20. Primerjave med tožnikom in posamezniki, ki bi pripor oziroma zapor prestajali v bistveno podobnih okoliščinah, v slovenski sodni praksi na revizijski stopnji ni mogoče napraviti, saj te še ni. Tožnikovo trpljenje bo revizijsko sodišče zato ovrednotilo po obratni poti, tako da ga bo primerjalo s trpljenjem oseb, povzročenim s sicer dovoljenimi posegi v njihovo svobodo, ki pa se pozneje niso izkazali za utemeljene. S tistimi, ki so npr. prestali pripor, pa so bili pozneje oproščeni.13 Ne zato, da bi jih izenačilo, pač pa zato, da bi jih primerno razlikovalo. Po njegovi oceni je namreč trpljenje teh oseb že po naravi stvari znatno večje od tožnikovega.

**O dejanskem stanju**

21. Revizijsko sodišče bo povzelo po njegovi oceni odločilno dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj,14 vanj pa revizijski preizkus ne sme poseči (tretji odstavek 370. člena ZPP). Najprej glede razmer, v katerih je pritožnik bival med prestajanjem pripora: - tožnik je bil v priporu od 27. 7. 2013 do 12. 9. 2013 in od 10. 5. 2014 do 8. 9. 2014, skupaj 168 dni; - tožnik je imel občasno manj kot 4 m2, a še vedno več kot 3 m2 (najmanj 3,07 m2) osebnega prostora; - v obdobjih od 27. 7. 2013 do 30. 7. 2013, od 20. 5. 2013 do 23. 5. 2013 in od 30. 8. 2014 do 8. 9. 2014 je imel tožnik na voljo več osebnega prostora, saj so bili v sobi le trije priporniki, in sicer 5,48 m2 oziroma 5,18 m2; - večino časa je povprečno v sobi preživel 21 ur na dan ter v njej tudi užival vse obroke (v primeru štirih ali več pripornikov v sobi tudi na postelji), v času pripora v sobi št. 88 je lahko dodatni dve uri preživel na hodniku, enako v obdobju od 10. 5. 2014 do 8. 9. 2014; - sobo si je vedno delil, ponavadi s tremi ali štirimi osebami, le krajše obdobje so bili v sobi trije; - prostor je še omejevalo v sobi nameščeno pohištvo; - večino časa, preživetega v sobi, je tožnik preždel na postelji; - mučila ga je tesnoba, počutil se je utesnjenega in je bil pod stresom; - preveliko število oseb v sobi je motilo nočni počitek; - v času poletne vročine so imeli odprta vrata na hodnik, a so bili kljub temu v sobi visoke temperature in slab zrak, saj niti dodatno zračenje z odpiranjem okna in uporaba ventilatorjev niso zadostovali.

22. V nadaljevanju pa še glede razmer, v katerih je pritožnik bival med prestajanjem zapora: - tožnik je bil v zaporu od 18. 6. 2012 do 2. 2. 2013 in od 12. 9. 2013 do 26. 4. 2014; - 19 dni je imel na voljo več kot 7 m2; - preostali čas pa med dobrimi 3 in slabimi 6 m2; - sobo si je vedno delil, ponavadi s tremi ali štirimi osebami, občasno so bili v sobi trije ali dva; - izven sobe je lahko praviloma preživel 8 ur in 20 minut: 2 uri v večnamenski dvorani ali na sprehodu dopoldan, 2 uri na popoldanskem sprehodu, 2 uri in 15 minut v večnamenski dvorani zvečer, dvakrat na dan je lahko telefoniral (po 10 minut), obroke je použil v zavodski jedilnici; - izven tega mu je bilo na pol odprtem oddelku (od 26. 6. 2012 do 2. 2. 2013) omogočeno tudi bivanje na hodniku, na zaprtem oddelku pa te možnosti ni imel; - v obdobju od 18. 6. 2012 do 5. 2. 2013 je imel na voljo tudi tri peturne obiske Ljubljane; - na zunanjem sprehajališču je bil v tem času že postavljen nadstrešek; - od 17. 9. 2012 do 5. 2. 2013 je tri ure opravljal delo izven sobe, 13. 12. 2013 bi prav tako moral nastopiti triurno delo v montaži, pa ga je brez upravičenega razloga odklonil; - tožnika je mučila tesnoba, počutil se je utesnjenega in je bil pod stresom.

**O protipravnosti**

23. Ker se ugotovljeno dejansko stanje glede razmer v času, ko je tožnik prestajal pripor, po oceni revizijskega sodišča bistveno razlikuje od razmer, ugotovljenih v času prestajanja zapora, bo presodilo vsako obdobje posebej.

24. Tožnik nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje, ko zatrjuje, da je imel med prestajanjem pripora ves čas na voljo manj kot 3 m2 prostora, saj to ni ugotovljeno niti za en dan. Toženka pa na drugi strani utemeljeno opozarja, da tožniku ni mogoče priznati odškodnine za ves čas, prebit v priporu, kot sta pristopili sodišči nižjih stopenj.

25. Ti sta premajhno težo pripisali ugotovljenemu, da je imel tožnik v obdobjih od 27. 7. 2013 do 30. 7. 2013, od 20. 5. 2013 do 23. 5. 2013 in od 30. 8. 2014 do 8. 9. 2014 na voljo kar precej več osebnega prostora, kot je zgoraj postavljeno izhodišče, in sicer 5,48 m2 oz. 5,18 m2. To po oceni revizijskega sodišča zaključek o prekomernem trpljenju med prestajanjem pripora narekuje le v primeru, če za to obstajajo druge znatno neugodne okoliščine. Ker so bili v tem času v sobah le po trije priporniki, preveliko število oseb v sobi ni moglo tako občutno motiti tožnikovega nočnega počitka, kot če jih je bilo v sobi pet. Enako velja tudi glede zaključka o visokih temperaturah in slabem zračenju ter času, ki ga je tožnik večinoma preživel na postelji. Če je vse to res nastopilo, pa gotovo ni bilo povezano s prevelikim številom oseb v sobi. Da bi bilo to tako znatno, da bi samo zase (torej ne glede na število oseb v sobi in s tem velikost prostora, ki ga je imel na voljo tožnik) omogočilo zaključek, da je tožnikovo trpljenje med prestajanjem pripora preseglo dopustno raven, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni razbrati. V zgoraj opredeljenem času zato po oceni revizijskega sodišča tožnikovo trpljenje ni preseglo trpljenja, lastnega utemeljenemu prestajanju pripora.15

26. Tega zaključka pa kljub toženkinim pomislekom Vrhovno sodišče ne more napraviti za preostali čas, ki ga je tožnik prebil v priporu. Ne zgolj zaradi prostora, ki je bil tožniku na voljo (včasih le malo več kot 3 m2, pa tja do 4 m2), pač pa tudi zaradi preostalih neprimernih razmer. Bivanje štirih ali petih oseb v sobi je očitno preseglo njene kapacitete, saj si drugače ni mogoče razložiti tega, da obrokov vsi niso mogli pojesti za mizo. Uživanje obrokov na postelji, na kateri se je tožnik moral zadrževati tudi preostali čas, do 21 ur na dan, po oceni revizijskega sodišča ni nujno povezano s prestajanjem pripora. Ni preveč zahtevati, da bo posamezniku poleg postelje pripadel tudi stol, torej prostor za mizo, kjer bo lahko použil obrok, in nekaj več prostora. Nedvomno je preveliko število oseb v sobi prispevalo tudi k poslabšanju siceršnjih razmer v njej (slab zrak, pretirana utesnjenost in podobno).

27. Kljub približno enaki kvadraturi prostora, ki jo je imel tožnik na voljo v času, ko je prestajal zapor (ta nikoli ni segla pod 3 m2, kot skuša tudi na tem mestu prikazati tožnik), pa to zanj ne velja. Bistvena razlikovalna okoliščina je po oceni revizijskega sodišča ta, da je izven sobe tožnik preživel bistveno več časa, in sicer najmanj 8 ur in 20 minut dnevno tudi tedaj, ko je zapor prestajal na zaprtem oddelku. Kot je pojasnilo že zgoraj, prostor med 3 in 4 m2 sam po sebi ne pripelje do ocene nedopustnosti. Ravno čas, ki ga je tožnik prebil na tem prostoru, pa je tisti, ki tožniku ne daje pravice do odškodnine. Pri povprečno osem urnem nočnem počitku je namreč tožnik prebil v sobi le še preostalih slabih 8 ur, kar pa ni bilo neprekinjeno (sprehodi oz. večnamenska dvorana zjutraj, popoldne in zvečer, obroki prav tako). Obrokov mu ni bilo treba použiti v sobi, pač pa v zavodski jedilnici, torej na dostojen način. Vsak dan mu je bil na voljo tudi sprehod na prostem, ki mu ga ni onemogočilo niti slabo vreme, saj je bil prostor pokrit. S tem je imel na voljo dovolj gibanja in dejavnosti izven sobe (na prostem, v večnamenski dvorani, v jedilnici, tudi na hodniku), kar je ublažilo razmere, sicer lastne skromnemu osebnemu prostoru. Njegov položaj v preostalih osmih urah, prebitih v sobi, se ni prav veliko razlikoval od položaja povprečnega zaposlenega, ki svoje delo osem ur opravlja za osebnim računalnikom. Pravzaprav le v tem, da je tam moral biti, kar pa je že samo po sebi lastno utemeljenemu odvzemu svobode.

28. Še manj bi bil zaključek o pretiranem posegu na mestu za tisti čas, ko je lahko tožnik izven sobe prebil še več časa ali ko bi to lahko, pa zaradi svojega ravnanja ni, kot se zavzema. Po njegovi oceni bi mu morala tudi za ves čas prebit v zaporu, pripasti odškodnina, če je imel na voljo manj kot 7 m2 prostora. Za čas, ki ga je prestajal na odprtem oddelku, sta sodišči nižjih stopenj namreč njegov tožbeni zahtevek zavrnili. Kot tudi za čas, ko bi tožnik moral nastopiti delo v montaži, pa ga je brez utemeljenega razloga odklonil. Po oceni revizijskega sodišča povsem utemeljeno, saj je tožnik izven sobe (oziroma bi lahko, pa ni želel) prebil še več časa, kot je revizijsko sodišče ocenilo, da zadošča. Z delom bi v svoje življenje vnesel dobrodošlo spremembo, predvsem pa zmanjšal čas, ki ga sicer ni mogel kakovostno porabiti. Enak zaključek je na mestu tudi za čas, ko je imel tožnik na voljo več kot 7 m2, saj iz ugotovljenega ni razbrati siceršnjih neugodnih razmer, ki bi mu onemogočile dostojno prestajanje zaporne kazni.

**O višini odškodnine**

29. Ker je revizijsko sodišče drugače presodilo vprašanje nedopustnih razmer, mora odločiti tudi o višini odškodnine. Upoštevajoč, da je tožnikovo trpljenje preseglo raven, neizogibno povezano z odvzemom svobode, le za čas dobrih 160 dni, pri tem pa mu nikoli ni bilo zagotovljeno manj kot 3 m2 osebnega prostora, revizijsko sodišče ocenjuje, da tožniku pripada 1.500,00 EUR, kar predstavlja skoraj 1,5 povprečne neto plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Dosojen znesek predstavlja pravično denarno odškodnino za ne prevelike nevšečnosti, ki jim je bil podvržen tožnik. Oškodovanec iz zadeve II Ips 196/2016, ki je pripor prestajal 200 dni, pozneje pa ni bil obsojen, je po zvišanju odškodnine s strani revizijskega sodišča prejel 10.000,00 EUR odškodnine oziroma 12,23 povprečnih neto plač,16 torej približno 10 krat več kot tožnik. Tožnik z njim ne more biti bolj izenačen kljub temu, da je bil sicer oškodovanec v primerjani zadevi večkratni obsojenec, a le na pogojno kazen, v mladosti pa je večkrat bival v vzgojnih ustanovah in bil že večkrat hospitaliziran. Ni namreč mogoče prezreti osnovnega, povsem različnega izhodišča v primerjani zadevi, da odvzem svobode ni bil na mestu, medtem ko je tožnik pripor in zapor, celo večkrat (kot sam povzame tudi v reviziji), prestajal utemeljeno.

30. Zvišanja priznanega zneska ne narekuje niti ponujena primerjava z višino odškodnine, ki jo je prisodilo ESČP v zadevah Beljkaš in Arapović ter Mandić in Jović, vsi proti Sloveniji, ter drugih, na katere se sklicuje tožnik. Revizijsko sodišče je že zgoraj obrazložilo, da zneskov, prisojenih s strani ESČP, ni mogoče prenesti in uporabiti kot merilo. Primeroma dodaja še, da sta oškodovanca Mandić in Jović v priporu prebila več časa, in sicer približno 7 mesecev, in le občasno imela na voljo med 3-4 m2, pomemben del časa pa manj kot 3 m2, le dve uri na dan in dodatni dve uri na teden sta lahko zapustila sobo, zunanjega sprehajališča pa v primeru slabega vremena nista mogla uporabljati. ESČP je vsakemu priznalo 8.000,00 EUR. V zadevi Arapović proti Sloveniji je ESČP kršitev prepoznalo za čas 221 dni, ko je imel oškodovanec na voljo 3,27 ali 2,73 m2 prostora, izven sobe pa je lahko preživel povprečno dve uri in pol na dan in dodatni dve uri na teden, ter mu priznalo 6.000,00 EUR. Oškodovanec Beljkaš pa je v priporu preživel skoraj dve leti in pol, od tega je 100 dni imel na voljo le 2,73 m2, preostali čas pa med 3 in 4 m2, večino časa pa je izven sobe lahko preživel le dve uri (ali dve uri in pol) na dan in dodatni dve uri na teden. Po oceni ESČP mu gre 12.000 EUR odškodnine. Preživet čas, predvsem pa prostor, ugotovljen med prestajanjem tožnikovega pripora, nedvomno pa tudi boljše siceršnje razmere, v katerih ga je prestajal, revizijskemu sodišču onemogočajo, da bi potegnilo vzporednico med njimi in napravilo sklep o zatrjevanih zakonskih, ustavnih in konvencijskih kršitvah, kot ga ponuja tožnik.

31. Neenotne sodne prakse ne more utemeljiti tožnikova primerjava z zneski, za katere toženka sklepa izvensodne poravnave. Ti niso v domeni sodišč, njeno ravnanje pa izven zagotavljanja ustreznih razmer med prestajanjem zapora in pripora ni predmet tega postopka.

**Odločitev o revizijah in revizijskih stroških**

32. Ker tožnikovi revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Toženkini pa je delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem je tudi njeno revizijo zavrnilo.

33. Zavrnitev tožnikove revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženki pa bi ti delno šli. Šli bi ji tudi stroški odgovora na tožnikovo revizijo, delno bi šli tožniku tudi stroški odgovora na njeno revizijo. Vse to velja tudi za njune stroške, nastale v pritožbenem postopku. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je na mestu odločitev, da vsak trpi svoje stroške revizijskega in pritožbenega postopka. Tožnika namreč zastopa odvetnik, toženko pa Državno odvetništvo, kar jo opravičuje do povračila stroškov v višini odvetniških. Tožniku bi šlo nekoliko višje povračilo, saj ima pravico tudi do priznanja davčnih obveznosti, priglasil pa je tudi stroške fotokopij. Nekoliko višji tožnikovi stroški pa se izenačijo ob toženkinem sicer odstotkovno višjem uspehu s pravnimi sredstvi. Pri tem je treba upoštevati še, da je toženka izpodbijala nižjo terjatev kot tožnik.17 1 Vrhovno sodišče je uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe noveliranega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 2 Primerjaj npr. prvi odstavek 209. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP: Med prestajanjem pripora se ne smeta žaliti osebnost in dostojanstvo pripornika. S pripornikom je treba ravnati humano ter varovati njegovo telesno in duševno zdravje. 3 V okviru 26. člena Ustave država odgovarja tudi za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu, primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-695/11. 4 Do 15. 3. 2013 je ta v 27. členu določal: Spalnice morajo biti svetle, suhe, zračne in dovolj velike. Na vsakega obsojenca v enoposteljni sobi mora biti najmanj 9 m2, v večposteljni sobi pa najmanj 7 m2 površine. Po spremembi omenjeno kvadraturo veže tudi na prostorske možnosti objekta in jo predpisuje pri novogradnjah, pri adaptacijah obstoječih objektov (v skladu z možnostmi zavoda) ter za izračun prostorske zmogljivosti (kapacitete) zavoda. 5 Nasprotno, obsojencu se v kazen zapora všteje tudi čas, prebit v priporu (56. člen Kazenskega zakonika - KZ-1). 6 Izhodiščna in vse nadaljnje kvadrature prostora so prostor, ki ga glede na število pripornikov oziroma zapornikov nudi posamezna soba, brez sanitarij. 7 Primerjaj predvsem odločbo ESČP Muršić proti Hrvaški. 8 Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati. 9 V nasprotno ga ne prepričajo razlogi v izpostavljenih odločbah sodišč nižjih stopenj, saj ti povečini le sledijo zahtevam Pravilnika in standardu CPT. 10 Podobno kot v primerih odmere odškodnin zaradi neupravičenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, primerjaj npr. odločbi II Ips 62/2015 in II Ips 173/2015. 11 Primerjaj npr. razloge v razdelku IV sodbe ESČP, izdane v zadevi Mandić in Jović proti Sloveniji. 12 Načelo enakosti (14. člen Ustave), na katerega se sklicuje tožnik, ne terja le, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako, če za razlikovanje ni razumnega razloga, pač pa tudi, da je treba bistveno drugačna dejanska stanja obravnavati različno. 13 Pravico do povrnitve škode ima, kdor je bil v priporu in je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe in tisti, komur je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe (538. in 542. člen ZKP). 14 Kolikor se nanaša na revizijsko sporen, nezastaran del tožnikove terjatve. 15 Ker ga prestajanje pripora samo po sebi ne opravičuje do odškodnine, na njegove navedbe v zvezi s tem Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo. 16 Še nekaj primerov iz prakse Vrhovnega sodišča: v zadevi II Ips 333/2014 je tožniku priznalo 60.000,00 EUR (60,17 PMNP) za 714 dni pripora oziroma 84,03 EUR na dan (obravnavalo pa le njegovo revizijo), v zadevi II Ips 455/2010 40.000,00 EUR (41,66 PNMP) za 711 dni pripora oziroma 56,30 EUR na dan, v zadevi II Ips 412/2011 5.500,00 EUR (5,7 PMNP) za 93 dni pripora, oziroma 59,14 EUR na dan, v zadevi II Ips 531/2007 21.468,37 EUR (29 PMNP) za 343 dni pripora oziroma 62,59 EUR na dan, v zadevi II Ips 296/2013 pa 10.000,00 EUR (10,11 PMNP) za 45 dni pripora oziroma 22,22 EUR na dan. Višjo odškodnino (več kot 100,00 EUR na dan) je sodišče odmerilo v zadevi II Ips 181/2007, in sicer oškodovanki srednjih let zaradi specifične okoliščine, da je zaradi neutemeljenega pripora skušala narediti samomor (skupaj 8 PMNP oziroma tedanjih 1.500.000,00 SIT ali 104,33 EUR na dan). 17 Po spremembi s strani Vrhovnega sodišče se je malenkostno spremenil tudi odstotkovni uspeh pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje. Ker pa načelo uspeha ni edino merilo in bi se zneski ob gornjem izenačili, Vrhovno sodišče v to odločitev ni posegalo.