Jedro

Zaradi pred škodnim dogodkom nastalih degenerativnih sprememb, ki so tožnici že prej povzročale težave, v posledici škodnega dogodka obseg škode ni večji, zato niso izpolnjeni pogoji za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: “-” v zavrnilnem delu v toliko, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati še 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2014 dalje do plačila, “-” v stroškovnem delu pa tako, da se znesek 2.258,06 EUR nadomesti z zneskom 2.190,86 EUR.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 11. 12. 2013 poškodovala v prometni nesreči. Od toženke s tožbo uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo o pravdnih stroških.

3. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožnica v pritožbi izjavlja, da izpodbija sodbo. Toženka izpodbija odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih in stroških. Obe pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Obe pritožbi priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženka pritožbenega odgovora ni podala. Tožnica pa se v odgovoru na toženkino pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Glede na to, da tožnica v pritožbi navaja, „da izpodbija sodbo“, kar bi lahko pomenilo, da se pritožuje zoper celotno sodbo, velja sprva pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da izpodbija le zavrnilni del sodbe, s katerim v sporu ni uspela, ne pa tudi prisodilni del, v katerem je zmagala (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Glede nepremoženjske škode

7. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je izvedenec na naroku izpovedal, da so se tožničine težave začele po poškodbi, vendar je spremenil izjavo, ko ga je sodnica dokaj glasno opomnila, da bo morala to upoštevati pri odmeri odškodnine. Obravnava se ni snemala, čeprav je to na začetku tožničina pooblaščenka želela, v zapisnik pa ta izpovedba ni bila zapisana.

8. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 1. 9. 2016 ne izhaja, da bi katera od strank ugovarjala vsebini zapisnika, zato tožnica nepravilne vsebine zapisnika ne more dokazati (124. člen ZPP).

9. Nadalje tožnica v pritožbi pojasnjuje, da je bilo v času zaslišanja izvedenca v razpravni dvorani zelo vroče in da je zato sodnica priganjala pooblaščenko, da naj pospeši vprašanja, izvedenca pa, da naj skrajša odgovore. Zaradi takega vzdušja je bilo pooblaščenki težko spraševati, izvedencu pa težko odgovarjati, zaradi komentarjev pa se je zmanjševala koncentracija. Tožnica je vseskozi jokala, ker se je o njej govorilo kot o veliki „simulantki“, ki zaradi simulacij poje dnevno ogromno tablet. Pooblaščenka je na koncu opozorila na tako vodenje, pa bi skoraj „kasirala kazen“, čeprav je jasno, da je bila obravnava vodena v škodo tožnice.

10. V kolikor pritožba z gornjimi navedbami uveljavlja kršitev ustavne pravice do kontradiktornega postopka, velja sprva pojasniti, da enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave zaobsega tudi pravico do izjave. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 1. 9. 2016 sicer izhaja, da je tožničina pooblaščenka na naroku izpostavila, „da je postopek tekel prehitro, pod nekakšno pretnjo, da se mudi“. Vendar s tem tožnica na naroku ni opozorila na kršitev pravila, po katerem je treba stranki pustiti dovolj časa za pripravo na obravnavo. Zaradi preučitve in opredelitve do mnenja namreč ni zahtevala niti dodelitve časa, niti ni predlagala preložitve, ampak se je brez nadaljnjih ugovorov spustila v obravnavanje (z navedbami, da je izvedenec ni prepričal, da je deloval arogantno in da zato predlaga novega izvedenca s področja travmatologije). Že zato, ker bi torej morala tožnica sama med postopkom na prvi stopnji poskrbeti za odpravo kršitve pravice do izjavljanja, v kolikor je mislila, da je do nje prišlo, pravica do sodelovanja v postopku ni bila kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na to, da pa niti v pritožbi ne zatrjuje, da zaradi premalo časa o izvedenskem mnenju ni mogla razpravljati, se do njega opredeliti in ga z logično racionalnimi argumenti oceniti, pa je gotovo, da tožničina pravica do izjave ni bila kršena.

11. V pritožbi tožnica meni, da bi moralo sodišče izvedencu sprva naložiti izdelavo dopolnilnega mnenja in ga nato le primeru nejasnosti oziroma vprašanj zaslišati na naroku. Utemeljuje, da je imela na mnenje precej argumentiranih pripomb, na katere pa izvedenec na zaslišanju ni argumentirano odgovoril, pa tudi nejasnosti in neskladij ni pojasnil. Zato, ker je bil izvedenec zgolj zaslišan, namesto, da bi mu bila odrejena dopolnitev mnenja, sodišču očita bistveno kršitev postopka.

12. Po prvem odstavku 253. člena ZPP sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. V okviru sklepa o postavitvi izvedenca se po tej določbi torej zahteva od izvedenca, da v primeru pisnega izvida tudi ustno dopolni mnenje. Za odpravo nejasnosti, nepopolnosti, protislovja in dvomov o pravilnosti mnenja pa ni potrebna pobuda strank - tudi če stranke to posebej zahtevajo, je to le opozorilo sodišču, naj po uradni dolžnosti pomanjkljivosti mnenja odpravi (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Zgolj iz razloga, ker sodišče ni zahtevalo pisne dopolnitve mnenja, ampak je izvedenca zaslišalo, sodišče prve stopnje zato ni postopalo v nasprotju z ZPP.

13. Tožnica še trdi, da je zahtevala angažiranje drugega izvedenca s področja travmatologije iz razloga, ker mnenje izvedenca K. ni bilo strokovno in prepričljivo. Pojasnjuje, da je izvedenec ob zaslišanju na vprašanja odgovarjal le z vztrajanjem pri napisanem mnenju, da niso bile pojasnjene težave tožnice z vidom kot tudi ne trditve, da je imela bolečine v ustih in je morala jesti pasirano hrano (zaradi česar je v četrti pripravljalni vlogi predlagala imenovanje izvedenca za okulistiko in psihiatra), da je izvedenec cenzor pri eni od zavarovalnic in se zato poraja dvom v pristranskost njegovega dela, pa tudi, da taki izvedenci pogosto mešajo odškodnino z zavarovalnino po pogodbi o nezgodnem zavarovanju ter ocenjujejo posledice glede na tabele invalidnosti, ki jih imajo zavarovalnice.

14. V kolikor so gornje pritožbene navedbe usmerjene tudi v uveljavljanje postopkovne kršitve, gre pojasniti, da ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je izvedenec razumljivo in logično odgovoril na vse relevantne pripombe tožnice, ni možno šteti, da je zgolj zaradi zavrnitve predloga za postavitev novega izvedenca prišlo do kršitve postopka (drugi in tretji odstavek 254. člena ter drugi odstavek 287. člena ZPP).

15. V delu, v katerem pritožba z gornjimi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa gre sprva pojasniti, da je bil izvedenec okulist predlagan le za primer, v kolikor izvedenec travmatolog ne bi pojasnil vzročne zveze med udarcem v glavo in poslabšanjem vida. Na to tožničino pripombo je izvedenec travmatolog odgovoril.(1) Dokazni predlog za angažiranje izvedenca psihiatrične stroke je tožnica na naroku 1. 9. 2016 umaknila. Na kritiko dejanskega stanja pa gre odgovoriti, da je dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker je bil predlagan za ugotovitev dejstev, ki so bila že dokazana na podlagi mnenja izvedenca K. Pravilnosti prvostopne ugotovitve, da mnenje izvedenca K. ni protislovno, nejasno in dvoumno, pritožba ne more izpodbiti zgolj z lastno trditvijo o nestrokovnosti in neprepričljivosti tega mnenja, saj z lastno oceno dokazov pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti. Tudi dejstvi, „da je izvedenec cenzor pri eni od zavarovalnic in da izvedenci pogosto mešajo zavarovalnino in odškodnino“ ne moreta napotovati na sklep o zmotni oceni izvedenskega mnenja oziroma o potrebi po postavitvi drugega izvedenca.

16. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode oprlo tudi na izpovedbo tožnice in prič, vendar je obrazložilo, da ugotovitve temeljijo predvsem na izvedeniškem mnenju, ki je strokovno objektiviziralo subjektivne izpovedbe tožnice, njenega izvenzakonskega partnerja (priča H.) ter njene sodelavke in prijateljice (priča S.). Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki o ignoriranju izpovedb. Očitno je, da se tožnica ne strinja z mnenjem izvedenca in da njegov izvid in mnenje nista v skladu s tožničinim pričakovanjem. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je sodišče na podlagi mnenja izvedenca zmotno ugotovilo dejansko stanje.

17. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da zaradi pred škodnim dogodkom nastalih degenerativnih sprememb, ki so tožnici že prej povzročale težave, v posledici škodnega dogodka obseg škode ni večji. Pravilnosti tega zaključka pritožba ne more omajati s trditvijo, „da je jasno, da so tožnici ostale posledice poškodb, ker je tožnica izpovedovala o težavah, ki so ji ostale po škodnem dogodku in ker je izvedenec zapisal, da se je pri tožnici razvila prilagoditvena motnja“. Sodišče je namreč na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da težave niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ter da je bila prilagoditvena motnja začasne narave - zato jo je prvo sodišče pravilno upoštevalo v okviru neugodnosti (179. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

18. Niso utemeljene niti pritožbene navedbe, s katerimi pritožba izpodbija zavrnitev zahteve za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Brazgotina na goleni dolžine 1,5 cm in širine 0,2 cm, ki je komaj vidna in jo je možno zakriti, namreč ne izpolnjuje objektivnih meril za prisojo te oblike škode (179. člen OZ).

19. Tožnica s trditvijo, da je sekundarni strah trajal najmanj do zaključka bolniškega staleža iz razloga, ker izvedenci v večini primerov trajanje strahu ocenijo na takšno dolžino, pravilnosti prvostopne ugotovitve, da je tožnica sekundarni strah trpela dva meseca, ne more izpodbiti.

20. Podroben dejanski obseg tožnici nastale nepremoženjske škode v obliki strahu, kateri s pritožbo tožnice ni bil izpodbit, je razviden iz razlogov na petnajsti in šestnajsti strani prvostopenjske sodbe. Ob ugotovitvah prvega sodišča se relevantne navedbe tožničine pritožbe izkažejo za nekoliko pretirane. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine, predvsem obdobje strahu, nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine na 2.500,00 EUR. Prvo sodišče je namreč pri odmeri v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Pri tem gre posebej izpostaviti, da skupni odmerjeni znesek 9.500,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 9,3 takratne povprečne neto plače.(2) Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odmere odškodnine še v nadaljnjem znesku 500,00 EUR, kakršnega zahteva pritožba tožnice, pa niti primerjava z drugimi podobnimi primeri ne omogoča. Glede premoženjske škode

21. V zvezi s potnimi stroški tožnica neutemeljeno trdi, da bi ji moralo sodišče prve stopnje za te stroške prisoditi znesek 623,00 EUR, saj plačila takšnega zneska ni zahtevala. Pritožba je verjetno spregledala, da je tožnica v vlogi z dne 17. 11. 2015 pojasnila, da je pri izračunu zneska 623,00 EUR prišlo do napake in da poslej zahteva zgolj plačilo 231,33 EUR (= 223,40 EUR + 7,93 EUR), kakršen je bil tožnici z izpodbijano sodbo prisojen.

22. Tožnica je zahtevek za povračilo škode zaradi stroškov za tujo pomoč utemeljila z navedbo, da je potrebovala tujo pomoč pri vožnjah na preglede, pri pospravljanju, kuhanju, preoblačenju in nakupovanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnica po nezgodi s težavo vstajala, se obračala, dvigovala bremena in skrbela sama zase, saj ni zmogla hitrih in skrajnih zasukov glave, ni zmogla vztrajanja v prisilnih položajih kot so predkloni, zakloni, zasuki, ni zmogla potiskanja, dvigovanja, prenašanja bremen, dalj časa trajajoče hoje, pri hoji po stopnicah in daljšem sedenju pa je imela težave. Te težave so bile bolj izrazite v prvem mesecu po nezgodi, potem pa so se postopoma zmanjševale. Zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo te škode je prvo sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnica ni bila tako poškodovana, da ne bi mogla sama skrbeti zase.

23. Tožnica utemeljeno izpostavlja, da gornje stališče prvega sodišča ni pravilno. Odškodnina za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego je namreč oblika povračila materialne škode, ki ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ. V skladu z navedeno določbo OZ mora, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, temu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Določilo o „potrebnih stroških“ je potrebno razlagati tako, da ima oškodovanec pravico do povračila stroškov, ki so glede na njegove okoliščine običajni. Pri presoji utemeljenosti zahtevka za povračilo škode zaradi stroškov za tujo pomoč je treba izhajati iz oškodovančevega zdravstvenega stanja, upoštevaje njegove okoliščine. Kljub temu, da torej ne gre le za nujne stroške, pa mora odškodnina kriti le tiste stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti.

24. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila pomoč, ki jo je potrebovala tožnica, glede na njeno popoškodbeno stanje pri vožnjah na preglede, pri pospravljanju, kuhanju, preoblačenju in nakupovanju v prvem mesecu po poškodbi gotovo potrebna. Ker po prvem mesecu zdravljenja tožničine težave niso bile več tako izrazite, saj so bolečine postopoma izzvenele, prav tako tudi začasna funkcionalna prizadetost tožnice, tuja pomoč pri dnevnih opravilih ni bila več potrebna. Upoštevaje okoliščine na strani tožnice (vrsto poškodbe ter vrsto opravil, pri katerih sta tožnici nudila pomoč njen izvenzakonski partner in prijateljica), je ob pravilni uporabi materialnega prava tako na ugotovljena dejstva potrebno zaključiti, da je tožnica upravičena do odškodnine za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč v zatrjevanem trajanju 3 ure na dan za obdobje enega meseca po škodnem dogodku, torej za čas, ko so bile bolečine hujše. Zahtevek na plačilo nadaljnje odškodnine za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč pa je prvo sodišče materialnopravno pravilno zavrnilo. Ker ni bilo zatrjevano, da bi bile osebe, ki so tožnici nudile pomoč, za to posebej strokovno usposobljene, niti, da bi bila takšna oblika pomoči in nege potrebna, je po presoji pritožbenega sodišča odškodnino potrebno odmeriti na znesek 4 EUR za uro(3), kolikor znaša urna postavka za nekvalificirano malo delo, in ne na 6 EUR kot to zahteva tožnica. Tožnica je tako iz tega naslova upravičena do plačila 360,00 EUR (= 30 dni x 3 ure x 4 EUR).

Glede obresti

25. Tožničino stališče, da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode od nastanka škode dalje, ni pravilno. Odškodninska obveznost namreč le zapade s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Trenutek, ko pride dolžnik v zamudo, je lahko in mora biti odvisen le od ravnanja stranke.(4) Za zamudo je zato potrebna še zahteva za izpolnitev obveznosti. Stranka je tako v zamudi, če obveznosti ne izpolni ob zapadlosti, razen če zakon določa kakšen dodaten pogoj za nastanek zamude ali če ima druga stranka ugovore, ki odlagajo nastanek zamude. Za primer, ko rok izpolnitve ni določen (kot je to v primerih odškodninskih terjatev), zakon takšen pogoj predpisuje v drugem odstavku 299. člena OZ.(5) Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Tako stališče zavzema del teorije(6), pa tudi večinska sodna praksa pritožbenih sodišč.(7)

26. Ni pravilno toženkino stališče, da gredo tožnici v skladu z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) zakonske zamudne obresti šele 24. 12. 2014 dalje, ko so potekli trije meseci od vložitve zahtevka pri zavarovalnici. Res 20.a člen ZOZP veže zamudo zavarovalnice na iztek treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri zavarovalnici vložil odškodninski zahtevek. Vendar to izrecno določa le za primer, če odgovornost zavarovalnice (in povzročitelja, za katerega odgovarja) ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih ne predloži ponudbe. Za primer, v katerem o višini odškodnine odloča sodišče, torej za primer, ko je odgovornost zavarovalnice sporna ali ni bila natančno ugotovljena ali ko škoda ni v celoti ocenjena, pa ZOZP izrecno ne določa nastopa zamude zavarovalnice.(8) Za konkretni primer zato glede zamude ni mogoče uporabiti določb ZOZP, ampak je ob zaključku, da ZOZP za tak primer kot je obravnavani ni uredil zamude, potrebno uporabiti splošno določbo 299. člena OZ. Toženka je torej prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnica v predpravdnem zahtevku določila za plačilo škode (prvi odstavek 299. člena OZ). Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da je toženka prišla v zamudo na dne 8. 10. 2014, ko je potekel v odškodninskem zahtevku dani petnajstdnevni rok, česar pritožba konkretizirano niti ne izpodbija, tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo od 8. 10. 2014 dalje.

Glede pravdnih stroškov

27. Toženka neutemeljeno trdi, da so stroški tožnice glede na vrednost spornega predmeta nepravilno odmerjeni. Znesek 20.623,75 EUR namreč po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) predstavlja 44.932 točk. Za vrednost predmeta med 35.000 in 50.000 točk je po Tarifni številki 18 OT predpisana nagrada v višini 600 točk. Zato je sodišče prve stopnje v pritožbi izpostavljene nagrade za opravljene storitve, katerih odmera je vezana na Tarifno številko 18 OT, pravilno odmerilo.

28. Toženka trdi, da tožnica ni upravičena do povrnitve nagrade za predpravdni odškodninski zahtevek iz razloga, ker je v tožbo le prepisala vsebino predpravdnega zahtevka. Takšno stališče ni pravilno. Stroški sestave predpravdnega zahtevka so namreč del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena in drugi odstavek 155. člena ZPP, Tarifna številka 38 OT). Ker je bil zahtevek pri zavarovalnici vložen, okoliščina, da so bila nato v tožbi navajana ista dejstva kot v zahtevku, ne more pomeniti, da strošek, nastal z vložitvijo predpravdnega zahtevka, za pravdo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

29. Toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da pot iz L. do C. ne traja več kot uro in pol. Vendar neutemeljeno meni, da bi morale biti nagrade za odsotnost iz pisarne na dne 3. 11. 2015, 15. 12. 2015 ter 1. 9. 2016 odmerjene zgolj na 80 točk. Res je, da se po petem odstavku 6. člena OT v čas odsotnosti iz pisarne ne všteva čas trajanja naroka. Vendar v skladu s četrtim odstavkom 6. člena OT odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk. Upoštevaje pritožbeno zatrjevano trajanje poti med sedežem pooblaščenkine pisarne in sodiščem tožnici tako pripadajo tri urnine po 120 točk, in ne po prvostopno odmerjenih 160 točk. Pravdne stroške tožnice je bilo tako potrebno zmanjšati za 67,20 EUR (= 3 x 40 točk x 0,459 EUR + 22% davek na dodano vrednost).

30. Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo in zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo delno spremenilo. In sicer na pritožbo tožnice v zavrnilnem delu v toliko, da je toženki naložilo, da tožnici plača še nadaljnjih 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2014 dalje do plačila. Na pritožbo toženke pa v stroškovnem delu tako, da je toženka namesto zneska 2.258,06 EUR dolžna povrniti znesek 2.190,86 (= 2.258,06 - 67,20) EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu, v katerem niso bili podani uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je bilo potrebno pritožbi zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

31. Pritožnici nista upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jima nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom. S s pritožbama sta uspeli le v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Pa tudi tožničin odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena, tretji odstavek 154. člena ter prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvi odstavek na strani 5 zapisnika o glavni obravnavi dne 1. 9. 2016 (v spisu na listovni številki 99).

Op. št. (2): V mesecu septembru 2016 je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji zanašala 1.015,33 EUR (Uradni list RS št. 74/2016).

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 129/2012 z dne 24. 4. 2014. Op. št. (4): M. Končina Peternel: Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo, Pravna praksa - 2007, številka 44, stran 7. Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 71/2012 z dne 27. 2. 2014. Op. št. (5): K. Iglič Stroligo: Zapadlost terjatve in zamuda, Pravosodni bilten 2001, številka 2, stran 49. Op. št. (6): I. Strnad: Zamuda in zapadlost denarnih terjatev za povrnitev škode, Pravna praksa - 2007, številka 47, stran 11; Danilo Ukmar: Zamudne obresti od odškodninskih terjatev in upoštevanje delnih plačil, Pravna praksa Pravna praksa - 2010, številka 14, stran 22. Op. št. (7): Glej odločbe Višjega sodišča v Celju Cp 95/2016, Cp 612/2015, Višjega sodišča v Kopru Cp 685/2013, Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2494/2016, II Cp 1983/2015, II Cp 1366/2015, V Cpg 1509/2015, II Cp 1692/2015...

Op. št. (8): Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016.