Jedro

Razporeditev štipendista na delovno mesto, za katero se zahteva nižja stopnja izobrazbe, kot jo je ta pridobil po zaključenem izobraževanju in pripravništvu, pomeni ravnanje v nasprotju z namen štipendiranja in kasnejšega zaposlovanja. Ker tožeča stranka po opravljenem pripravništvu tožencu ni zagotovila ustreznega dela, le-ta ni bil dolžan ostati na takem delovnem mestu toliko časa, kot bi sicer moral po štipendijski pogodbi, zato tudi ni dolžan vrniti sorazmernega dela prejete štipendije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti znesek 944.811,42 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2002 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 32.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 87.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2003 dalje do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 79.900,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.2004 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 944.811,42 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2002 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 32.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2003 dalje in pritožbene stroške od izdaje sodbe druge stopnje dalje do plačila, vse v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe. Navaja, da je v sporni zadevi šlo za klasično štipendijsko pogodbo in ne za izobraževanje ob delu. Že iz same narave štipendijske pogodbe je jasno, da se štipendist odpoveduje ustavni pravici do svobodne izbire dela, če se seveda štipenditor odloči, da štipendista zaposli, seveda na delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, ki jo je štipendist pridobil v času štipendiranja. Takšna je tudi sodna praksa. Navaja, da je pridobil VII. stopnjo strokovne izobrabe, pripravniška doba je trajala 12 mesecev, kar je določeno za pripravnike z VII. stopnjo strokovne izobrazbe. Po izteku pripravništva mu je tožeča stranka podaljšala delovno razmerje za delovno mesto višji strokovni sodelavec, iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31.7.2000 pa je razvidno, da je delovno mesto uvrščeno v VI. tarifni razred, plačo pa je prejemal za V. tarifni razred. Delovno mesto torej ni ustrezalo strokovni izobrazbi toženca, zato je ugotovitev sodišča, da delovno mesto ni neustrezno, napačno. Tožena stranka ni bila dolžna ostati na takem delovnem mestu toliko časa, kot bi sicer morala po štipendijski pogodbi, zato ni dolžna vrniti niti sorazmernega dela prejete štipendije. Po mnenju pritožnika je nepomembno razlogovanje sodišča o tem, da ni ugovarjal zoper sklenitev delovnega razmerja za določen čas in razporeditev na delovno mesto. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004).

V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka zahtevala od toženca povrnitev sorazmernega dela prejete štipendije po pogodbi o kadrovski štipendiji z dne 14.12.1993 v znesku 944.811,42 SIT, v skladu z določbo 8. člena pogodbe o kadrovski štipendiji, ker je tožencu prenehalo delovno razmerje predčasno na njegovo željo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za toženca nastala obveznost vračila sorazmernega dela štipendije, ker ni ostal pri tožeči stranki v delovnem razmerju toliko časa, kolikor časa je prejemal štipendijo.

V 5. členu, točka 6 pogodbe o kadrovski štipendiji z dne 14.12.1993 je določena obveznost toženca, da se najkasneje v roku 30-ih dni po končanem šolanju javi pri štipenditorju za sprejem v delovno razmerje in da bo delal pri njem najmanj tolikor časa, kolikor časa je prejemal štipendijo. V primeru, če mu delovno razmerje preneha pred iztekom časa, določenega v pogodbi, na lastno zahtevo, po sklepu disciplinske komisije ali po samem zakonu, mora vrniti celotni znesek prejete štipendije, revalorizirano po veljavni obrestni meri v roku 30-ih dni po nastopu primera (6. točka 8. člena).

Toženec se je izobraževal na Visoki pomorski in prometni šoli Piran za poklic diplomiranega inženirja prometa, smer: tehnologija prometa. Šolanje je v roku zaključil ter s tožečo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi kot pripravnik z visoko izobrazbo za čas 12-ih mesecev. S sklepoma z dne 31.7.2000 in z dne 13.6.2001 mu je bilo delovno razmerje podaljšano do 31.7.2001 oziroma do 31.7.2002 na delovnem mestu višji strokovni sodelavec. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31.7.2000, točka III je razvidno, da je delovno mesto uvrščeno v VI. tarifni razred. Tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na lastno željo 31.1.2002. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da se tožeča stranka s pogodbo o kadrovski štipendiji ni zavezala, da bo s tožencem po končanem šolanju sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto uvrščeno v VII. tarifni razred. Tožeča stranka je izpolnila svoje obveznosti, delovno mesto, uvrščeno v VI. tarifni razred, pa ni neustrezno izobrazbi toženca.

Pri tolmačenju pogodbe o štipendiranju je potrebno upoštevati določbo 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika) o tem, da se nejasna pogodbena določila razlagajo v korist druge stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Iz pogodbe o štipendiranju je razvidno, da gre za t.i. formularno pogodbo, ki jo je pripravila tožeča stranka, zato je morebitne nejasne določbe pogodbe potrebno tolmačiti v korist toženca in ne tožeče stranke.

S pogodbo o štipendiranju se je toženec zavezal, da bo po končanem šolanju delal pri štipenditorju najmanj toliko časa, kolikor časa je prejemal štipendijo. Tožeča stranka tožencu po končanem študiju ni zagotovila sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Pri tem ni bistveno dejstvo, da toženec ni uporabil vseh pravnih sredstev pri tožeči stranki glede njegove razporeditve in zaposlitve potem, ko mu je potekla pogodba o zaposlitvi za čas pripravništva.

Toženec je izpolnil svojo obveznost iz 6. točke 5. člena pogodbe o kadrovski štipendiji tako, da je začel delati pri tožeči stranki. Po uspešno končanem izobraževanju je toženec sklenil delovno razmerje kot pripravnik z visoko izobrazbo. Po končanem pripravništvu je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto višji strokovni sodelavec, ki je uvrščen v VI. tarifni razred. Po zaključku pritožbenega sodišča tožeča stranka tožencu ni zagotovila ustreznega dela, to je delovnega razmerja za nedoločen čas na delovno mesto z VII. stopnjo izobrazbe, ki jo je toženec pridobil po končanem izobraževanju in opravljenem pripravništvu (ki je pravilno potekalo za VII. stopnjo izobrazbe). Razporeditev štipendista na nižjo stopnjo izobrazbe, kot jo je ta pridobil po zaključenem izobraževanju in pripravništvu (pri tem niti ni bistveno, koliko stopenj nižjo izobrazbo) pomeni ravnanje v nasprotju z namenom štipendiranja in kasnejšega zaposlovanja. Tudi brez jasnih določb pogodbe o štipendiranju stranki namreč predpostavljata, da bo delodajalec kasneje zaposlil delavca prav na delovnem mestu, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, za katero se je šolal (to njegovo šolanje pa je podpiral delodajalec). Nasprotno tolmačenje bi bilo v nasprotju z namenom samega štipendiranja. To pa obenem pomeni, da delodajalec svojih obveznosti ne izpolni, če štipendistu ne zagotovi ustrezne zaposlitve. Ker tožeča stranka po opravljenem pripravništvu tožencu ni zagotovila ustreznega dela, le-ta ni bil dolžan ostati na takem delovnem mestu toliko časa, kot bi sicer moral po štipendijski pogodbi, zato tudi ni dolžan vrniti sorazmernega dela prejete štipendije.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo 944.811,42 SIT s pripadki ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da mora tožeča stranka tožencu povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 7/95 in nadaljnji) ter Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003) in sicer glede na vrednost spora po tar. št. 13 za sestavo odgovora na tožbo in pristop na narok za glavno obravnavo 18.2.2003, skupaj 600 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja sodišča prve stopnje (100,00 SIT), 20 % DDV-ja ter sodnih taks za odgovor na tožbo, znaša 87.750,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo tudi pritožbene stroške iz razloga, ker je bila pritožba utemeljena. Toženec je zaznamoval za sestavo pritožbe 375 točk, ter sodno takso za pritožbo, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja pritožbenega sodišča (110,00 SIT) in 20 % DDV znaša skupaj 79.900,00 SIT.