Jedro

V obravnavanem primeru za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zadostuje le oblikovalni zahtevek, da vknjižena hipoteka v korist toženke nima učinka do terjatve tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je posojilna pogodba številka 1/2007 z dne 27. 6. 2007 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa številka SV 573/07 z dne 28. 6. 2007, oboje sklenjeno med toženko in RZ ter na podlagi teh pravnih poslov vknjižena skupna hipoteka v korist toženke za glavnico 300.000,00 EUR na nepremičninah (navedene v izreku prvostopne sodbe), sedaj v lasti Republike Slovenije, brez učinka do terjatve tožeče stranke v višini 175.262,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje, 196.899,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2008 dalje, 5.184,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2008 dalje, 10.515,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2008 dalje, 17.542,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2008 dalje ter 136,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2008 dalje do plačila (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka II izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 7.766,76 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker ni pravilno oblikovan. Tožeča stranka uveljavlja le oblikovalni zahtevek, ki pa brez dajatvenega zahtevka za tožečo stranko nima nobenega učinka. Pri tem se pritožba sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča II Dor 237/2009 z dne 28. 1. 2010, s katerim je dopuščena revizija glede vprašanja, kako mora biti pravilno oblikovan tožbeni zahtevek v tožbi na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Zraven tega je tožena stranka ugovor pravilnosti oblikovanja tožbenega zahtevka podala že tekom pravde, prvostopno sodišče pa o navedenem ugovoru v razlogih ni podalo odgovora in je tako podana tudi relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba uveljavlja s tem, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da je bila posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa, na podlagi katerih je bila vknjižena skupna hipoteka na nepremičninah RZ (te so sedaj v lasti Republike Slovenije na podlagi določbe 219. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD), navidezna in je tako toženka skupno hipoteko na navedenih nepremičninah pridobila na podlagi neodplačnega razpolaganja. Nasprotno, po pritožbi je izkazano, da navedena posojilna pogodba ni bila fiktivna in da je toženka svojemu izvenzakonskemu partnerju RZ tekom več let dejansko posodila znesek 300.000,00 EUR, katerega je RZ porabil za poslovanje svoje gospodarske družbe. Tako pa obravnavana skupna hipoteka ne more biti predmet izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Navaja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da je sporna skupna hipoteka na navedenih nepremičninah vknjižena na podlagi navideznega pravnega posla, navidezne posojilne pogodbe med toženko in RZ (tožnikov dolžnik), vse z namenom izigravanja upnika – tožnika. Tožbeni zahtevek je tudi pravilno oblikovan, ker pri postavitvi zahtevka na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, pri katerih so predmet izpodbijanja učinki hipoteke, ni potreben dajatveni del zahtevka. Takega zahtevka niti ni možno postaviti. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno: - da je tožena stranka pravni naslednik gospodarske družbe Ž d.d.; - da je Republika Slovenija na podlagi 219. člena ZD (zapuščina brez dedičev) pravni naslednik sedaj že pokojnega RZ, sicer direktorja gospodarske družbe I d.o.o.; - da je na podlagi pogodbe o prodaji poslovnega deleža gospodarske družbe G d.o.o. z dne 21. 1. 2005, sklenjene med Ž d.d. (lastnik G d.o.o.) kot prodajalcem in I d.o.o. (direktor RZ) kot kupcem, RZ kot solidarni porok in plačnik iz citirane pogodbe dolžan tožniku še poravnati terjatev v zneskih, navedenih v točki 1 razlogov te sodbe; - v posledici smrti RZ (ta je umrl dne 3. 7. 2007) je premoženje (nepremičnine) zapustnika iz razloga, ker ni bilo dediča, prešlo na podlagi zapuščinskega sklepa po določbi 219. člena ZD na Republiko Slovenijo, ki za zapustnikove dolgove odgovarja do višine vrednosti premoženja, ki je bilo izročeno Republiki Sloveniji (prvi odstavek 142. člena ZD). Na podlagi 219. člena ZD so bile po zapuščinskem sodišču Republiki Sloveniji izročene nepremičnine, kot so navedene pod točko I izreka izpodbijane sodbe; - tožeča stranka je kot pravna naslednica gospodarske družbe Ž d.d. za izterjavo zapadle in neplačane terjatve iz naslova navedene pogodbe o prenosu poslovnega deleža družbe G d.o.o. (ta predstavlja izvršilni naslov, ker je zapisana v notarskem zapisu) zoper pravnega naslednika RZ (solidarni porok in plačnik iz navedene pogodbe), to je Republiko Slovenijo vložila zaradi izterjave zapadle terjatve nepremičninsko izvršbo, katere predmet so vse nepremičnine, ki so bile v lasti sedaj že pokojnega RZ in ki so na podlagi 219. člena ZD izročene Republiki Sloveniji; - izvršilno sodišče je predlogu ugodilo. V izvršilnem postopku so bile navedene nepremičnine prodane za kupnino v znesku 46.281,00 EUR. Je pa izvršilno sodišče s sklepom In 316/2008 z dne 3. 12. 2010 odločilo (točka II izreka) da se sklep o poplačilu terjatve zastavne upnice UP o zastavni pravici pod Dn. št. 4316/2007 odloži do pravnomočne rešitve obravnavane pravdne zadeve. Tako odločitev prvostopnega sodišča je potrdilo s sklepom II Ip 2363/2010 z dne 10. 3. 2011 pritožbeno sodišče. V izvršilnem postopku je bil navedeni sklep izdan na podlagi 201. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožnik (upnik v izvršilni zadevi) je v izvršilnem postopku izpodbijal terjatev hipotekarne upnice UP; - UP (toženka) in RZ (navedena sta po navedbi toženke živela v izvenzakonski življenjski skupnosti od leta 1997 pa vse do leta 2005) sta dne 27. 6. 2007 sklenila posojilno pogodbo ter nato še dne 28. 6. 2007 sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa, na podlagi česar je bila v zemljiški knjigi pristojnega sodišča pri navedenih nepremičninah vknjižena skupna hipoteka za glavnico 300.000,00 EUR v korist hipotekarne upnice UP; - kupnina od prodaje dolžnikovih nepremičnin v izvršilnem postopku (iztrženo je bilo 46.281,00 EUR) ne zadošča niti za delno poplačilo tožeče stranke v primeru, da se prednostno poplača terjatev hipotekarne upnice UP.

6. V tej pravdi tožeča stranka uveljavlja zahtevek na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (255. člen OZ), s katerim zoper toženko vtožuje, da je posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve za znesek 300.000,00 EUR sklenjen med toženko in RZ ter na podlagi teh pravnih poslov vknjižena skupna hipoteka v korist toženke za glavnico 300.000,00 EUR na nepremičninah, v lasti RZ oziroma sedaj Republike Slovenije, brez učinka do terjatve tožeče stranke, katero ima ta zoper dolžnika (RZ oziroma sedaj Republika Slovenija) iz naslova že navedene pogodbe o prodaji poslovnega deleža družbe G d.o.o. Pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj zatrjuje, da je posojilna pogodba z dne 27. 6. 2007, sklenjena med RZ in toženko navidezna in kot taka predstavlja neodplačni pravni posel za katerega veljajo pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določbi tretjega odstavka 256. člena OZ.

7. Po določbi prvega odstavka 255. člena OZ vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravna dejanja svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upniku. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ). Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano (tretji odstavek 256. člena OZ).

8. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v presojo prvostopnega sodišča, da je navedena posojilna pogodba in na podlagi le-te dogovorjen sporazum o zavarovanju denarne terjatve, navidezna pogodba (po določbi 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenimi strankami in je tudi ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi) ter kot taka ne predstavlja odplačnega pravnega posla. Vknjižba skupne hipoteke z zaznambo neposredne izvršljivosti na podlagi navedenih pravnih poslov (posojilna pogodba, sporazum) pa je izvedena v škodo tožnika, ker ta zaradi prednostnega poplačila hipotekarne upnice ne bi prejel niti delnega poplačila svoje terjatve iz kupnine, prejete od prodaje nepremičnega premoženja svojega dolžnika v izvršilnem postopku. Tak pravilen zaključek je prvostopno sodišče sprejelo že na podlagi sporne posojilne pogodbe, v kateri med pogodbenima strankama (RZ in toženka) ni nobenega dogovora o novaciji preteklih posojilnih pogodb med navedenima pogodbenima strankama. Zraven tega pa je toženka zaslišana kot stranka sama povedala, da na podlagi sporne posojilne pogodbe RZ ni izročila nobenega denarja, kot izhaja iz zapisa pogodbe. Da pa navedena pogodba tudi sicer ne more predstavljati novacije preteklih posojilnih pogodb (toženka je zatrjevala, da je v času, ko sta z RZ skupaj živela, le-temu večkrat posodila denar od svoje plače oziroma najetih kreditov, nekaj ji je dal tudi oče), katere so nanesle skupen znesek 300.000,00 EUR, kar sta v navedeni pogodbi zapisala, ker takega zneska toženka, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, v posledici svoje plačilne sposobnosti RZ tudi v navedenem daljšem obdobju ni mogla posoditi. Pri tem se pritožbeno sodišče lahko le pridružuje zaključkom prvostopnega sodišča, da toženka z izkazano plačo, kreditnimi pogodbami, z zatrjevanim posojilom od očeta finančno RZ ni bila sposobna dati posojila v znesku 300.000,00 EUR. Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje argumentiranemu in razumnemu zaključku prvostopnega sodišča, da je sporna posojilna pogodba navidezna in sklenjena med RZ (dolžnik) in toženko z namenom škodovati dolžnikovim upnikom. Nasprotna pritožbena izvajanja s sklicevanjem na plačo toženke, na kreditne in posojilne pogodbe toženke ter dejstvo, da sta toženka in RZ živela v izvenzakonski življenjski skupnosti, v ničemer ne morejo spremeniti presoje prvostopnega sodišča, da sporna posojilna pogodba predstavlja neodplačno razpolaganje dolžnika, storjenega v škodo tožnika (upnika). Pri tem pa ni sporno, da dolžnik (RZ) ni imel razen nepremičnega, nobenega drugega premoženja za izpolnitev terjatve tožnika, pri čemer kupnina od v izvršbi prodanega nepremičnega premoženja dolžnika zadostuje le za delno (pravzaprav minimalno) poplačilo tožnikove terjatve.

9. V posledici pravilne presoje, da sporna posojilna pogodba predstavlja navidezen pravni posel je prvostopno sodišče tudi povsem pravilno zaključilo, da je dolžnik s svojim premoženjem razpolagal na neodplačen način, kar pomeni, da je vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upniku – tožniku ter da toženki dejstva, da s tem dolžnik škoduje upniku – tožniku, ni bilo potrebno vedeti (tretji odstavek 356. člena OZ). To pa pomeni, da dolžnik za to, da je toženki omogočil, da je ta na njegovih nepremičninah pridobila zastavno pravico v obliki hipoteke, ni prejel nobene koristi (dolžnikovo premoženje se je celo zmanjšalo), s čimer je tožniku onemogočil poplačilo terjatve. Izpodbijano dejanje dolžnika je bilo storjeno v škodo tožnika in zato je vknjižena skupna hipoteka v korist toženke na nepremičninah dolžnika brez učinka do terjatve tožeče stranke, kot je pravilno presodilo že prvostopno sodišče. 10. Izpodbijana sodba je oblikovalna sodba s katero se na novo ureja pravno razmerje in sicer, da je vknjižba hipoteke na nepremičninah dolžnika v korist toženke brez učinka do terjatve tožnika – upnika v izvršilnem postopku. Dajatvenega izreka izpodbijana sodba ne vsebuje. Pri obravnavanem izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno (mogoče) v tožbi uveljavljati še dajatvenega zahtevka. V danem primeru namreč ne gre za prenos nepremičnine s pravnim poslom dolžnika na tretjo osebo, temveč gre le za ustanovitev hipoteke na nepremičnini dolžnika v korist tretjega, pri čemer so nepremičnine predmet izvršbe po izvršilnem predlogu upnika – tožnika. Pri tem so nepremičnine dolžnika v izvršbi že prodane za znesek 46.281,00 EUR in je v izvršbi v posledici izpodbijanja terjatve hipotekarne upnice (toženke) sedaj odprto le še vprašanje poplačila hipotekarne upnice v razmerju do tožnika in ostalih upnikov. Po določbi 198. člena ZIZ ima namreč hipotekarna upnica prednost pri poplačilu terjatve napram tožniku – upniku, na predlog katerega je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo. V takem primeru pa za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zadostuje le oblikovalni zahtevek, da vknjižena hipoteka v korist toženke nima učinka do terjatve tožeče stranke. Že s takim oblikovalnim zahtevkom se namreč doseže želeni cilj, izključitev oziroma izločitev hipotekarne upnice kot prednostne upravičenke za poplačilo terjatve v izvršilnem postopku po določbi 198. člena ZIZ. Ker je v obravnavanem primeru že oblikovalni izrek sodbe povsem izvršljiv, ni nobenega razloga, da bi tožeča stranka morala poleg oblikovalnega zahtevka postaviti še dajatveni zahtevek. Nasprotna pritožbena izvajanja, tudi s sklicevanjem na sklep VSRS II Dor 237/2009, so neutemeljena.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni odločilno vplivala na odločitev pritožbenega sodišča in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.