Jedro

Sodišči sta tožniku prisodili prenizko zadoščenje za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Iz stališča ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6. 5. 2008 izhaja, da je lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu EKČP, tudi za več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP. Iz prakse ESČP nadalje izhaja, da pritožnikom za podobno trajanje postopka ob primerljivih okoliščinah prisoja višje odškodnine, vendar obsega ta odškodnina ponavadi tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi iz 13. člena EKČP. Upoštevaje merila iz tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO ter prakso ESČP v primerljivih zadevah revizijsko sodišče ocenjuje, da ugotovljene okoliščine tožnika upravičujejo do odškodnine v znesku 4.200,00 EUR in da ta znesek predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: »Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi: Toženka je dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 4.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožnik več ali drugače, se zavrne.

Toženka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 470,82 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V ostalem se tožnikova pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča.« V ostalem se revizija zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 178,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.360,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper zavrnilni del sodb nižjih sodišč je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da bi mu moralo pritožbeno sodišče prisoditi odškodnino v znesku 4.200,00 EUR, ker ni ugotovilo njegovega soprispevka tako kot prvostopenjsko sodišče. Ker mu je prisodilo le 3.360,00 EUR, je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v škodo tožnika, ki se je edini pritožil. Poudarja, da je prisojena odškodnina prenizka glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sklicuje se na več zadev, v katerih je ESČP toženko obsodilo na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, na sodbe nekaterih domačih sodišč in na poravnavo, sklenjeno s toženko v podobni zadevi drugega oškodovanca. Meni, da določba o maksimalni višini odškodnine iz Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) ne pride v poštev, ker se tega zakona zaradi prepovedi retroaktivnosti ne more uporabiti. Obrazloženo izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 11.245,25 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter vse zaznamovane pravdne stroške.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.6. Vrhovno sodišče je o tožnikovi reviziji prvič odločilo s sodbo in sklepom z dne 8. 10. 2009. V tej odločbi je zavzelo stališče, da za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o obligacijskih razmerjih ni mogoče prisoditi denarne odškodnine. Upoštevaje 25. člen ZVPSBNO je zaključilo, da v konkretni zadevi tudi določb navedenega zakona ni mogoče uporabiti, saj je bil sodni postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, zaključen pred začetkom njegove uporabe, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v obravnavanem nepravdnem postopku ni vložil pritožbe na ESČP. Tožnikovo revizijo zoper odločitev o pravdnih stroških je zavrglo, sicer pa zavrnilo. Ustavno sodišče je navedeno sodbo revizijskega sodišča z odločbo Up-1430/09-10 z dne 27. 5. 2010 razveljavilo in vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V odločbi U-I-207/08-10, Up-2168/08-12 z dne 18. 3. 2010 je namreč ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče je hkrati določilo način izvršitve te odločbe, tako da morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

7. Pri določanju obsega pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave) oziroma pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope, v nadaljevanju EKČP) je treba upoštevati, da je »razumen rok« relativna doba: odločitev o (ne)kršitvi pravice ni odvisna le od ugotovljenega trajanja postopka, pač pa od okoliščin vsakega konkretnega primera (dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 342). ESČP namreč poudarja, da je presoja trajanja sodnega postopka pogojena z okoliščinami posameznega primera in kriteriji, kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje stranke ter pomen zadeve za stranko. Tem kriterijem je sledil tudi zakonodajalec, ko je v 4. členu ZVPSBNO opredelil merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja: da je tožnik v nepravdnem postopku 13. 5. 1987 vložil predlog za razdružitev solastnine; da je bil en udeleženec z izločitvenim zahtevkom napoten na pravdo, ki se je pravnomočno končala v letu 1988, da je bila v letu 1988 rešena tudi zapuščinska zadeva po pokojni materi predlagateljev, da so bili v postopku opravljeni številni naroki, tožnik pa je vložil tudi več urgenc, da je 24. 12. 1991 občina zavrnila izdajo soglasja k pisnemu predlogu za razdelitev solastnine 5. 7. 1991, da so med postopkom trije udeleženci umrli, zaradi česar je bil postopek prekinjen do pravnomočne rešitve zapuščinskih postopkov, da so 7. 3. 2000 predlagatelji vložili spremenjen predlog za delitev in ga 21. 3. 2000 dopolnili, da je sodišče v letu 2001 ugotovilo, da kmetija ni zaščitena, da je bil nato postavljen izvedenec za ugotovitev vrednosti nepremičnin ter geometer za označitev mej fizične delitve, da je bil zaradi tožnikovih groženj geometru narok na kraju samem preložen in ponovno razpisan ob asistenci policije, da je bil v letu 2005 ponovno postavljen izvedenec zaradi ponovne preveritve vrednosti parcel, da je bil 3. 5. 2005 izdan sklep o delitvi solastnine, ki je bil strankam odposlan 22. 2. 2006 in postal pravnomočen 13. 3. 2006, da je bil tožnik zaradi dolgotrajnosti nepravdnega postopka pod presijo sodnega procesa, da je prestajal duševne bolečine in živel v negotovosti o izidu postopka.

9. Nepravdni postopek za razdelitev solastnine je glede na gornje ugotovitve nižjih sodišč trajal 18 let in 10 mesecev. Pravilno je stališče nižjih sodišč, da morajo domača sodišča pri odločanju o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja upoštevati trajanje postopkov vsaj od razglasitve Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja to pravico kot najvišji pravni akt. Čeprav je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je upoštevalo le trajanje postopka od 23. 12. 1991 dalje, iz obrazložitve sodb nižjih sodišč izhaja, da sta obe sodišči upoštevali tudi potek in dogajanje v postopku pred tem. Celotno trajanje nepravdnega postopka je upoštevalo tudi revizijsko sodišče, saj je bila pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot sestavni del pravice do sodnega varstva še pred razglasitvijo Ustave Republike Slovenije zagotovljena v vseh tistih postopkih, v katerih je bilo zagotovljeno sodno varstvo, pa čeprav v tedanjih predpisih ni bila izrecno zapisana. Pravica do sojenja v brez nepotrebnega odlašanja je bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva. Njen namen je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva: prepozno sodno varstvo namreč lahko izniči njegove učinke, prizadeta oseba pa je v enakem položaju kot tedaj, ko sodnega varstva sploh nima (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 in dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 368).

10. Iz ugotovitev nižjih sodišč nadalje izhaja, da je bila zadeva dokaj zapletena. Sodišče je moralo razčistiti status sporne kmetije, ugotoviti je moralo vrednosti nepremičnin in označiti njihove meje, med postopkom pa so se spreminjali solastniški deleži udeležencev postopka. Čeprav je prvostopenjsko sodišče te okoliščine zmotno opredelilo kot tožnikov prispevek k trajanju postopka, gre za okoliščine, ki v določeni meri vendarle opravičujejo trajanje postopka. Tožnik ni bistveno prispeval k trajanju postopka, saj je bil zaradi njegovega ravnanja preložen le en narok. Do prekomernega trajanja postopka je deloma prišlo tudi zaradi reševanja predhodnih vprašanj in odločanja o predlogih strank. Vendar zamud zaradi teh objektivnih okoliščin ni mogoče v celoti šteti v breme toženke. Treba je tudi upoštevati, da zadeva v objektivnem smislu ni bila posebnega pomena za tožnika. Navedene okoliščine pa toženke ne morejo razbremeniti odgovornosti za tako dolgo trajanje razdelitvenega postopka. Sodišči sta zato pravilno zaključili, da je bila tožniku v nepravdnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Vendar pa sta tožniku prisodili prenizko zadoščenje za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve te pravice. Iz stališča ESČP v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6. 5. 2008 izhaja, da je lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu EKČP, tudi za več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP. ESČP je to stališče sprejelo ob upoštevanju vrednosti prisojenega zadoščenja v luči življenjskega standarda odgovorne države ter prednosti postopkov pred domačimi sodišči – da so ti bližji in bolj dostopni kot postopek pred ESČP, da potekajo v jeziku stranke, zadoščenje pred domačimi sodišči pa je navadno prisojeno prej in hitro izplačano. Čeprav je v navedeni zadevi ESČP ugotovilo, da je toženka pritožnikom v okviru poravnavanja ponudila zneske, ki so bili nižji od tistih, ki bi jih prisodilo samo (45% tistega, kar bi ESČP prisodilo v podobnih zadevah), je ocenilo, da ti niso nerazumni nizki. Iz prakse ESČP nadalje izhaja, da pritožnikom za podobno trajanje postopka ob primerljivih okoliščinah prisoja višje odškodnine, vendar obsega ta odškodnina ponavadi tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi iz 13. člena EKČP. Upoštevaje merila iz tretjega odstavka 16. člena ZVPSBNO ter prakso ESČP v primerljivih zadevah (prim. npr. sodbe ESČP v zadevah Schützenhofer proti Sloveniji z dne 3. 8. 2006, Jelen proti Sloveniji z dne 1. 6. 2006, Fonda proti Sloveniji z dne 27. 4. 2006, Gashi proti Sloveniji z dne 27. 4. 2006, Havlíčková proti Republiki Češki z dne 14. 2. 2006, Giuseppina and Orestina Procaccini proti Italiji z dne 29. 3. 2006) revizijsko sodišče zaključuje, da ugotovljene okoliščine tožnika upravičujejo do odškodnine v znesku kot jo je odmerilo prvostopenjsko sodišče in da znesek 4.200,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. V ostalem je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Glede na odločitev revizijskega sodišča so nepomembni tožnikovi očitki, da je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo v njegovo škodo, čeprav se je edini pritožil. Tožnik se tudi neutemeljeno zavzema za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi iz 13. člena EKČP, saj tožniku ta pravica ni bila kršena. Med samim spornim sodnim postopkom učinkovitega pravnega sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja res ni imel na voljo, vendar pa mu je bilo to prav zato zagotovljeno naknadno v obliki odškodninskega sodnega varstva te pravice (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-2965/08-12 z dne 13. 5. 2010, točka 16). Tožnik je z odločitvijo ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 pridobil možnost, da odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v že končanem sodnem postopku uveljavlja pred domačim sodiščem po ustreznih določbah ZVPSBNO. Sicer pa je večji del odškodnine pred domačim sodiščem uspel iztožiti že prej.

13. Kljub spremembi sodb nižjih sodišč je revizijsko sodišče odločilo le o stroških revizijskega postopka. Že s sklepom z dne 8. 10. 2009 je tožnikovo obrazloženo revizijo proti odločitvi o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka zavrglo, ustavno sodišče pa z odločbo Up-1430/09-10 z dne 27. 5. 2010 v to odločitev ni poseglo. Glede na uspeh z revizijo (840 EUR) je revizijsko sodišče tožniku priznalo 300 točk za sestavo revizije in 20 točk za eno poročilo stranki, kar skupaj z 20% DDV na odvetniške storitve ter 2 EUR materialnih stroškov znese 178,26 EUR. Ta znesek je toženka dolžna plačati tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.