Jedro

V obravnavani zadevi je ključno sporno vprašanje, ali je v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja prikaz dejanskega stanja objekta investitorja, ki ga namerava nadzidati in rekonstruirati, torej ali je risba objekta v času izdaje uporabnega dovoljenja, na kateri temelji projektna dokumentacija, skladna s tem dejanskim stanjem. Če je dejansko stanje različno od risbe objekta v času izdaje uporabnega dovoljenja, to pomeni, da je bilo tudi kulturnovarstveno soglasje izdano na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ne more biti podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijano gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper, št. 351-171/2017-60 z dne 20. 3. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožnicam nerazdelno povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je A., s.p. (v nadaljevanju investitor ali prizadeta stranka) dne 20. 3. 2019 izdala gradbeno dovoljenje št. 351-171/2017-60 (v nadaljevanju izpodbijana odločba ali gradbeno dovoljenje), s katerim je dovolila rekonstrukcijo in novogradnjo (nadzidavo) objekta na parc. št. 000 k.o. Koper in v izreku opredelila njegove dimenzije (1. in 2. točka izreka). Ugotovila je, da je komunalna oskrba objekta obstoječa in se ne spreminja (3. točka izreka), določila, da je sestavni del gradbenega dovoljenja projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) z dodatkom, katerega sestavine našteva (4. točka izreka) in ugotovila, da je bilo za poseg pridobljeno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljevanju ZVKD) (5. točka izreka). Določila je tudi, da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne vloži popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti (6. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku ni bilo stroškov (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi gradbenega dovoljenja prvostopenjski organ pojasnjuje, da je investitor vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložil dne 23. 3. 2017, ki ji je priložil PGD. Prvostopenjski organ je pri odločanju je izhajal iz določbe 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotavlja, da se parc. št. 000 k.o. Koper po prostorskih sestavinah Dolgoročnega plana Občine Koper in Družbenega plana Občine Koper, Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Mestne občine Koper (Uradne objave, št. 16/99 in 33/01) in Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Mestne občine Koper (Uradni list RS, št. 96/04, 97/04 in 97/09) nahaja v prostorski enoti KC-44, na ureditvenem območju za centralne dejavnosti, ki je prednostno namenjeno razvoju oskrbnih in storitvenih (tercialnih in kvartalnih) dejavnosti in mešani urbani rabi (mestno središče). Načrtovani objekt bo namenjen gostinski dejavnosti, kar je skladno z namensko rabo prostora. Območje načrtovane gradnje ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na območju mestnega jedra mesta Koper z vplivnim območjem (v nadaljevanju PUP). Gradnja je locirana v funkcionalni enoti Fc1 (historično mestno jedro), v kateri je v skladu z 8. členom PUP dovoljena gradnja gostinskih stavb. Načrtovana gradnja je skladna tudi z določbo 9. člena PUP, gostinska dejavnost pa skladna z namensko rabo površin na območju centralnih dejavnosti, določeno v 10. členu PUP. Za gradnjo je bilo pridobljeno tudi soglasje ZVKD. Pri gradnji je treba upoštevati še določbe 12. člena PUP, ki določa maksimalno etažnost P+2 ter najvišjo višino objekta 10,00 metrov, merjeno od kote praga pritličja do kote strešnega venca. Kota praga pritličja je lahko največ 30 cm nad najnižjo koto terena. Objekt bo etažnosti P+1 ter maksimalne višine 5,96 m, kota praga pritličja bo obstoječa in sicer 0,02 m nad obstoječim terenom, kar vse je skladno s citirano določbo prostorskega akta. Ker je komunalna oskrba objekta že zagotovljena in se ne spreminja, je načrtovana gradnja skladna tudi z 22. členom PUP ter zanjo v skladu z 49.b členom ZGO-1 ni treba pridobiti novih soglasij za priključitev.

3. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je na podlagi priloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja dodelil status stranskega udeleženca več osebam, med drugim tudi tožnicam in jih povabil na seznanitev z gradnjo. Po podaji pripomb je investitor dopolnil PGD, prvostopenjski organ pa je nato v zadevi opravil še ustno obravnavo. A. A. (v nadaljevanju tudi prva tožnica) je predložila "Strokovno presojo požarne varnosti, št. 1919-036/2017", ki jo dne 12. 12.2017 izdelala družba A., vendar je ni podpisal odgovorni projektant, oziroma niti ni bilo navedeno, kdo to je. S tem je bila prva tožnica seznanjena, vendar pa ni imela pripomb. Investitor je nato preložil spremembo PGD, ki je vključevala tudi študijo požarne varnosti (v nadaljevanju ŠPV), nakar je prva tožnica na to študijo podala svoje pripombe, nanje pa je nato odgovoril investitor, zatem pa znova še prva tožnica. Glede na podane pripombe je upravni organ odločil, da izvede ustno obravnavo z namenom ugotavljanja bistvenih zahtev glede zagotavljanja požarne varnosti, ki je bila 15. 10. 2018. Na obravnavi so bile obravnavane neusklajene pripombe, ki so se nanašale na pravilnost oziroma popolnost PGD (predvsem na načrt arhitekture in načrt gradbenih konstrukcij), na določitev fasadne obloge ter na notranji hidrant. 4. Prva tožnica je v postopku zatrjevala, da bi morale biti oznake razredov požarne odpornosti elementov prikazane tudi v načrtu arhitekture in načrtu gradbenih konstrukcij, ne le v ŠPV, vendar pa prvostopenjski organ meni, da ta očitek ni utemeljen, saj je iz PGD kot celote razvidno, da bo objekt izpolnjeval bistvene zahteve, ni pa treba, da bi bilo izpolnjevanje vseh zahtev razvidno iz vsakega načrta posebej. V Pravilniku o projektni dokumentaciji je določeno, da mora načrt arhitekture vsebovati risbe temeljenja in kanalizacije, tlorise vseh etaž z vpisanimi merami in relativnimi višinskimi kotami, risbo strehe, dva značilna, med seboj pravokotna prereza, ter druge značilne prereze, ki so potrebni za razumevanje objekta in fasade ter v načrtu gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtih določene pozicije in mere ključnih konstrukcijskih elementov; vse to pa PGD izpolnjuje. To, da je ugovor prve tožnice neutemeljen, pa izhaja tudi iz Pravilnika o požarni varnosti v stavbah in iz Tehničnih smernic TSG-1-001:2010. 5. V zvezi z ugovorom prve tožnice o gorljivosti fasade prvostopenjski organ ugotavlja, da je investitor že v ŠPV in v dopisu z dne 25. 4. 2018 pojasnil, da je predvidena zunanja stena razreda EI 60, fasadna obloga pa razreda B-d1. Prva tožnica dokazov za svojo trditev ni predložila. Iz ŠPV izhaja, da mora fasada ustrezati požarnim karakteristikam klasifikacije B-d1 oziroma A2-s1 in je zato po mnenju prvostopenjskega organa predlagana fasada skladna s Tehnično smernico TSG-1-001:2010, ki v točkah 2.4.1.1 in 2.4.1.3 določa prav te materiale razredov.

6. Glede zahteve prve tožnice, da bi moral biti v objektu načrtovan notranji hidrant, saj da naj ne bi bila izpolnjena olajšava iz TSG-1-001:2010, prvostopenjski organ pojasnjuje, da iz ŠPV izhaja, da notranji hidrant ni predviden, investitor pa je pojasnil, da po tej smernici notranji hidranti za objekte s površino do 200 m2 niso potrebni.

7. Prvostopenjski organ še navaja, da je prva tožnica v dopisu z dne 25. 5. 2018 nasprotovala gradnji tudi zaradi po njenem mnenju premajhnega odmika predvidene nadzidave od sosednjega objekta, vendar pa napačno razlaga določbe prostorskega akta. Nameravana gradnja je locirana v območju Fc1 in ne v območju Fc2 ali Fc3, zato je pri presoji njene skladnosti treba upoštevati določbe, ki veljajo za to območje, ne pa določb za ostali dve območji. Prva tožnica se v zvezi s tem sklicuje še na Pravilnik o tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in na Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki pa nimata določb glede vplivov na sosednje objekte. Iz PGD izhaja, da vplivov neposredno na okolico ne bo oz. ne bodo izven dopustnih mej, stranski udeleženci v postopku, ki so gradnji nasprotovali, pa niso predložili nobenih nasprotnih dokazov v skladu s 65. členom ZGO-1, ki bi izkazovali, da bodo vplivi presegali s predpisi določene meje in kot taki posegali v njihove pravno varovane pravice in koristi v taki meri, da načrtovana gradnja ne bi bila dopustna. Prva tožnica je uveljavljala tudi več pripomb glede pravilnosti in popolnosti projektne dokumentacije, vendar pa lahko kot stranska udeleženka v postopku varuje le svoje pravne koristi, ne more pa varovati dejanskega interesa ter splošne oz. javne koristi.

8. Tožnice so zoper odločitev prvostopenjskega organa vložile pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 35108-112/2019-2-KB z dne 18. 6. 2019, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve uvodoma povzema vsebino pritožbe, citira določbe 54. člena, 1. točko 66. člena in prvi odstavek 67. člena, vse ZGO-1, ter strnjeno povzema vsebino izdanega gradbenega dovoljenja in pravne podlage za njegovo izdajo. Pojasnjuje, da se lokacija nameravane gradnje nahaja v ureditvenem območju za centralne dejavnosti, v funkcionalni enoti Fc1 (historično mestno jedro), kjer so v skladu z 8. členom PUP dopustne vse vrste stavb, razen objektov iz podrazreda 12303 (bencinski servisi) in 12410 (stavbe žičniških naprav, letališki hangerji, stavbe centrov za vodenje zračnega prometa ipd.). V skladu z 9. členom PUP so na celotnem območju urejanja, če ni za posamezno območje določeno drugače, med drugim dovoljenje novogradnje, rekonstrukcije, dozidave in nadzidave. Ker gre v konkretnem primeru za rekonstrukcijo in nadzidavo obstoječega gostinskega objekta, je zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja skladna z določbami 8. in 9. člena PUP. Za objekt je bilo gradbeno dovoljenje izdano v letu 2006, zato je njegova legalnost izkazana, predmet predmetne zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pa je njegova rekonstrukcija in nadzidava. Rekonstrukcija se bo izvajala na zemljišču s parc. št. 000 k.o. Koper, prav tako tudi nadzidava, ki bo od sosednjih zemljišč odmaknjena od 0,54 do 9,42 m. Glede na to, da PUP odmikov objektov od sosednjih zemljišč v Fc1 ne določa, soglasij lastnikov sosednjih zemljišč k predmetni gradnji ni bilo treba pridobiti. Načrtovani objekt je skladen tudi z določbo 12. člena PUP, ki dovoljuje etažnost do P+2 in višino 10 m, saj bo po nadzidavi objekt etažnosti P+1 in maksimalne višine 5,96 m. Komunalna oskrba objekta je že zagotovljena, zagotovitev potrebnega števila parkirnih mest pa ni potrebna, saj ne gre za spremembo namembnosti objekta. Glede očitkov tožnic, ki se nanašajo na požarno varnost objekta, drugostopenjski organ navaja, da so bila vsa relevantna vprašanja obdelana v ŠPV, ki je sestavni del PGD in zato zahteva tožnic po imenovanju izvedenca s področja požarne varnosti ni utemeljena. Vse navedeno po presoji drugostopenjskega organa vodi do zaključka, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, določeni v prvem odstavku 66. člena ZGO-1. K rekonstrukciji in nadzidavi je ZVKD izdal kulturnovarstvene pogoje, investitor pa je nato pridobil kulturnovarstveno soglasje. Ker se je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja PGD spremenil, in sicer glede strehe (iz štirikapnice, ki je bila določena med kulturnovarstvenimi pogoji, v dvokapnico), je investitor zaprosil za nove kulturnovarstvene pogoje. ZVKD je ugotovil, da je poseg skladen z varstvenim režimom za nove gradnje v mestnem jedru in je zato zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev štel kot zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja in ga investitorju tudi izdal. 9. Tožnice se z odločitvijo tožene stranke ne strinjajo in s tožbo sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zavrne zahtevo prizadete stranke za izdajo gradbenega dovoljenja, tožena stranka pa naj jim povrne stroške postopka. Tožena stranka je v zadevi zmotno uporabila materialno pravo, in sicer določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na območju mestnega jedra mesta Koper z vplivnim območjem, ZGO-l, določbe Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev za posege v prostor na območju mestnega jedra mesta Koper z vplivnim območjem, Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, določbe Tehničnih smernic TSG-l-001:2010 Požarna varnost v stavbah in določbe Kulturnovarstvenih pogojev št. 35104-0537/2014/2 z dne 19.11.2014. Prvostopenjski organ v postopku ni ravnal po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnice menijo, da taka gradnja, kot jo prizadeti stranki dovoljuje izpodbijano gradbeno dovoljenje, ne bi smela biti dovoljena. Vse kršitve, ki jih uveljavljajo s tožbo, so uveljavljale že v postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja in v pritožbi, pa jih je tožena stranka prezrla.

10. Tožnice opozarjajo, da PGD ne prikazuje dejanskega obstoječega stanja. To je razvidno iz fotografij in načrtov, ki so v upravnem spisu. Obstoječi pritlični del objekta, ki ga investitor namerava nadzidati in rekonstruirati, namreč funkcionira s tehnološkim postopkom, ki poteka v nelegalnih oziroma neskladnih prizidkih, ki pa iz PGD niso razvidni, pač pa jih je odgovorni vodja projekta namenoma izvzel. Zavzemajo celoten prostor med obstoječim objektom kavarne ... in sosednjima objektoma na ... in na ..., last tožnic. PGD torej ne upošteva dejanskega stanja objekta in zato rešitve v PGD niso sprejemljive. Ker je bilo na podlagi takega PGD izdano sporno gradbeno dovoljenje, je upravni organ v nasprotju s predpisi dovolil nedovoljeno gradnjo. PGD bi morala prikazati dejansko stanje in nakazati rešitve v zvezi z nelegalno gradnjo in tehnološkim procesom, ki se v njej odvija. V nelegalnih prizidkih se trenutno opravlja proizvodnja in hramba sladoleda, sadnih sokov in slaščic. PGD je torej izdelan v nasprotju s Pravilnikom o projektni dokumentaciji in zato ne more biti podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. S tem bi bilo namreč omogočeno, da bi nelegalne oziroma neskladne gradnje ter prepovedani posegi v prostor postali legalni.

11. Tožnice zatrjujejo, da PGD zavajajoče obravnava funkcionalnost pritličja. Vodja postopka pri prvostopenjskem organu je v nasprotju s 1. alinejo 67. člena ZGO-1 vztrajal, da obstoječi pritlični del, vključno s črnimi gradnjami, v katerih se še vedno odvija delovni proces kavarne, ni predmet gradbenega dovoljenja. Vsebina izpodbijanega gradbenega dovoljenja je torej nadzidava, kot da dozidave prvotnega objekta, ki so bile narejene brez gradbenega dovoljenja, ne obstajajo. Iz PGD izhaja, da nadzidava ni tehnološka ali funkcionalna celota, in ni samostojna funkcionalna enota, pač pa se veže na obstoječe pritličje in njegov program. Nadzidava se ne more uporabljati samostojno in bi zato PGD moral prikazati realno obstoječe stanje, vključno z nelegalnimi dozidavami. Zaradi tega je tudi ŠPV v tem delu pomanjkljiva.

12. Nelegalni in požarno nevarni obstoječi prizidek objekta ... ob fasadi ..., je s proizvodnim procesom sladoleda neposredno povezan s prostori, ki jih je investitor dobil v najem od lastnika lokala v pritličju objekta na ..., vendar pa so ti prostori kljub temu izpuščeni iz PGD. Namembnost dela lokala, ki je bil priključen k gostinskemu lokalu, je bila s tem spremenjena, za kar bi morala prizadeta stranka pridobiti soglasje pristojnih organov Mestne občine Koper. Ker pa se je v nasprotju s 67. členom ZGO-l in v nasprotju z dejanskim stanjem v naravi nepravilno štelo, da gre pri nadzidavi, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje, za samostojno in ločeno funkcionalno enoto, se je upravni organ izognil dolžnosti zahtevati to soglasje.

13. V PGD tudi niso prikazani vplivi nadzidave na obstoječe objekte na ... (parc. št. 111 k.o. Koper) in na ... (parc. št. 222 k.o. Koper). V skladu z veljavnimi predpisi se morajo pričakovani vplivi na okolico določiti glede na lastnosti nameravanega posega ob upoštevanju gradbenih in drugih predpisov ter pogojev za gradnjo, predvideno dopustno emisijo snovi ali energije iz objekta v okolico in druge vplive objekta na sosednje nepremičnine ter na zdravje ljudi, ki se v njih nahajajo. S tem so bili kršene določbe 14. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, ki ureja pogoje osvetljenosti stanovanja. V nadaljevanju tožnice predstavljajo velikost prostorov B. B. in A. A., ki so orientirani proti predvideni gradnji ter kažejo, da odprtine teh prostorov že sedaj ne dosegajo standardov iz Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, v primeru predvidene nadzidave pa se bodo še drastično poslabšali. Prostori prve tožnice bi bili ob nadzidavi od tega objekta oddaljeni le 3,00 m, postori druge tožnice pa zgolj 2,50 m. PGD torej ne upošteva določbe 14. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj. V nadaljevanju tožnice citirajo še 29. in 30. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih ter poudarjajo, da bi po nadzidavi le en prostor v nepremičnini prve tožnice odgovarjal tem zahtevam. Prostori zato ne bi bili več primerni niti na delovne prostore, ki bi s tem izgubili sedanji namen poslovnih prostorov.

14. Na vsa ta dejstva so tožnice opozarjale že med upravnim postopkom, tako pisno kot tudi na ustnih obravnavah. Prvostopenjski organ pa se je oprl le na razlago PUP, da za območje historičnega mestnega jedra (Fc1) niso predvideni odmiki niti za novogradnje niti za nadzidave, kar je zmotna uporaba prava. Zmotno je tudi njegovo stališče, da sklicevanje na določbe PUP, ki veljajo na območju Fc2 (vplivno območje historičnega mestnega jedra), v zvezi s konkretno gradnjo in nadzidavo zgradbe, ki spada v območje Fc1 (strogo mestno jedro) nima podlage v veljavnih predpisih. Tako dojemanje predpisa je napačno, saj ni logično, da bi za gradnjo v območju Fc1 veljali manj zahtevni pogoji kot za (novo)gradnjo v območju Fc2. Zgolj zato, ker odmiki niso eksplicitno določeni območje Fc1, ne pomeni, da ta zahteva za področje gradnje v Fc1 ne velja, kar je razvidno tudi iz odgovorov Urada za okolje in prostor Mestne Občine Koper, kamor je strokovnjak C. C. naslovil več vprašanj ravno z namenom, da se nedvoumno razišče, da vsi predpisani pogoji v PUP veljajo za celotno območje Kopra. Ta urad je namreč v odgovoru z dne 21. 2. 2018 odgovoril, da je treba pri gradnji novih objektov na celotnem območju urejanja upoštevati svetlobno tehnične, požarno varstvene in druge pogoje, skladno s prostorskim aktom in veljavno zakonodajo, kar mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti pristojni upravni organ. Enako izhaja tudi iz drugega odgovora istega organa z dne 26. 2. 2018, kot tudi iz odgovora Ministrstva za okolje in prostor z dne 9. 6. 2017. Vse navedeno pomeni, da je prvostopenjski organ izdal gradbeno dovoljenje, ne da bi pred njegovo izdajo preveril, ali je investitor v projektni dokumentaciji za predvideno gradnjo upošteval v PUP predpisane pogoje pri gradnji novih objektov glede urejanja svetlobno tehničnih, požarno varstvenih in drugih pogojev, skladno s prostorskim aktom in veljavno zakonodajo, oziroma je sporno gradbeno dovoljenje izdal kljub temu, da je vedel, da v PUP predpisani pogoji niso spoštovani. Gre za zmotno uporabo prava v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

15. Tožnice nadalje navajajo, da v PGD niso prikazani vplivi hrupa na obstoječe objekte, s čimer so kršene določbe 3., 4., 7., 12., in 13. člena Uredbe o hrupu v naravnem okolju, ki jih citirajo. To pomeni, da je PGD v tem smislu pomanjkljiv.

16. Tožnice zatrjujejo, da vodja postopka pri prvostopenjskem organu ni preveril, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom, kot to od njega zahteva določba 66. člena ZGO-1, četudi ga je prva tožnica na to opozorila, in sicer, da četudi ima investitor drugo soglasje ZVKD, to ni v skladu s pogoji za varstvene režime iz Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev za posege v prostor na območju mestnega jedra Koper z vplivnim območjem. Do kršitve je prišlo že s prvo gradnjo, ki je zamenjala manjši pritlični objekt na ... med zaščitenima objektoma na ... in ..., s čimer so bile prekoračene določbe iz 37., 39. in 40. člena tega odloka. Investitor je še pred izdajo sedaj izpodbijanega gradbenega dovoljenja na črno nadvišal objekt za cca 1 m, na črno pozidal še preostali odprti prostor med objekti, sedaj pa namerava zgraditi še nadzidavo, ki bo še bolj prekoračila prej omenjena določila in posegla v prezentacijo spomeniških sestavin v neokrnjenosti in izvirnosti zaščitenih spomeniško varovanih objektov, avtentičnosti in pričevalnosti v sklopu varovanja ambienta in mestne celote. Kljub opozorilom vodja postopka pri upravnem organu vseh teh okoliščin ni preveril, pač pa gradnjo štel za dopustno zato, ker je ZVKD zanjo investitorju izdal kulturnovarstveno soglasje.

17. Prva tožnica je na podlagi določbe 274. člena ZUP Ministrstvu za kulturo predlagala, da kulturnovarstveno soglasje razveljavi po nadzorstveni pravici, vendar pa tega ni storilo, četudi je ugotovilo številne kršitve materialnih predpisov. Po vsebini je to soglasje izdano v nasprotju s tem, kar določajo kulturnovarstveni pogoji, kar pomeni, da je izdaja takega soglasja nezakonita. V kulturnovastvenih pogojih je določeno, da mora biti streha v obliki štirikapne strehe naklona od 16- do 19-, PGD pa predvideva dvokapno streho z naklonom 18-. Kulturnovarstveni pogoji zahtevajo, da mora biti streha krita s korci naravne barve, PGD pa predvideva jekleno konstrukcijo, krito s sendvič panelom. Gre za najbolj očitni odstopanji, ki pa jih je sicer še več. S tem, ko je bilo za tako nadzidavo izdano kulturnovarstveno soglasje, je bil PUP kršen v več točkah. Konkretni kulturnovarstveni pogoji so bili sicer izdani z rokom veljavnosti za obdobje enega leta od dneva vročitve investitorju. Ne glede na to, ali se upošteva ta rok ali dvoletni rok, ki ga določa drugi odstavek 30. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1), v predmetni zadevi ta rok pri izdaji kulturnovarstvenega soglasja ni bil upoštevan, s čimer je bilo kršeno materialno pravo. Tožnice vztrajajo, da je upravni organ izdal sporno gradbeno dovoljenje, četudi investitor predhodno ni pridobil kulturnovarstvenih pogojev, ki so po zakonu obvezni za pridobitev kulturnovarstvenega soglasja, kar pomeni, da ni bilo izdano zakonito. Presoja o tem, ali je investitor predložil oba ta dva akta, je nedvomno dolžnost upravnega organa, vendar pa tožnice opozarjajo na ravnanje prvostopenjskega organa, ki je v decembru 2017 v vabilu na seznanitev strank in stranskih udeležencev s spremenjeno dokumentacijo investitorja zgolj sporočil, da je investitor delno spremenil oziroma dopolnil PGD ter priložil dodatek vodilne mape, načrta arhitekture, načrta gradbenih konstrukcij ter čistopis požarne varnosti, pri tem pa zamolčal, da je vlogo spremenil in dopolnil tudi tako, da je namesto prvotnega kulturnovarstvenega soglasja z dne 20.3.2017 predložil novo in bistveno drugačno kulturnovarstveno soglasje, izdano dne 19.12.2017. S tem je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka 146. čl. ZUP ter je zagrešil kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. čl. ZUP. Tožnice so bile s spremenjenim kulturnovarstvenim soglasjem prvič seznanjene šele s prejemom spornega gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da jim je bila kršena pravica do izjave.

18. Tožnice še zatrjujejo, da je izpodbijana odločba o izdaji gradbenega dovoljenja na mnogih točkah obremenjena s kršitvijo pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka. 237. čl. ZUP ter tudi z zmotno in/ali napačno uporabo materialnega prava. Stališča, ki so jih tožnice uveljavljale v postopku, je prvostopenjski organ ignoriral in se do njih ni opredelil, oziroma ni argumentiral, zakaj tem stališčem ni sledil. Tako prvostopenjski organ ni pojasnil, ali je bila nasprotna ŠPV, ki jo je predložila tožnica, v postopku sploh upoštevana kot procesno dopuščena. Iz dopisa prvostopenjskega organa z dne 24. 10. 201 je sicer mogoče razumeti, da se je odločil, da bo v zvezi z varnostjo pred požarom postavil izvedenca. S tem je nastala situacija, ki jo ureja določba prvega odstavka 189. čl. ZUP kot stanje, ko je za ugotovitev nekega pomembnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga. Zakaj nato izvedenec ni bil imenovan, tožena stranka ni pojasnila.

19. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

20. Sodišče je tožbo tožnic vročilo tudi investitorju kot prizadeti stranki, ki je nanjo odgovoril ter sodišču predlagal, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Zavrača trditev tožnic, da PGD nima vseh predpisanih delov. V skladu z Navodili o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije se tehnološki načrt izdela le takrat, kadar je v sklopu stavbe del tehnologije, ki je pomemben za delovanje stavbe ali je stavba tej tehnologiji namenjena (industrijske stavbe), v konkretnem primeru pa gre za majhen gostinski lokal, ki bo nadgrajen z manjšo restavracijo. Ta tožbeni ugovor tožnic pa tudi sicer ne izhaja iz sfere varovanja njihovih pravno zavarovanih osebnih koristi. PGD je izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji, ki je veljal v času izdelave dokumentacije. Skladno s petim odstavkom 9. člena tega pravilnika se je za izdelavo posnetka obstoječega objekta uporabilo obstoječe risbe projekta izvedenih del, na podlagi katerih je bilo izdano uporabno dovoljenje. Vprašanje, ali je dejansko zgrajeni objekt res tak, kot je bilo dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, pa po ustaljeni sodni praksi ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč morebitnih inšpekcijskih postopkov. Glede očita tožnic, ki se nanaša na spremembo namembnosti dela objekta, prizadeta stranka navaja, da je predmet projekta pridobitev gradbenega dovoljenja za nadzidavo obstoječega objekta, ne pa za pridobitev takega dovoljenja za objekt, v katerem se nahaja trgovina ... Gre za ločena objekta, prizadeta stranka pa ni lastnik objekta trgovine.

21. Na podlagi 1. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj se določbe tega pravilnika uporabljajo tudi pri rekonstrukcijah stanovanjskih stavb in pri spremembah namembnosti v stanovanjske stavbe, če so dane tehnične možnosti za njihovo izvedbo. Pravilnik se torej uporablja pri projektiranju stanovanjskih stavb, kar pa ni stavba, na katero se nanaša izpodbijano gradbeno dovoljenje. Ta pravilnik se ne uporablja pri presoji ali bodo sosednji objekti izpolnjevali pogoje iz pravilnika, pač pa se vplivi na sosednje objekte presojajo po prostorskem izvedbenem aktu. Tožbena navedba, da bi morala določba o manjšem odmiku veljati tudi za Fc1, je pravno in urbanistično zgrešena, povsem pa v nasprotju z jezikovno razlago PUP. Mestno jedro predstavlja zaključen urbanistični morfološki vzorec strnjenih stavb z odmiki, ki so tudi manj od 1 m, čestokrat pa se stikajo ali celo konstrukcijsko prepletajo. Lokacijski pogoji gradnje v mestnem jedru kot kulturnem spomeniku se zato na podlagi PUP določijo pri pristojnemu ZVKD, ki mora na projekt podati soglasje. Občina, ki je bila udeležena v postopku, ugovora glede neskladnosti projekta s prostorskim aktom ni podala.

22. Tožbeni ugovor, da projektna dokumentacija ne upošteva Uredbe o hrupu je tožbena novota, tožnice pa niso pojasnile, zakaj tega ugovora niso uveljavljale že v postopku izdaje upravnega akta. Prizadeta stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. Up 928/2006, v kateri je sprejelo stališče, da v projektiranje in projektno dokumentacijo zaradi odgovornosti za strokovne rešitve niti upravni organ in tudi ne kdo drug ne more posegati. Z ZGO-l je zakonodajalec zaostril odgovornost projektantov in soglasodajalcev za stabilnost in varnost objektov ter za umestitev objektov v skladu z urbanističnimi oziroma gradbenimi predpisi. Prizadeta stranka meni, da je projekt skladen s prostorskim aktom, kar je izkazano s pridobljenim kulturnovarstvenim soglasjem. V postopku so bili pridobljeni kulturnovarstveni pogoji št. 35104-0537/2014/2 z dne 19. 11. 2014 in kulturnovarstvena soglasja z dne 22.1. 2015, z dne 20. 3. 2017, z dne 19.12.2017 in z dne 5. 1. 2018. Prvo kulturnovarstveno soglasje je bilo izdano za štirikapno streho, drugo pa za dvokapno streho in je bilo pridobljeno pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Med postopkom izdaje gradbenega dovoljenja je prizadeta stranka predložila čistopis projekta, ki je vseboval tretje kulturnovarstveno soglasje za dvokapno pločevinasto streho, nato pa po ugotovitvi, da je tako soglasje v nasprotju s prostorskim aktom, še četrto kulturnovarstveno soglasje, ki predvideva kritino iz korcev, kar je bilo nato tudi podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Bistveno je, da je investitor na PGD, ki je skladen s PUP (zaradi korcev) pridobil končno kulturnovarstveno soglasje z dne 5.1. 2018, v vmesnem času od 2014 pa do izdaje gradbenega dovoljenja pa se kulturnovarstveni režim ni spreminjal. 23. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja so stranski udeleženci predložili strokovno presojo požarne varnosti z dne 12. 12.2017. Ne glede na dejstvo, da ta strokovna presoja ni bila izdelana s strani osebe, ki je pristojna za izdelavo študij požarne varnosti, je projektant za požarno varnost na pripombe odgovoril, in sicer tako na ustni obravnavi kot tudi v pisnem dokumentu. Ker so stranski udeleženci še vedno vztrajali pri postavitvi izvedenca, je upravni organ temu sledil ter začel postopek imenovanja, vendar pa niso poravnali predujma in s tem očitno pri izvedbi tega dokaza niso vztrajali. Ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 928/2006, je prizadeta stranka prepričana, da za to, da bo gradnja varna, tudi požarno, ter da bo ustrezala vsem bistvenim zahtevam glede gradnje objektov, odgovarjajo projektanti.

24. Tožnice so na odgovor prizadete stranke na tožbo odgovorile v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2019. Trditev investitorja, da v Navodilih o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije piše, da se tehnološki načrt izdela le takrat, kadar je v sklopu stavbe del tehnologije, ki je pomemben za delovanje stavbe ali je stavba tej tehnologiji namenjena, je zavajajoča, saj je pomanjkljiva. V četrti alineji odgovora Inženirske zbornice Slovenije o izdelovanju tehnoloških načrtov, ki so potrebni za načrte v IDP in PGD je namreč navedeno, da to velja tudi za sanitarno inženirstvo in živilsko tehnologijo (hrana - pijače), če je stroka v objektu dominantna. V Pravilniku o projektni dokumentaciji je v 13. členu opredeljeno, da mora idejni projekt imeti v vodilni mapi opis tehnološke opreme, prav tako je v 21. členu v poglavju "3.3. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenj" status tehnološkega načrta jasno opredeljen. To kaže, da je bil predložen PGD pomanjkljiv, saj nima tehnološkega načrta, ki je potreben za objekt, v katerem je prisotna živilska tehnologija in je ta v objektu dominantna. Navedba v odgovoru na tožbo, da je bil PGD izdelan v skladu s takrat veljavnim Pravilnikom o projektni dokumentaciji, torej ne drži. Napačen je tudi citat 9. člena pravilnika v odgovoru , saj je v petem odstavku navedeno, da se za izdelavo posnetka obstoječega objekta lahko uporabijo tudi obstoječe risbe projekta izvedenih del, kar pomeni, da se te uporabijo, če ni prišlo do sprememb, kar pa za konkretni primer ne velja. Nelegalne gradnje na objektu namreč v obstoječih risbah niso zavedene. Upravni organ je bil večkrat tudi pisno opozorjen, da je predlagana rekonstrukcija in nadzidava v projektni dokumentaciji zasnovana na obstoječem objektu, v katerem poteka dobršen del tehnološkega procesa v nelegalno prizidanih prizidkih, ki v projektni dokumentaciji niso zavedeni in bi moral vodja postopka to tudi preveriti. Če bi bil PGD izveden korektno, bi iz njega izhajalo, da tehnološki proces poteka tudi v najetih prostorih sosednjega objekta, za kar pa soglasje Mestne občine Koper ni bilo izdano.

25. Navedbe prizadete stranke, da se Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj navezuje na predpisovanje minimalnih tehničnih zahtev za graditev stanovanj in stanovanjskih stavb in da se vplive na sosednje objekte presoja po prostorskem izvedbenem aktu in ne po pravilniku, ne držijo, kar izhaja iz odgovorov Mestne občine Koper in Ministrstva za okolje in prostor, na kar so se tožnice sklicevale že v upravnem postopku in tudi v tožbi. Odgovorna arhitektka je namerno izpustila opis vpliva nadzidave na obstoječe objekte.

26. Po mnenju tožnic je napačno stališče prizadete stranke, da odmiki nameravane nadzidave niso potrebni, ker se objekt nahaja v mestnem jedru, kar naj bi dopuščalo nadzidavo ob oknih sosednjih objektov. Pri citiranju predpisov je prizadeta stranka toženi stranki zamolčala, da namerava izvajati novogradnjo na mestu obstoječega pritličnega objekta, kjer nikdar v zgodovini Kopra ni stala stavba in je odprt prostor postal stavbno zemljišče šele z izgradnjo objekta, ki ni bil zasnovan in izveden v skladu z 38. členom veljavnega PUP. Tega člena zato ni dopustno uporabiti za predmetno gradnjo, pač pa je treba upoštevati dikcijo 36. in 37. člena tega prostorskega akta. Pristojni upravni organ bi moral preveriti, ali projekt vsebuje vse potrebne elaborate, še posebej zaradi tega, ker se rekonstrukcija in nadzidava predvideva v neposredni bližini oken sosednjih objektov.

27. Tožnice ponovno tudi poudarjajo, da je ZVKD izdal pogoje, ki pa jih odgovorna projektantka ni upoštevala in je zato moral vodja postopka pri ZVKD prilagajati soglasja, ki pa še vedno ne sledijo Odloku o razglasitvi historičnega mestnega jedra Koper za kulturni spomenik lokalnega pomena. S tem odlokom je historično mestno jedro zavarovano kot celota z vsemi uličnimi in tržnimi ambienti ter kvalitetnimi prostorskimi dominantami, varovana je ohranitev tlorisnega in višinskega gabarita mesta, gradnje novih objektov pa so dopustne, če je z njimi mogoče pozidati stavbne parcele, na katerih ni ohranjene stavbe ali pa so ostale le ruševine predhodnega objekta, itd. 28. Tožnice zavračajo tudi trditev prizadete stranke, da so njihove navedbe, da PGD ne upošteva Uredbe o hrupu, tožbena novota, saj so na to opozorile že v prvem odgovoru na povabilo UE Koper za izdajo soglasja na projekt PGD. Tožnice so že takrat opozorile, da bi se moralo upoštevati pričakovane vplive hrupa iz naprav kot so toplotne črpalke, kompresorji hladilnih naprav in zvočne naprave.

29. Prizadeta stranka v odgovoru na vlogo tožnic z dne 18. 10. 2021 navaja, da so navedbe tožnic z vidika vodenja upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja ter presoje pogojev za njegovo izdajo takšne narave, da ne bi mogle vplivati na ugotavljanje zakonitosti gradbenega dovoljenja. Zatrjevana zmanjšana vrednost nepremičnin tožnic ne more biti razlog za nasprotovanje gradbenemu dovoljenju, pa tudi za ostale trditve tožnice niso predložile dokazov. Prizadeta stranka meni, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, kar je ugotovilo tudi ministrstvo v pritožbenem postopku. PGD je skladen s prostorskimi izvedbenimi akti, ki so podlaga za izdelavo projektne dokumentacije, k projektu pa so bila pridobljena ustrezna soglasja pristojnih soglasodajalcev. Dokumentacijo so izdelali pooblaščeni arhitekt in drugi pooblaščeni inženirji kot strokovnjaki na posameznih področjih projektiranja gradbenih objektov. Trditve tožečih strank so po svoji vsebini lahko teoretično predmet drugih postopkov. Ker zatrjevane okoliščine ne morejo vplivati na gradbeno dovoljenje oz. postopek njegove izdaje, ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

30. Tožnice v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2021 prerekajo navedbe prizadete stranke ter poudarjajo, da se v predmetnem postopku presoja zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja, in ne odškodnina. Če bi bilo gradbeno dovoljenje izdano ob upoštevanju predpisov glede gradnje in rekonstrukcije ter ob upoštevanju dejanskega stanja nepremičnine, na drugih nepremičninah ne bi mogla nastati škoda. Tožnice prerekajo trditve prizadete stranke, da naj bi bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje zakonito, ker je to ugotovil tudi drugostopenjski organ, saj bi bila sicer sodna pot nepotrebna. Tožnice v zvezi s tem strnjeno ponavljajo ter se sklicujejo na svoje navedbe v 2. točki prve pripravljalne vloge.

31. Da materialni predpisi pred izdajo spornega gradbenega dovoljenja nisi bili pravilno uporabljeni, je nenazadnje tudi ugotovilo Ministrstvo za kulturo v dopisu št. 3510-67/2017/5 z dne 16.3.2018, pojasnilo pa tudi, da so kršitve take, da jih je mogoče ugotoviti šele na podlagi presoje projektne dokumentacije, torej dejanskega stanja in zato kulturnovarstvenega soglasja ni mogoče odpraviti na podlagi določbe 274. člena ZUP. Kateri konkretni materialni predpisi so bili prekršeni, je podrobno navedeno v predlogu tožnice A. A. z dne 22.11.2017 , na katerega se tožnice sklicujejo tudi v tem postopku.

32. Tožnice zavračajo trditev prizadete stranke da je PGD skladen s prostorskimi izvedbenimi pogoji, saj je v nasprotju z določbami 37., 38., 39. in tudi 40. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih in ureditvenih pogojev za posege v prostor na območju mestnega jedra Koper z vplivnim območjem, kar so že pojasnile tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi in to strnjeno ponavljajo. Tožnice so tudi že pojasnile, kako je upravni organ namenoma napačno tolmačil predpise in jih napačno uporabil, kar v nadaljevanju povzemajo.

33. Tožnice nadalje opozarjajo na pripombe, ki izhajajo iz Strokovne presoje požarne varnosti, ki so jo predložile in ki temelji na dejanskem stanju objektov in ne na stanju, kot je prikazano v PGD, ki temu dejanskemu stanju ne ustreza. V upravnem postopku sta tako organ prve stopnje, kot pristojno ministrstvo organ protispisno navajala, da ta študija ni sprejemljiva, ker naj je ne bi podpisala odgovorna oseba, sprejela pa študijo požarne varnosti, ki jo je predložil investitor, četudi ni narejena v skladu s predpisi, saj ni upoštevala pripomb tožnic.

34. Tožnice so bile prisiljene v tožbo zato, ker tožena stranka ni imela posluha za bistvene pripombe, ki se nanašajo na PGD in pomanjkljivost potrebnih soglasij. Na pripombe niso prejele odgovora, saj jih niti izpodbijano gradbeno dovoljenje, niti odločba drugostopenjskega organa ne navajata in nanje ne odgovarjata. Tožena stranka je v celoti ignorirala črno gradnjo, ki je del lokala ..., za katero gradbeno dovoljenje ni bilo nikoli izdano, prav ta del objekta pa je predmet posegov. V njem se izvaja delovni proces priprave in hrambe sladoleda, hrane in pijače. Zaradi napačnega izhodišča o dejanskem stanju lokala je bila določba 54. člena ZGO-1 nepravilno uporabljena, prav tako vse preostale relevantne določbe PUP in podzakonskih aktov.

35. Sodišče je v zadevi dne 1. 12. 2021 v navzočnosti prve tožnice in njene pooblaščenke ter v odsotnosti drugih dveh tožnic, tožene stranke ter prizadete stranke in njenega pooblaščenca opravilo javno glavno obravnavo. V dokaznem postopku je izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa, in sicer je vpogledalo: 1) izpodbijano gradbeno dovoljenje in drugostopenjsko odločbo; 2) PGD; 3) vlogo A. A. z dne 18.5.2017 - "Odgovor na povabilo UE Koper za izdajo soglasja na projekt PGD za rekonstrukcijo in nadzidavo poslovnega objekta - gostinski lokal investitorja A., s.p. in obrazložitev pripomb", skupaj s fotografijami in prilogami; 4) vlogo A. A. z dne 20.3.2018 - "Odgovor na ponovno povabilo stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 14.3.2018 UE Koper za seznanitev z nameravano gradnjo za rekonstrukcijo in nadzidavo poslovnega objekta - gostinski lokal investitorja A., s.p. in obrazložitev pripomb"; 5) vlogo A. A. z dne 7.11.2018 - "Izjava na poziv UE Koper glede imenovanja izvedenca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in nadzidavo poslovnega objekta - gostinski lokal investitorja A., s.p. in obrazložitev pripomb"; 6) zapisnik o ustni obravnavi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-171/2017 dne, z dne 15.11.2017 in 15.10.2018; 7) odgovor Ministrstva za kulturo, št. 3510-67/2017/5 z dne 16.3.2018 - "Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - odgovor na predlog" in Predlog A. A. za razveljavitev odločbe, s katero je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran izdal Kulturnovarstveno soglasje št. 35104-0111/2017/2 z dne 20.3.2017; 8) elektronsko zaprosilo C. C. z dne 1.2.2018 ob 13:14 uri na gp.mop@gov.si, zadeva: "razlaga zakona in predpisov", ter odgovora Mesne Občine Koper, Urada za okolje in prostor, številka 3505-3/2007 z dne 21.2.2018 in z dne 26.2.2018, ter zaprosilo istega za dodatno pojasnilo (dodatno zaprosilo - mail z zaprosilom za dodatno pojasnilo iz dne 26.02.2018); 9) odgovor Ministrstva za okolje in prostor C. C. - dopis številka 351-87/2018/2 z dne 9.6.2017 v zadevi: «Upoštevanje odmikov do obstoječih objektov, svetlobno tehničnih, požarnih varstvenih in drugih pogojev, skladno z veljavno zakonodajo pri gradnji novih objektov, ne glede na to, da v prostorskem aktu eksplicitno to ni navedeno«; 10) načrte - ki so del strokovne ocene požarne varnosti, ki je bila priložena v teku upravnega postopka; 11) fotografije obstoječega objekta; 12) načrte novogradnje, ki so del PGD; 13) historični tloris in historične fotografije; 14) kopijo tožbe in sklepa Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. P 413/2003; 15) PDI - Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja št. PO-04/2017 z datumom februar 2017, julij 2017, ter dodatek 1 št. PO-04/2017 z datumom februar 2017" julij 2017, december 2017, ki ga je izdelalo podjetje B., s.p. iz Murske Sobote, odgovorni vodja projekta Č. Č., univ. dipl. inž.arh.; 16) zemljiškoknjižne izpiske za nepremičnino na naslovu ... in ...; 17) vabilo na ustno obravnavo v upravnem postopku; 18) Kulturnovarstveno soglasje št. 35104-0111/2017/2, izdano s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, dne 20.3.2017; 19) Kulturnovarstveno soglasje št. 35104-0691/2017/3, izdano s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, z dne 19.12.2017; 20) Kulturnovarstvene pogoje ZVKD, Območna enota Piran, št. 35104-0637/2014/2, z dne 19.11.2014; 21) dopis "Seznanitev s postavitvijo izvedenca" št. 351-171/2017-510 z dne 24.10.2018; 22) odgovor na dopis UE Koper za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in nadzidavo poslovnega objekta - gostinski lokal investitorja A., s.p. z dne 23.5.2018; 23) izjavo na poziv UE Koper glede imenovanja izvedenca v postopku izdaje gradbenega dovoljenj za rekonstrukcijo in nadzidavo poslovnega objekta - gostinski lokal investitorja A., s.p. in obrazložitev pripomb z dne 7.11.2018; 24) pisno izjavo D. D. pod A29 in pisna izjava B. B. pod A32 s fotografijami od A35 do A44; in 25) Študijo o požarni varnosti - Strokovna presoja požarne varnosti, št. 1919-036/2017 z dne12.12.2017, ki ga je izdelalo strokovno podjetje za tovrstne študije A., d.o.o., Maribor.

36. Pooblaščenka tožnic je v svoji izjavi vztrajala pri vloženi tožbi in razlogih zanjo. Izpostavila je, da se je v odgovoru na tožbo prizadete stranke glede kulturnovarstvenega soglasja pojavil nov podatek, in sicer da je bilo v postopku izdano tudi kulturnovarstveno soglasje z dne 5. 1. 2018. Tožnice tega kulturnovarstvenega soglasja niso zasledile v dosedanjih dokumentih, tako da jim njegova vsebina ni poznana. Je pa res, da je bilo tekom postopka za izdajo gradbenega dovoljenja od vsega začetka veliko nejasnosti in je po oceni tožnic tudi prišlo do kršitve zakonov. Ker jim upravni organ ni jasno in nedvoumno predstavil vsebine zahtev investitorja, dopuščajo možnost, da je bilo v postopku predloženo tudi soglasje z dne 5. 1. 2018, četudi niti v izpodbijanem gradbenem dovoljenju niti v drugostopenjski odločbi ni bilo navedeno. Izpostavila je še, da tožena stranka in stranka z interesom v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah nista oporekali trditev tožnic, da gradbeno dovoljenje predvideva nadzidavo objekta, ki je bil zgrajen nelegalno in nista prerekali, da nelegalni objekt ni zaveden v projektni dokumentaciji. To dejstvo, torej nadzidava in rekonstrukcija nelegalnega objekta, pa je v predmetni zadevi bistvenega pomena. Če bi bila črna gradnja zavedena v projektni dokumentaciji, bi to terjalo drugačne odločitve v postopku in drugačno uporabo predpisov.

37. Tožnica A. A. je v svoji izjavi povedala, da je po poklicu arhitektka in zato ve, kako mora biti izdelan PGD. Po njeni presoji je bil PGD v konkretni zadevi slabo izdelan, saj so v njem manjkale nekatere bistvene sestavine. Vsekakor bi moral biti del PGD tehnološki projekt, saj se ob objektu, ki je nelegalna gradnja, izvaja tehnološki proces izdelave sladoleda in slaščic. Prav tako bi bilo treba upoštevati vplive na okolje, saj pri izdelavi sladoleda prihaja do odvajanja maščob in mora biti zato v objektu predviden lovilec maščob. Treba je tudi zagotoviti ustrezno požarno varnost, saj so v prostoru, na primer, jeklenke, kompresorji, toplotne črpalke, objekt pa je prekrit z nekakšno plastično streho. V tehnološkem projektu morajo biti ti procesi predstavljeni znotraj celotnega objekta. Na to so tožnice v postopku tudi opozorile. Takratni pooblaščenci investitorja so sicer takrat rekli, da naj bi se nelegalni del porušil, vendar pa se to ni zapisalo v zapisnik, kljub zahtevi njenega moža C. C., in sicer po odločitvi gospoda E. E., ki je vodil upravni postopek.

38. Tožnica A. A. je nadalje navajala, da je pri izdelavi PGD treba vedno preveriti vplive na okolje, kolikor gre za objekt, ki se umešča med druge, že obstoječe objekte. Tako je treba preveriti senčenje, osončenje, hrup, kar vse pa v konkretnem primeru ni bilo upoštevano oziroma tega ni v PGD. V postopku so tožnice dokazale, da jim predvidena gradnja povzroča velike težave, in to tako stanovanjema, v katerih bivata drugi dve tožnici, kot tudi poslovnemu prostoru, v katerem je biro prve tožnice. V zvezi s tem so v tožbi tudi predstavile ustrezne izračune. Kar se tiče kulturnovarstvenega soglasja je povedala, da so v PUP smernice, ki se nanašajo na javne prostore. Na mestu, kjer je sedaj lokal prizadete stranke, bil v preteklosti odprt zunanji prostor, in sicer trg. Na njem je bil najprej nek manjši lokal za prodajo avtobusnih kart, nato agencija ..., zatem še nek manjši bife. Po določbah PUP velja, da morajo biti taki javni prostori posebej zaščiteni zaradi javnega interesa. Ko je A., s.p. postavljal sedaj obstoječi objekt, jim je z odvetnikom grozil, da jih bo tožil za gospodarsko škodo, če mu ne dajo soglasja za gradnjo. Prepričani so bili, da mu ZVKD takega soglasja ne bo dal in so mu zato rekli, da če tako soglasje pridobi, da potem lahko objekt postavi. ZVKD je takrat kljub določbam PUP soglasje izdal. To je bila temeljna napaka, ki se sedaj vleče naprej in se tudi nadgrajuje.

K točki I izreka:

39. Tožba je utemeljena.

40. Tožnice gradijo tožbo na ugovoru, da PGD ni bil izdelan v skladu s pravili, ki določajo zahteve, ki jih mora ta izpolnjevati. Poudarjajo, da PGD ne prikazuje obstoječega dejanskega stanja, saj da obstoječi pritlični del objekta, ki ga namerava investitor nadzidati in rekonstruirati, obsega tudi nelegalni oziroma neskladni del, ki pa v PGD ni prikazan. Navajajo, da so bila na podlagi takega PGD pridobljena tudi vsa zahtevana dovoljenja oziroma mnenja in soglasja, tožena stranka pa da se do njihovega ugovora, da PGD ne odraža dejanskega stanja, ni opredelila. Sodišče že na tem mestu ugotavlja, da tožena stranka ni argumentirano odgovorila na ugovore tožnic (glede popolnosti PGD, glede osončenosti objekta, glede dovoljenih odmikov od parcelnih mej, glede izpolnjevanja pogojev o požarni varnosti, glede izpolnjevanja kulturnovarstvenih pogojev), ki so jih utemeljevale s predloženimi (ali predlaganimi) dokazi, niti teh dokazov ni izvajala, pač pa se je zgolj sklicevala, da je dokumentacija, ki jo je predložil investitor, popolna, da v vsebino te dokumentacije ne more posegati in da je zato njegova zahteva za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja utemeljena.

41. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka pri odločanju pravilno izhajala iz določbe 66. člena ZGO-1, ki določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja. Preden pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, mora preveriti tudi: 1) ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, 2) ali je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta, ter ali je oseba, ki je navedena kot odgovorni projektant, med izdelavo projekta izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta, 3) ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, 4) ali ima projekt predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je predpisana, ter ali so revidenti in odgovorni revidenti, ki so jo opravili, med revidiranjem izpolnjevali pogoje za revidenta in odgovornega revidenta, 5) ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani oziroma so na drug zakoniti način izpolnjene investitorjeve obveznosti, 6) ali ima investitor pravico graditi in 7) ali iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, če se gradi nov objekt ali če se objekt prizidava, nadzidava ali rekonstruira tako, da se zato spreminjajo osnovni parametri obstoječih priključkov oziroma se povečujejo zahteve v zvezi z njegovo komunalno oskrbo. Med strankami je predvsem sporno, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali ima vse predpisane sestavine.

42. Kaj mora obsegati projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja je v času izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja urejal Pravilnik o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov (Uradni list RS, št. 36/2018), ki je stopil v veljavo dne 1. 6. 2018. Ta predpis pa je v 31. členu prehodnih in končnih določb določil, da se zahtevi za izdajo mnenja in zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja do 1. januarja 2021 lahko priloži PGD, izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08 in 61/17-GZ, v nadaljevanju Pravilnik), med drugim tudi v primeru, če so bile pogodbe za izdelavo PGD sklenjene pred uveljavitvijo tega pravilnika. Ker je investitor v konkretnem primeru pogodbo za izdelavo PGD sklenil s projektantko pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Pravilnika o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov, PGD pa je bil izdelan že v februarju 2017, je treba pri presoji prej povzetih ključnih tožbenih ugovorov tožnic izhajati iz določb Pravilnika.

43. Pravilnik je v prvem odstavku 3. člena določal, da s projektno dokumentacijo odgovorni projektanti določijo lokacijske, funkcionalne, tehnične in oblikovne značilnosti predvidene gradnje tako, da ob upoštevanju naročila investitorja zagotovijo skladnost s prostorskimi akti, zanesljivost in evidentiranost. Projekt sestavljajo vodilna mapa, načrti in elaborati (prvi odstavek 5. člena Pravilnika). Pravilnik je zahteval, da je treba v primeru rekonstrukcije, dozidave ali nadzidave obstoječega objekta ali v primeru spremembe njegove namembnosti, pred izdelavo risb izdelati posnetek obstoječega stanja, za kar se lahko uporabijo tudi obstoječe risbe projekta izvedenih del (četrti odstavek 11. člena Pravilnika). Po četrtem odstavku 20. člena Pravilnika je zahtevano, da se v primeru prizidave, nadzidave ali rekonstrukcije objektov poleg obveznih načrtov izdela tudi posnetek obstoječega stanja, ki omogoča, da se jasno označi tisti deli obstoječega objekta, ki se zaradi prizidave, nadzidave ali rekonstrukcije v obstoječem objektu spreminjajo ali dopolnjujejo; tehnično poročilo pa mora vsebovati statično presojo obstoječega objekta, s katero se ugotovita možnost in primernost nameravane gradnje.

44. Sodišče na podlagi citiranih določb Pravilnika ugotavlja, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za prizidavo, nadzidavo ali rekonstrukcijo obstoječega objekta dopustno v PGD uporabiti obstoječe risbe projekta izvedenih del, vendar pa le, kolikor je s temi risbami skladno obstoječe dejansko stanje. Z drugimi besedami - v primeru prizidave, nadzidave ali rekonstrukcije je dopustno uporabiti obstoječe risbe, na podlagi katerih je bilo izdano uporabno dovoljenje, kolikor se objekt kasneje (legalno ali nelegalno) ni spreminjal. Če pa je na objektu prišlo do sprememb, torej, če obstoječe dejansko stanje odstopa od stanja, ki je prikazano na risbah, na podlagi katerih je bilo izdano uporabno dovoljenje, pa je treba izdelati posnetek dejansko obstoječega stanja. V konkretnem primeru torej ni mogoče slediti stališču investitorja, da je vprašanje, ali je sedaj obstoječi objekt skladen z že izdanimi gradbenimi dovoljenji, zgolj predmet inšpekcijskih postopkov in da to za izdajo gradbenega dovoljenja za prizidavo, nadzidavo ali rekonstrukcijo objekta ni relevantno. Res je, da se v inšpekcijskih postopkih presoja skladnost izvedene gradnje s pridobljenimi dovoljenji in da to ni vprašanje izdaje gradbenega dovoljenja, vendar pa mora PGD za izdajo gradbenega dovoljenja za prizidavo, nadzidavo ali rekonstrukcijo objekta, ki se je po izdaji uporabnega dovoljenja spreminjal, obsegati posnetek obstoječega stanja, vključno s takimi spremembami, saj se gradbeno dovoljenje izdaja na podlagi dejansko obstoječih okoliščin in ne na podlagi prej izdanih dovoljenj.

45. Iz podatkov upravnega spisa, zlasti vlog prve tožnice v upravnem postopku, zapisnikov o ustnih obravnavah in pritožbe tožnic zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje, kar vse je sodišče izvedlo kot dokaz v tem postopku, izhaja, da so tožnice v postopku ves čas ugovarjale in s fotografijami izkazovale, da PGD prej navedenim zahtevam ne sledi, saj da prikaz obstoječega objekta, ki ga namerava investitor nadzidati in rekonstruirati in kar izhaja iz obstoječih risb, na podlagi katerih je bilo izdano uporabno dovoljenje za objekt, ni skladen z dejanskim stanjem tega objekta, to pa zato, ker da je del tega objekta nedovoljena ali nelegalna gradnja, del objekta pa da je povezan tudi s sosednjo trgovino Dota. Zatrjevale so torej, da v PGD ni posnetka dejanskega stanja obstoječega objekta, da zaradi sprememb na objektu ni dopustno uporabiti risb ob izdaji uporabnega dovoljenja za objekt in da je zato PGD v nasprotju z določbami Pravilnika. Četudi so predlagale, naj upravni organ v ta namen izvede predlagane dokaze (tudi ogled), se niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ do njihovih ugovorov nista opredelila, pa četudi so po presoji sodišča za odločitev v zadevi ključnega pomena. Tožena stranka zgolj navaja, da je bil zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložen PGD, da ga je izdelala za to pooblaščena projektantka in da so mu bila priložena vsa zahtevana soglasja, kar da zadostuje za izdajo gradbenega dovoljenja. Četudi je zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjevala vse formalne zahteve po ZGO-1, pa to ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna preveriti, ali izpolnjuje tudi vse vsebinske pogoje in se obenem opredeliti do ugovorov, ki so jih uveljavljali stranski udeleženci ter zanje ponudili dokaze. Ugovor, kot ga uveljavljajo tožnice, je po presoji sodišča bistven, saj so bili na podlagi PGD, ki naj bi potrditvah tožnic upošteval zgolj risbe ob izdaji uporabnega dovoljenja, ne pa dejansko stanje objekta, pridobljena ostala zahtevana soglasja oziroma mnenja, gradbeno dovoljenje pa izdano ob predpostavki, da je dejansko obstoječi objekt identičen objektu, prikazanem na risbah ob izdaji uporabnega dovoljenja. Tožnice so s takim ugovorom uveljavljale svoj pravni interes, saj je od odgovora na vprašanje, ali PGD prikazuje dejansko stanje objekta, ki ga investitor namerava nadzidati in rekonstruirati, odvisen tudi odgovor na preostale tožbene ugovore, oziroma je od tega odvisna presoja, ali so s predloženim PGD in na njegovi podlagi pridobljenimi soglasji oziroma mnenji, ki posegajo tudi v njihove pravne interese, izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, na kar pa tožena stranka ni odgovorila. Tožena stranka torej ni popolno ugotovila za izdajo gradbenega dovoljenja bistvenega dejanskega stanja in zato tudi ni mogla argumentirano presoditi, ali zadostujejo risbe objekta ob izdaji uporabnega dovoljenja, ki so v PGD ali pa bi bilo treba PGD v tem obsegu dopolniti s prikazom dejanskega stanja in nato o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ponovno presoditi. Zaradi nepravilnega upoštevanja Pravilnika glede vsebine PGD, je dejansko stanje glede teh okoliščin, ki so za odločitev v zadevi ključne, ostalo nepopolno ugotovljeno.

46. Tožnice v tožbi nadalje ugovarjajo, da tožena stranka ni preučila in ni odgovorila na njihove trditve, da bo predvidena nadgradnja in rekonstrukcija objekta investitorja bistveno zmanjšala osončenje njihovih objektov tako, da bodo postali neprimerni za bivanje (za tožnici B. B. in D. D.) oziroma za opravljanje dejavnosti (tožnica A. A.), povečal pa da se bo tudi hrup zaradi dejavnosti v objektu. Četudi so tožnice te ugovore uveljavljale v več vlogah in z izračuni dokazovale svoje trditve, se tožena stranka do tega ni opredelila.

47. Sodišče ugotavlja, da med strankami ni sporno, da so objekti investitorja in tožnic locirani v historičnem mestnem jedru Kopra z oznako Fc1 in da posege v ta prostor ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na območju mestnega jedra mesta Koper z vplivnim območjem (PUP). Glede varstva pred hrupom v historičnem mestnem jedru Fc1, PUP v 48. členu določa, da so dopustne le take spremljajoče dejavnosti, ki ne povzročajo prekomernega hrupa, kot ga določa veljavna zakonodaja s tega področja. Pri posameznih virih prekomernega hrupa je potrebno meriti nivo hrupa in izvesti ustrezno zaščito ali sanacijo z aktivno ali pasivno protihrupno zaščito. V konkretnem primeru je investitor predložil elaborat zaščite pred hrupom v stavbah, ki ga je izdelala njegova projektantka, tožnice pa oporekajo, da ni bila upoštevana Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju in da tudi ni bilo upoštevano, da se v prostorih objekta že sedaj opravljajo tehnološki procesi, in sicer izdelava sladoleda. Sodišče meni, da tožena stranka, kot upravni organ, ni tista, ki bi lahko ocenjevala, ali je bil elaborat zaščite pred hrupom v stavbah izdelan v skladu z uredbo niti ne more presojati, ali so predvideni ukrepi zadostni in primerni, saj gre za rešitve, o katerih lahko svoje mnenje podajo le strokovnjaki s tega področja. Razumljivo zato je, da upravni organ svojo presojo opre na elaborat, ki ga sestavi za to usposobljeni projektant in zato v predlagane rešitve, kolikor je elaborat formalno popoln, ne posega. To pa tožene stranke ne odvezuje obveznosti, da pomisleke, ki jih navajajo in dokazujejo stranke v postopku, preveri tako, da projektanta, ki je izdelal tak elaborat, o tem seznani in ga pozove, da se o tovrstnih ugovorih izjasni in da, če so utemeljeni, predlaga druge rešitve. Tožena stranka sicer ni dolžna ravnati na tak način ob vsaki pripombi strank v postopku, pač pa v primeru, kolikor za svoje trditve predloži dokaze (prvi odstavek 65. člena), sicer pa ugovor stranke zavrne in svojo odločitev ustrezno pojasni. Tega tožena stranka v obravnavanem primeru ni storila in se do argumentov tožnic ni opredelila, torej ni niti navedla, ali so bili njihovi ugovori taki, da ustrezajo pogojem iz 65. člena ZGO-1 in če so bili, zakaj teh ugovorov ni sprejela. Namesto tega se je tožena stranka zgolj sklicevala na to, da je PGD popoln, ne da bi argumentirano zavrnila trditve tožnic.

48. Enako to velja za ugovor tožnic, da bo načrtovana gradnja v celoti zmanjšala osončenost njihovih prostorov in da ti ne bodo več primerni za bivanje oziroma poslovno dejavnost. V zvezi s tem so tožnice predložile svoje izračune, vendar pa se tožena stranka do tega ni opredelila. Na tem mestu sodišče ugotavlja, da PUP za prostorsko enoto historično mestno jedro Fc1 ne določa odmikov od parcelnih mej, pač pa le določa, da velja za to območje poseben režim, povezan z obstoječo kulturno dediščino in da mora biti zato vsak poseg dovoljen tudi s kulturnovarstvenim soglasjem. Četudi PUP odmikov ne določa in tudi dopušča gradnjo v taki višini, kot jo načrtuje investitor (kar bi v konkretnem primeru imelo za posledico, da bi bila predvidena nadzidava tik ob obstoječih oknih stanovanj oziroma poslovnih prostorov tožnic), pa to ne pomeni, da tožena stranka pri odločanju ni dolžna upoštevati vpliva gradnje na osvetlitev obstoječih objektov. Tudi če prostorski akt na videz dovoljuje določeno vrsto posegov v prostor brez izrecnih omejitev, je treba pri njegovi uporabi oziroma razlagi upoštevati morebitne omejitve, ki izvirajo iz drugih pravnih ali strokovnih podlag. Taka podlaga sicer ne moreta biti Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, na katera se sklicujejo tožnice, saj urejata pogoje, ki jih mora izpolnjevati objekt, ki se gradi in zato nista podlaga za presojo vplivov na sosednje objekte. Obstajajo pa priporočila in literatura, ki določajo, kakšna je najmanjša še dopustna osvetljenost (oziroma čas osvetljenosti v enem dnevu v različnih letnih časih) bivalnih prostorov objektov oziroma poslovnih prostorov, kar pa v konkretnem primeru ni preverjalo. Dejansko stanje je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je posledica napačne uporabe PUP, tožena stranka pa se do ugovorov tožnic, ki so jih pojasnjevale z izračuni, tudi ni opredelila, kar je bistvena kršitev določb postopka.

49. Tožnice so nadalje ugovarjale tudi zaključkom tožene stranke v zvezi s požarno varnostjo objekta. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na njihove ugovore, da bi morale biti oznake razredov požarne odpornosti elementov prikazane tudi v načrtu arhitekture in načrtu gradbenih konstrukcij, ne le v ŠPV, ter na trditev, da bi moral biti v objektu nameščen hidrant, odgovorila, vendar pa ostaja v zvezi s tem nerazčiščeno vprašanje, ki so ga tožnice izpostavile kot bistvenega, to je, ali PGD, in s tem ŠPV, upošteva dejansko stanje obstoječega objekta ali pa stanje, kot je bilo v času izdaje uporabnega dovoljenja in takrat izdelanih risb. Nerazčiščen torej ostaja ključen ugovor tožnic, to pa je, da je obstoječi objekt drugačen od tistega, ki je prikazan v PGD. Tožena stranka, kot je že bilo pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, te okoliščine ni raziskala. Kolikor je obstoječi objekt, ki se bo nadgradil in rekonstruiral, tak, kot izhaja iz PGD in se v njem izvaja taka dejavnost, kot jo navaja investitor, je ŠPV, ki jo je predložil, mogoče šteti kot eno od veljavnih podlag za izdajo gradbenega dovoljena. V strokovne odločitve, kot je že bilo pojasnjeno, upravni organ ne more posegati, odgovorni projektant ŠPV pa je na ugovore tožnic, ki mu jih je tožena stranka pravilno predočila, tudi odgovoril. Kolikor pa dejansko obstoječi objekt, ki ga namerava investitor nadzidati in rekonstruirati, ni tak, kot to izhaja iz PGD in se v njem odvija tudi tehnološki proces, bi morala tožena stranka preveriti, ali je to upoštevano v ŠPV in šele nato presoditi, ali je na podlagi take ŠPV mogoče izdati gradbeno dovoljenje. Dejansko stanje ostaja v tem delu neraziskano, kar je posledica nepravilnega upoštevanja Pravilnika glede vsebine PGD.

50. Sodišče se strinja, da je pri gradnji v območju Fc1 v historičnem mestnem jedru Kopra ključno določiti pogoje gradnje tako, da je upoštevan režim varovanja kulturnega spomenika. Prav tako se strinja, da v vsebino izdanega kulturnovarstvenega soglasja upravni organ ne more posegati, saj za to ni pristojen, pač pa tako soglasje, če ga izda za to pristojni organ po za to predvidenem postopku, upošteva kot eno od podlag za izdajo gradbenega dovoljenja. V vsebino kulturnovarstvenega soglasja (oziroma kateregakoli soglasja) namreč lahko posega le tisti organ, ki tako soglasje izda, ne pa tudi upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja. Za vsak poseg na območju kulturnega spomenika, tudi za gradnjo (v obravnavanem primeru nadzidavo in rekonstrukcijo) v območju Fc1 v historičnem mestnem jedru Kopra, mora torej tisti, ki želi graditi, pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje ZVKD. Nesporno je, da je investitor pridobil kulturnovarstveno soglasje pristojnega ZVKD za načrtovano gradnjo, torej nadzidavo obstoječega objekta, sporno pa ostaja (enako kot je sodišče pojasnilo tudi pri ostalih ugovorih tožnic), ali PGD, na podlagi katerega je bilo to soglasje izdano, ustreza pogojem Pravilnika. Po določbi prvega odstavka 30. člena ZVKD-1 je vlogi za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za poseg, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, treba priložiti projektno dokumentacijo, ki jo za pridobitev projektnega soglasja predpisujejo predpisi, ki urejajo graditev. V obravnavani zadevi je, kot je že bilo večkrat navedeno, ključno sporno vprašanje, ali je v PGD prikaz dejanskega stanja objekta investitorja, ki ga namerava nadzidati in rekonstruirati, torej ali je risba objekta v času izdaje uporabnega dovoljenja, na kateri temelji PGD, skladna s tem dejanskim stanjem. Če je dejansko stanje različno od risbe objekta v času izdaje uporabnega dovoljenja, to pomeni, da je bilo tudi kulturnovarstveno soglasje izdano na podlagi PGD, ki ne ustreza pogojem Pravilnika in zato ne more biti podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožena stranka zaradi napačnega tolmačenja Pravilnika dejanskega stanja v tej smeri ni raziskala.

51. Iz vseh doslej navedenih razlogov sodišče zaključuje, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja zmotno uporabila materialno pravo, nepopolno ugotovila dejansko stanje ter kršila pravila postopka, kar vse je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve. Sodišče je zato na podlagi 4., 2. in 3. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti in nepravilnosti odpraviti.

K točki II izreka:

52. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravilo, so tožnice po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičene do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, tožnicam odmerilo nerazdelno v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnice pa je zastopala odvetnica. Prizadeta stranka stroškov postopka ni uveljavljala.