Jedro

Odločitev o zahtevku, o kakršnem se zoper drugo toženko še odloča v navedeni pravdni zadevi, torej na sklenitev aneksa k pogodbi o prodaji nepremičnine z vključenim zemljiškoknjižnim dovolilom, ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v tej pravdni zadevi. Pri tako oblikovanem zahtevku gre za pravnoposlovno pridobitev. Če bo tožeča stranka v postopku uspela, bo glede na postavljen zahtevek lastninsko pravico pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo. To pa pomeni, da je zaključek sodišča, da je v navedeni zadevi sporno, ali je druga toženka sploh lastnica te nepremičnine, zmoten. Sodišče v navedeni zadevi namreč, če bo tožeča stranka uspešna, ne bo ugotovilo, da je ta lastnica sporne nepremičnine, temveč bo drugi toženki naložilo določene obveznosti, tožeča stranka pa bo postala lastnica z vpisom v zemljiško knjigo. Sprejeta odločitev v navedeni pravdni zadevi bo sicer lahko vplivala na krog solastnikov in spremembo lastninskega stanja v zemljiški knjigi, vendar glede na trenutek pridobitve lastninske pravice to ne pomeni, da je zato odločitev v tej pravdni zadevi odvisna od rešitve v navedeni zadevi.

Če bo tožeča stranka v navedeni zadevi uspešna, bo lastninsko pravico na pogodbenem temelju šele pridobila, medtem ko prva toženka na sporni nepremičnini že ima hipoteko, ki učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico. Navedeno pomeni, da tudi v primeru ugoditve zahtevku, o katerem se v navedenem pravdnem postopku še odloča, tožeča stranka ne bo pridobila pravice, ki bi izvršbo preprečevala. Odločitev v navedeni zadevi tako ne predstavlja predhodnega vprašanja za to pravdno zadevo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter predlog tožeče stranke za prekinitev postopka v tej pravdni zadevi do pravnomočne odločitve v zadevi II P 2313/2018, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek v tej pravdni zadevi prekinilo do pravnomočne odločitve v zadevi II P 2313/2018, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

2. Zoper sklep se pritožujeta prvo in drugotožena stranka (prva in druga toženka). Obe predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog za prekinitev postopka zavrne, podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Prva toženka v pritožbi navaja, da je že opozorila, da odločitev v postopku II P 2313/2018 glede na navedbe in dokaze v spisu ne predstavlja pomembnega predhodnega vprašanja v tej zadevi. Predhodno vprašanje bi lahko bilo le, ali je tožeča stranka lastnik neobremenjenih spornih nepremičnin, vprašanje ali je druga toženka dolžna z njo skleniti prodajno pogodbo ali ne, pa na odločitev sodišča v tem postopku ne more imeti vpliva. V postopku II P 2313/2018 tožeča stranka zahteva sklenitev aneksa, ki bo kot zavezovalni pravni posel podlaga za pogodbeni prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini, in izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, ki bo kot razpolagalni pravni posel podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Šele s tem bo tožeča stranka, če uspe v postopku, postala lastnica nepremičnin. Zaključek sodišča, da naj bi obstajal spor o tem, ali je druga toženka sploh lastnica spornih nepremičnin, je tako nepravilen. Zahtevek tožeče stranke, ki od druge toženke zahteva sklenitev pogodbe za prenos nepremičnine in izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, namreč vsebuje tudi trditev, da je druga toženka lastnica nepremičnine. V nasprotnem primeru tožeča stranka z zahtevkom ne more uspeti. V navedenem postopku torej ni sporno, ali je druga toženka lastnica nepremičnine ali ne, ampak je sporno, ali je lastninsko pravico dolžna prenesti na tožečo stranko. Vprašanje, ali bo tožeča stranka postala lastnica ali ne, na predmetni postopek ne bo imelo vpliva, saj bo morala (če bo v postopku uspela) v skladu z 24. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vstopiti v izvršilni postopek in ga prevzeti v stanju, v kakršnem je, torej v fazi prodaje nepremičnine. V postopku II P 2313/2018 se torej ne odloča o obstoju pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Sodišče v obrazložitvi ne pojasni, kako naj bi odločitev o zahtevku v postopku II P 2313/2018 vplivala na odločitev v konkretni zadevi. Hipoteka, iz katere zahteva poplačilo prva toženka, je nastala na podlagi pravnega posla. Tožeča stranka bi z zahtevkom v tej pravdi uspela le, če bi dokazala, da je lastninsko pravico pridobila pred ustanovitvijo hipoteke, kar pa ni predmet odločanja v navedenem pravdnem postopku. Ker sodišče ni obrazložilo, kako bo odločitev v zadevi II P 2313/2018 vplivala na predmetni postopek, sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Druga toženka navaja podobno kot prva toženka ter zatrjuje, da sodišče iz ugotovitve, da se pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 2313/2018 vodi zaradi odločanja o zahtevku tožeče stranke, da je druga toženka z njo dolžna skleniti aneks k prodajni pogodbi in ji izdati zemljiškoknjižno dovolilo, izpelje popolnoma zgrešen zaključek, da naj bi obstajal spor o lastninskem stanju na nepremičnini. Zahtevek tožeče stranke, ki je meril na ugotovitev obstoja pravice, ki bi lahko predstavljala oviro za izvršbo, je bil namreč pravnomočno zavrnjen, sodišče pa mora odločiti le še o zahtevku za sklenitev pogodbe, ki z ugotavljanjem lastninske pravice nima zveze. Učinek še nerazsojenega zahtevka bo v primeru, da tožeča stranka z zahtevkom uspe, le ugotovitev terjatve na sklenitev pravnega posla, po izvedbi katerega bi tožeča stranka lastninsko pravico šele pridobila na pravnoposloven način, v trenutku ko bo vpisana v zemljiško knjigo. To pomeni, da bo prevzela tudi pravno stanje nepremičnine, kakršno bo v tem trenutku. To vključuje tudi vse hipoteke in izvršilni postopek In 000/2012, ki bi se v tem primeru nadaljeval zoper tožečo stranko, ki bi ga morala skladno s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ prevzeti v stanju, v katerem je ob vstopu. V navedenem pravdnem postopku zato sodišče ne odloča o nobenem predhodnem vprašanju, pomembnim za to pravdno zadevo. Dejstvo, ali bo tožeča stranka med izvršilnim postopkom postala lastnica s hipoteko in izvršbo obremenjene nepremičnine, torej ne predstavlja pravice, ki bi preprečevala izvršbo, ampak se izvršilni postopek nadaljuje z drugim dolžnikom. V postopku II P 2313/2018 sodišče ne bo izdalo sodbe o tem, ali je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin ali ne (o tem je že pravnomočno razsodilo), temveč o tem, ali je druga toženka dolžna s pogodbo lastninsko pravico prenesti na tožečo stranko ali ne. Sodišče bi se v izpodbijanem sklepu moralo opredeliti do vprašanja, kako naj bi odločitev sodišča v postopku II P 2313/2018 vplivala na izvršilni postopek in predmetni pravdni postopek, česar ni storilo. Ravno od tega je odvisno, ali je predlog za prekinitev utemeljen ali ne. Ker se sodišče o tem ni izreklo, sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob pravilni ugotovitvi dejstev in ob pravilni uporabi prava bi moralo sodišče predlog zavrniti. V konkretnem primeru se izvršba vodi na podlagi t. i. pogodbene hipoteke, ustanovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, na katero kasnejši prenosi lastninske pravice ne vplivajo, in vsak kasnejši pridobitelj lastninske pravice postane zavezan tudi s to hipoteko in mora dopustiti prodajo nepremičnine in poplačilo upnika. Sprememba lastništva nepremičnine tekom izvršilnega postopka prav tako povzroči, da mora nov lastnik samo prevzeti postopek in še to v fazi, v kateri se nahaja v trenutku prevzema. Tako ni jasno, kako bi lahko uspeh tožeče stranke v zadevi II P 2313/2018 kakorkoli vplival na dopustnost izvršbe, saj bo v primeru uspeha tožeča stranka pridobila le obremenjeno nepremičnino, na kateri je vpisana hipoteka in ki je predmet izvršbe.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi tema nasprotuje in predlaga njuno zavrnitev.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve povzelo potek postopka v pravdni zadevi pod opr. št. II P 2313/2018, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (tožeča stranka: 1. dedinji po pokojnem A. A., B. A. in C. A., tj. tožnici v tej pravdni zadevi, in 2. B. A., proti toženi stranki: 1. D. D. v osebnem stečaju in 2. E. D., tj. toženka v tej pravdni zadevi). Navedlo je, da gre za postopek zaradi ugotovitve lastninske pravice in ugotovitve prerekane izločitvene pravice, podredno zaradi sklenitve aneksa, ter pojasnilo, da sodišče po (delni) razveljavitvi predhodne odločitve odloča še o drugem podrednem tožbenem zahtevku, s katerim (prvo in drugo) tožeča stranka od druge toženke zahteva sklenitev ustreznega aneksa k pogodbi o prodaji nepremičnine s 16. 3. 2010, ki bo vseboval tudi nepogojno intabulacijsko klavzulo kot zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi pri solastnem deležu druge toženke do 41/200 vknjižil tožnik A. A. 7. Ugotovitve, o čem sodišče prve stopnje še odloča v zadevi II P 2313/2012 so pravilne, na podlagi takih ugotovitev pa je, kot utemeljeno navajata obe toženki, napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se v navedeni zadevi odloča o predhodnem vprašanju za odločanje v predmetni zadevi. Kot navajata toženki, je bilo namreč v navedeni zadevi že pravnomočno odločeno (med drugim) o ugotovitvenem zahtevku na obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah zoper drugo toženko, ki je temeljil na pridobitvi lastninske pravice na originaren način, kar bi lahko predstavljalo predhodno vprašanje za odločitev v tej pravdni zadevi. Odločitev o zahtevku, o kakršnem se zoper drugo toženko še odloča v navedeni pravdni zadevi, torej na sklenitev aneksa k pogodbi o prodaji nepremičnine z dne 16. 3. 2010 z vključenim zemljiškoknjižnim dovolilom pa, kot je bilo že navedeno, ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v tej pravdni zadevi. Pri tako oblikovanem zahtevku gre za pravnoposlovno pridobitev. Če bo tožeča stranka v postopku uspela, bo glede na postavljen zahtevek lastninsko pravico pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo.1 To pa pomeni, da je zaključek sodišča, da je v navedeni zadevi sporno, ali je druga toženka (poleg D. D.) sploh lastnica te nepremičnine, zmoten. Sodišče v navedeni zadevi namreč, če bo tožeča stranka uspešna, ne bo ugotovilo, da je ta lastnica sporne nepremičnine, temveč bo drugi toženki naložilo določene obveznosti, tožeča stranka pa bo postala lastnica, kot je bilo že pojasnjeno, z vpisom v zemljiško knjigo. Sprejeta odločitev v navedeni pravdni zadevi bo sicer lahko vplivala na krog solastnikov in spremembo lastninskega stanja v zemljiški knjigi, vendar glede na trenutek pridobitve lastninske pravice to ne pomeni, da je zato odločitev v tej pravdni zadevi odvisna od rešitve v zadevi II P 2313/2018. 8. Toženki utemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako bi odločitev, po kateri bo tožeča stranka šele z vknjižbo v zemljiško knjigo postala lastnica spornih nepremičnin, vplivala na predmetni postopek, ki se vodi zaradi nedopustnosti izvršbe. 170. člen ZIZ namreč določa, da sodišče sklep o izvršbi na nepremičnino zaznamuje v zemljiški knjigi (prvi odstavek), z zaznambo pa upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (drugi odstavek).2 V skladu z prvim odstavkom 86. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) zemljiškoknjižno sodišče odloči po uradni dolžnosti o zaznambi sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino. Zaznamba izvršbe pa ima za posledico, da upnik, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi, z zaznambo izvršbe na podlagi tega sklepa pridobi na nepremičnini hipoteko, ki učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe, če ni hipoteke pridobil že prej (drugi odstavek 87. člena ZZK-1).3

9. Če bo tožeča stranka v zadevi II P 2313/2018 uspešna, bo torej lastninsko pravico na pogodbenem temelju šele pridobila, medtem ko prva toženka na sporni nepremičnini že ima hipoteko, ki učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico. Navedeno pomeni, da tudi v primeru ugoditve zahtevku, o katerem se v navedenem pravdnem postopku še odloča, tožeča stranka ne bo pridobila pravice, ki bi izvršbo preprečevala.4 Odločitev v navedeni zadevi tako ne predstavlja predhodnega vprašanja za to pravdno zadevo. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o prekinitvi postopka razveljavilo in predlog za prekinitev postopka zavrnilo. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na drugi točki 365. člena ZPP člena ZPP.

10. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je pridržana za končno odločbo.

1 Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (prvi in drugi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). 2 Zaznamba izvršbe In 000/2012 pri spornih nepremičninah je razvidna iz prilog B3 in B4. 3 Terjatev, glede katere se vodi izvršba, je bila (in to ni bilo sporno) zavarovana že s pogodbeno hipoteko (ustanovljeno z notarskim zapisom), z učinkom od 8. 4. 2010. 4 Glej sodbo VS RS, št. II Ips 17/2016.