Jedro

Iz dejstev, ki jih navaja tožnik, ne izhaja, da bi bilo tožniku mogoče priznati status vojnega veterana na podlagi določil ZVV. Da je bil v bolniškem staležu ni bilo sporno, iz tožnikovih navedb pa ne izhaja, da bi tožnik opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v smislu šeste alinee prvega odstavka 2. člena ZVV.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A, šifra ... z dne 4.9.2006, s katero je bil zahtevek tožnika za vpis v evidenco vojnih veteranov in priznanja statusa vojnega veterana zavrnjen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 2. 8. 2006 vložil zahtevek za vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana. V zahtevku je navajal, da je vse od leta 1981 zaposlen na Policijski upravi B na postaji Mejne policije C, kjer je delal kot vodja izmene že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in po njej. Večinoma je bil na mejnem prehodu in opravljal takratne obveznosti in naloge. Pred agresijo na Republiko Slovenijo je bil nekaj dni v bolnišnici B, kjer je bil operiran na desnem kolenu in je bil zato v bolniškem staležu. V dneh, ko je vojna potekala, je že bil doma in je bil vseskozi v stikih z vodstvom in policisti (telefonsko oziroma fizično), ki so bili takrat v službi na mejnem prehodu. Skoraj vsak dan je bil na prehodu; če je bilo potrebno, je nekatere policiste odpeljal domov, če niso imeli prevoznega sredstva, policiste je tudi obveščal. Večkrat je na mejni prehod za policiste iz trgovine pripeljal hrano, sendviče in pijačo. Pred vojno oziroma mesecem junijem je poleg ostalih nalog in obveznosti opravljal tudi kurirska dela (zaradi bližine doma mejnega prehoda) ter obveščal aktivne in rezervne policiste. V tistem času je bil večkrat v pripravljenosti na domu, v službi pa je bil večkrat nepretrgoma tudi po več dni, doma pa je imel celo leto poleg službene pištole še avtomatsko puško M 70 A s pripadajočo municijo in plinsko masko. Njegove izjave lahko potrdijo takratni aktivni policisti. Tudi po vojni, ko je že delal, je bilo potrebno opraviti veliko obveznosti v zvezi z vojno: na domu je bil v stalni pripravljenosti, v službi pa je delo opravljal tudi preko svoje obveznosti, ne da bi mu bilo to delo plačano oziroma kakorkoli kompenzirano. Priložil je bronasti znak za pomemben uspeh pri zagotavljanju varnosti in srebrni znak za prispevek k razvoju in krepitvi varnosti ter potrdilo in odlikovanje za sodelovanje v vojni za Slovenijo leta 1991. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je prvostopni organ pridobil še obvestilo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave B, Sektor uniformirane policije, šifra ... z dne 30. 8. 2006, v katerem je navedeno, da iz evidenc izhaja, da je bil tožnik v času od 1. 6. 1991 do 31. 8. 1991 na bolniškem dopustu in v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 ni opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije v policijskih enotah, kot to določa Zakon o vojnih veteranih. Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV, Uradni list RS, št. 63/95 s spremembami) v 1. členu določa, da je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge s področja obrambe in zaščite oziroma s področja upravnih notranjih zadev, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne Jugoslovanske ljudske armade, oseba, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike opravljala naloge, povezane v vojnimi ujetniki, oseba, ki je kot vodstveni delavec ali delavka carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine, in oseba, ki je bila na podlagi odločitev pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. V šesti alinei 2. člena je določeno, da je vojni veteran pripadnik teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enote za zveze Republike Slovenije in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Po prvem odstavku 26. člena ZVV zahteva pri upravni enoti vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana na podlagi odločbe o priznanju statusa borca za severno mejo ali vojnega dobrovoljca, odločbe o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vojaške knjižice, odločbe ali potrdila pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil ali druge javne listine. Po proučitvi dokumentov zbranih v postopku pred organom prve stopnje v zadevi priznanja statusa vojnega veterana se pritožbeni organ v izogib ponavljanju sklicuje na ugotovitve in zaključke organa prve stopnje v izpodbijani odločbi in poudarja, da tožnik v postopku pred organom prve stopnje ni predložil nobene javne listine, na podlagi katere bi ga bilo mogoče v skladu z določbami 26. člena ZVV vpisati v evidenco vojnih veteranov. Iz obvestila Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave B, Sektorja uniformirane policije z dne 30. 8. 2006, pa izhaja, da je bil tožnik v času od 1. 6. 1991 do 31. 8. 1991 na bolniškem dopustu in tako v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 ni opravljal dolžnosti vojnega veterana. Dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožnik v pritožbi zoper odločbo prve stopnje in kot ga je ugotovil prvostopni upravni organ, ne ustreza nobenemu zakonskemu stanu določenem v ZVV in tudi zaslišanje prič ali predložitev in izvedba drugih dokazov ne more vplivati na odločitev v konkretni zadevi. Tožena stranka zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji po ZVV za vpis tožnika v evidenco vojnih veteranov. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo zaradi kršitev pravil postopka. Navaja, da bi morala tožena stranka razpisati ustno obravnavo, kjer bi bile zaslišane priče, kot jih je tožeča stranka predlagala. Tožnik namreč ni mogel podati pripomb zoper obvestilo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave B, Sektorja uniformirane policije šifra ... z dne 30. 8. 2006, ker mu to obvestilo ni bilo posredovano. Če bi bil z njim seznanjen, bi vsekakor podal pripombe. Tožeča stranka zatrjuje, da je s tem podana bistvena kršitev določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami). Odločitev temelji namreč na omenjenem obvestilu, ki pa je bilo nepopolno in pomanjkljivo. Tožeča stranka nadalje navaja, da je nesporno, da je bil tožnik nekaj časa uradno v bolniškem staležu. Ko se je vrnil iz bolnišnice, pa je bil vsakodnevno na razpolago vodstvu svoje matične enote, kjer je to bilo zabeleženo v poročilu dežurnega, o tem bi vedele izpovedati tudi priče. Ker ni bila razpisana ustna obravnava, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Če tožnik ne bi aktivno sodeloval pri opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, mu gotovo ne bi bil podeljen bronasti znak in ustrezno odlikovanje za sodelovanje v vojni leta 1991. Ker je bil zahtevek tožnika za priznanje statusa vojnega veterana neutemeljeno zavrnjen, je prikrajšan pri pravicah socialnega zavarovanja. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

ZVV v 1. členu določa, da je vojni veteran oziroma vojna veteranka oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge na področju obrambe in zaščite oziroma s področja upravnih notranjih zadev, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne Jugoslovanske ljudske armade, oseba, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike opravljala naloge, povezane v vojnimi ujetniki, oseba, ki je kot vodstveni delavec ali delavka carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. Šesta alinea 2. člena ZVV določa, da je vojni veteran pripadnik teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze Republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve iz izpodbijane odločbe, da je bil v obdobju od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v bolniškem staležu. Navaja sicer, da mu potrdilo Policijske uprave B, šifra ... z dne 30. 8. 2006 ni bilo vročeno, zaradi česar nanj ni mogel dati pripomb, vendar pa ne izpodbija zaključka v izpodbijani odločbi, sprejetega na podlagi zgoraj citiranega potrdila, da je bil v navedenem obdobju v bolniškem staležu. Trditev tožnika iz njegove vloge za vpis v evidenco vojnih veteranov in tudi tekom postopka je bila, da je v tem obdobju opravljal kurirska dela, bil vsakodnevno v stikih z vodstvom in policisti ter občasno prinesel malico in opravljal prevoz za policiste. V dokaz teh trditev predlaga zaslišanje prič, ta dokaz pa v upravnem postopku ni bil izveden. Sodišče meni, da je odločitev tožene stranke, ki je potrdila prvostopno odločitev, pravilna. Iz dejstev, ki jih navaja tožnik, namreč ne izhaja, da bi bilo tožniku mogoče priznati status vojnega veterana na podlagi določil ZVV. Da je bil v bolniškem staležu ni bilo sporno, iz tožnikovih navedb pa ne izhaja, da bi tožnik opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v smislu šeste alinee prvega odstavka 2. člena ZVV. Tudi če se je tožnik v času bolniškega staleža zadrževal na mejnem prehodu ter v tem času naredil kakšno uslugo kateremu od tam zaposlenih (ga kam prepeljal, če ni imel prevoza, pripeljal malico ipd.), to ne pomeni, da je opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije v smislu citiranega določila.

Pri tem je treba dodati še, da je mogoče priznati status vojnega veterana po določilu šeste alinee 2. člena ZVV policistu, ki je opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije v obdobju od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991. Zato naloge, ki jih je tožnik opravljal pred in po tem obdobju, na odločitev v tej zadevi ne vplivajo. Ker torej pogoji za priznanje statusa vojnega veterana na podlagi ZVV niso izpolnjeni, je bil tožnikov zahtevek pravilno zavrnjen. Ker tudi izvedba predlaganih dokazov, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, tožeča stranka s sklicevanjem na to, da ti dokazi niso bili izvedeni, ne more biti uspešna.

K 2. točki izreka: Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (prvi odstavek 23. člena Zakon o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 s spremembami, katerega je uporabiti v skladu s 104. členom ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, UPB2, Uradni list RS št. 36/2004), bi bil tožnik upravičen do povrnitve stroškov, če bi v zadevi uspel. Ker pa tožnik s tožbo ni uspel, je sodišče tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov tega postopka zavrnilo.