Jedro

Ker v postopku za varstvo zakonitosti ni možno ocenjevati primernosti izrečene kazni, je neutemeljeno uveljavljanje olajševalnih okoliščin na strani obsojenca.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni J.P. se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni J.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen šestih let zapora. Obsojenec je bil dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sicer povprečnino, odmerjeno na 120.000 SIT, plačilo ostalih stroškov kazenskega postopka pa je bil na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na enajst let zapora. Pritožbo obsojenčevih zagovornikov je zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo. Poleg tega je obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sicer 150.000 SIT povprečnine.

Obsojenčevi zagovorniki so dne 24.2.2005 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi so uveljavili, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila Zakona o kazenskem postopku, saj je popolnoma spregledalo obsojenčevo pritožbo glede povprečnine, ki jo je določilo prvostopenjsko sodišče. Kazen je drastično zvišalo, pri tem pa naj bi po mnenju zagovornikov drugostopenjsko sodišče zmotno upoštevalo, da je bil obsojenec že kaznovan za težka kazniva dejanja. V času storitve kaznivega dejanja, to je dne 1.11.2003, je bil obsojenec nekaznovan, saj je bil prvič obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici šele dne 19.4.2004. S tem je po oceni zagovornikov sodišče kršilo kazenski zakon. Po oceni zagovornikov Višje sodišče v Ljubljani ni upoštevalo vseh okoliščin konkretnega primera, saj je očitno prezrlo olajševalne okoliščine. Pri odločanju o odmeri kazni je tako povsem spregledalo obsojenčev nagib ter okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Na tej podlagi zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izreče obsojencu bistveno nižjo zaporno kazen ter ga oprosti plačila stroškov postopka.

V odgovoru na zahtevo z dne 14.3.2005 je vrhovni državni tožilec svetnik M.V. predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Sodišče druge stopnje je tudi o pritožbi glede stroškov postopka odločilo z izrekom, čeprav v obrazložitvi sodbe ni navajalo posebej razlogov za zavrnitev tistega dela pritožbe, ki se nanaša na stroške. Tudi glede upoštevanja pravnomočne izrečene kazni kot obteževalne okoliščine sodišče ni kršilo nobene določbe kazenskega zakonika. Prav tako državni tožilec ne vidi kršitev 2. odstavka 41. člena KZ pri odločanju o odmeri kazni sodišča druge stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevih zagovornikov v celoti zavrnilo kot neutemeljeno, kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Iz obrazložitve te izpodbijane sodbe sledi, da je pri tem upoštevalo tudi pritožbo glede povprečnine, saj je v okviru pojasnil o pritožbi obsojenčevih zagovornikov posebej navedlo predlog, da se obsojencu oprosti plačila povprečnine. Res v nadaljnjih razlogih sodbe sodišča druge stopnje zavrnitev tega dela pritožbe ni posebej obrazložena, vendar ima zavrnitev tega dela pritožbe logično podlago v izrečeni povprečnini v znesku 150.000 SIT kot stroškov pritožbenega postopka. Pri tem sodišče poudarja poleg trajanja in zapletenosti pritožbenega postopka tudi obsojenčeve pridobitne sposobnosti. Obsojenčevi zagovorniki ne opredeljujejo, za kakšno kršitev kazenskega postopka bi sploh lahko šlo, s formalnega vidika bi lahko ocenili le, da gre za smiselno uveljavljane kršitve iz 1. odstavka 395. člena ZKP. Takšna kršitev lahko predstavlja kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar le tedaj, če bi vplivala na zakonitost sodne odločbe. V obravnavani zadevi ni takšna posledica, torej nezakonitost sodbe sodišča druge stopnje, niti zatrjevana.

Pri izreku kazni ne sodišče prve stopnje in ne sodišče druge stopnje nista kršili kazenskega zakona, ko sta pri odmeri kazni upoštevali, da bo obsojenec pred izrekom kazni že pravnomočno obsojen, kar predstavlja obteževalno okoliščino. Obsojeni J.P. je bil namreč s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 19.4.2004 spoznan za krivega kaznivih dejanj po 1. točki 1. odstavka 212. člena, 1. odstavku 196. člena in 3. odstavku 250. člena KZ, izrečena pa mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh let zapora in preizkusno dobo štirih let, pri čemer je sodba istega dne postala pravnomočna. Obsojenec je bil obsojen za kazniva dejanja iz leta 2002, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Sodba je torej postala pravnomočna še pred tem, ko je kazen izreklo sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje.

Povsem neutemeljeno je tudi uveljavljanje olajševalnih okoliščin na strani obsojenca, saj v postopku za varstvo zakonitosti ni možno ocenjevati primernost izrečene kazni. Sama kazen enajst let zapora je bila obsojencu izrečena v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje po 1. odstavku 127. člena KZ, tako da kazenski zakon ni bil z izrečeno kaznijo v ničemer kršen.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo obsojenčevi zagovorniki, zato je zahtevo s skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a in 4. odstavka 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo, da sta povprečnini obsojencu izrekli že sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje, premoženjske in pridobitne razmere pa so se obsojencu z izrekom kazni enajstih let zapora nedvomno tako poslabšale, da opravičujejo oprostitev plačila povprečnine v postopku za varstvo zakonitosti.