Jedro

Kršitev dogovora o izdelavi predserije, ki ni sestavni del osnovne pogodbe o dolgoročnem sodelovanju, ni utemeljen razlog za razdrtje osnovne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da obstoja temelj tožbenega zahtevka po tožbi tožeče stranke iz naslova izponitve pogodbenih obveznosti po pogodbi o dolgoročnem poslovno tehničnem sodelovanju z dne 15.11.1989 in da obstoja temelj tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi za škodo zaradi neizpolnitve dogovora o ročni izdelavi julijske predserije v višini razlike stroškov, ki so nastali toženi stranki zaradi na hitro uvedene proizvodnje žičnega programa, in stroškov, ki bi nastali ob redni uvedbi proizvodnje. Ugotovilo je, da je obveznost julijske dobave ročno izdelane serije proizvodov izvira iz posebnega dogovora, tako kot tudi dobave v maju in juniju, ne pa iz osnovne pogodbe o dolgoročnem poslovnem tehničnem sodelovanju. Tožeča stranka je neutemeljeno odklonila dobavo julijske serije, vendar s tem ni prekršila osnovne pogodbe. Zato razlogov za razdrtje pogodbe ni povzročila tožeča stranka. Tožena stranka zaradi svojega ekonomskega položaja ni več imela interesa, da bi obdržala pogodbo veljavi. Pogodbo je razdrla neutemeljeno in je zato odgovorna za škodo, ki jo ima tožeča stranka zaradi neizpolnitve pogodbe.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo vmesno sodbo v delu, s katerim je bilo razsojeno o nasprotnem tožbenem zahtevku. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in potrdilo prvostopno vmesno sodbo o temelju tožbenega zahtevka po tožbi tožeče stranke. Potrdilo je prvostopne dejanske ugotovitve in uporabo materialnega prava. Izrečno je potrdilo ugotovitev, da je dogovor o izdelavi predserij za julij samostojen dogovor in ne del osnovne pogodbe o dolgoročnem poslovnem tehničnem sodelovanju. Zato kršitev tožeče stranke dogovora o julijski dobavi ni upravičevala tožene stranke k temu, da razdere pogodbo.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče druge stopnje ni ocenjevalo pritožbenih navedb o tem, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni bila pravilna. Povzema izpovedi posameznih prič in očita sodiščema, da jih nista upoštevali. Pri tem posebno poudarja odgovornost za izbiro tujega dobavitelja strojev in s tem odgovornost za zamudo pri dobavi strojev. Navaja razloge, s katerimi utemeljuje stališče, da ročna izdelava predserij za čas od maja do julija ni temeljila na posebnih pogodbah, ampak je pomenila nadaljevanje osnovne pogodbe. Pri tem se sklicuje na pričevanje Č. V.. Kršitev dogovora o julijski dobavi zato pomeni kršitev osnovne pogodbe. Zaradi tega je tožeča stranka krivec za neizpolnitev pogodbe o dolgoročnem tehničnem poslovnem sodelovanju.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99) v tej zadevi uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP 1977. Dokazno oceno opravi sodišče prve stopnje, ki neposredno izvede dokazni postopek. Sodišče druge stopnje izvaja dokaze samo, če razpiše obravnavo (362. člen ZPP 1977). Samo presoja le posredno izvedene dokaze (2. točka 373. člena ZPP 1977). V drugih primerih pa odloča na podlagi dejanskih ugotovitev prvostopne sodbe in samo ne ocenjuje dokazov. Pravilnost dokazne presoje obravnava le glede na morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Če teh ni, zadostuje kratka potrditev dejanske podlage. Ni potrebno ponavljanje razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje poklonilo ali odreklo vero posameznim dokazom in iz tega napravilo celovito dokazno oceno. Zato revizija neutemeljeno očita sodbi druge stopnje, da ni podrobno odgovorila na njene pritožbene navedbe o tem, katera izpovedba je pomembnejša in kaj bi bilo po njenem mnenju dokazano na podlagi izvedenih dokazov.

Revizijsko sodišče glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP 1977 ne presoja dokazne ocene. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih revizija očita sodbi druge stopnje, pa glede na obrazloženo ni. Sodišče prve stopnje je namreč celovito in podrobno ocenilo izvedene dokaze in pri tem ni prišlo do netočnih povzetkov posameznih pričevanj. Tožena stranka želi na podlagi istih dokazov doseči drugačno dokazno presojo. Vendar utemeljenih razlogov za to ni.

V tej zadevi je za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi razdrtja pogodbe o dolgoročnem poslovno tehničnem sodelovanju odločilnega pomena vprašanje, ali so bili dogovori o ročni izdelavi predserij sestavni del osnovne pogodbe, oziroma ali so bile to samostojne pogodbe. Ugotovljeno je namreč, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti glede dobave za julij 1990 dogovorjene predserije. Če bi bil dogovor o izdelavi te predserije sestavni del osnovne pogodbe, bi bila tožena stranka ob pogojih iz 124. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) upravičena razdreti pogodbo na škodo tožeče stranke, torej brez posledic za lastno odškodninsko odgovornost nasproti tožeči stranki. Vendar je bilo ugotovljeno, da dogovori o ročni izdelavi predserij niso bili sestavni del osnovne pogodbe. Ko tožena stranka osporava to ugotovitev in se sklicuje na izpovedbe prič, prezre, da je bila tožeča stranka po pogodbi o dolgoročnem poslovno tehničnem sodelovanju z dne 15.11.1989 dolžna ročno izdelati samo prototipe. To je potrdil tudi ing. V., na katerega se sklicuje tožena stranka (zapisnik o glavni obravnavi dne 3.11.1993 l. št. 131 spisa). Vse ostalo je bila tožena stranka dolžna izdelati strojno, ne pa ročno. Ker strojev še ni bilo, je bil sklenjen dogovor, da se bo predserija izdelovala ročno (ista priča, prav tam). Če tožeča stranka ne bi pristala na ročno izdelavo predserij, s tem ne bi v ničemer kršila osnovne pogodbe o dolgoročnem sodelovanju, ker v tej pogodbi take obveznosti zanjo ni. Ko je prekršila sklenjen dogovor o dobavi ročno izdelane predserije v juliju 1990, torej s tem ni prekršila tudi osnovne pogodbe o dolgoročnem sodelovanju. Tožena stranka bi imela sankcije za kršitev dogovora, vključno z odškodninskim zahtevkom (262. člen ZOR), ni pa mogla kršitve tega dogovora sankcionirati z razdrjem druge pogodbe. Osnovna pogodba o dolgoročnem sodelovanju jo je vezala in tožeča stranka je vseskozi izjavljala, da pri njej vztraja in želi njeno izpolnitev. Glede na tako stanje stvari, ko ni ugotovljeno, da bi tožeča stranka prekršila svoje obveznosti iz pogodbe o dolgoročnem sodelovanju, tožena stranka ni imela zakonite podlage, da to pogodbo razdre in je zato tožeči stranki odškodninsko odgovorna (262. člen ZOR).

Po točki 4.2. pogodbe o dolgoročnem sodelovanju je bila tožena stranka dolžna uvoziti stroje z rezervnimi deli in orodji za krivljenje žic. V skladu s tem je tožena stranka sklenila pogodbo z italjanskim dobaviteljem firmo O. Za odločitev v tem sporu ni bistvenega pomena, da je bil dobavitelj izbran sporazumno in da bi po stališču tožene stranke zato tožeča stranka sama odgovorjala za dobaviteljevo zamudo. Do razdrtja pogodbe namreč ni prišlo zaradi zamude pri dobavi strojev. To zlasti ni mogel biti razlog, zaradi katerega bi tožena stranka lahko odstopila od pogodbe. Tožena stranka se glede na svojo pogodbeno obveznost, da mora uvoziti stroje, ne more izogniti svoji odgovornosti za pravilno in pravočasno izpolnitev te obveznosti. Okoliščina, da je tudi tožeča stranka imela vpliv na izbiro dobavitelja, je te odgovornosti ne odvezuje, saj je na predlaganega dobavitelja pristala in z njim sklenila pogodbo, pri čemer ni bila dogovorjena nikakršna posebna odgovornost tožeče stranke za izbiro dobavitelja. Zato je razpravljanje o odgovornosti za to odveč.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977).