Jedro

Stiki, ki jih obtoženec izvršuje s svojo hčerko v Sloveniji, se lahko izvršujejo tudi v drugi državi, verjetno sicer res nekoliko oteženo in ne tako pogosto, vendar bi na to obtoženec moral misliti pred izvršitvijo kaznivih dejanj.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da stopnja ogrožanja javnega reda ali javne koristi ni tolikšna, da bi bilo obtožencu potrebno izreči izgon tujca iz države. Pri tem zaključku se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na težo storjenih kaznivih dejanj. Takšnemu razlogovanju višje sodišče ne sledi. Prvi odstavek 48.a člena KZ-1 kot razlog resne grožnje za javni red ali javno varnost določa tudi in predvsem osebne okoliščine tujca, ki pa jih pritožnica pravilno in utemeljeno izpostavlja in so po presoji pritožbenega sodišča takšne, da narekujejo zaključek o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi, pritožbi pooblaščencev oškodovancev pa se ugodi v celoti in se izpodbijana sodba pod točko A izreka, v odločbah o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka, spremeni tako, da se:

1. Obtoženemu A. A. določena kazen za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti zviša na 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora, za kaznivo dejanje nasilništva in povzročitve splošne nevarnosti se mu na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 ob določeni zaporni kazni za vsako kaznivo dejanje določi še stranska kazen izgon tujca iz države za dobo 3 (treh) let, nakar se obtožencu izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 3 (tri) mesece zapora in

stranska kazen izgon tujca iz države za dobo 4 (štirih) let. 2. Obtoženemu B. B. določena kazen za kaznivo dejanje grožnje zviša na 6 (šest) mesecev zapora, za kaznivo dejanje nasilništva se mu na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 ob določeni zaporni kazni določi še stranska kazen izgon tujca iz države za dobo 3 (treh) let, določena kazen za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari se mu zviša na 4 (štiri) mesece zapora, nakar se obtožencu izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora in

stranska kazen izgon tujca iz države za dobo 3 (treh) let. 3. V odločbi o stroških kazenskega postopka se doda odstavek: Obtoženca sta solidarno dolžna plačati potrebne izdatke oškodovancev C. C., D. D. in E. E. ter potrebne izdatke in nagrado njihovih pooblaščencev.

II. V preostalem se pritožba državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani, pod točko A izreka, spoznalo obtoženega A. A. za krivega storitve kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 in nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1, obtoženega B. B. pa za krivega storitve kaznivih dejanj grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je za prvo navedeno kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje pa kazen osem mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen dve leti zapora. Obtoženemu B. B. je za prvo navedeno kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje kazen šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari kazen dva meseca zapora ter mu izreklo enotno kazen eno leto zapora. Obema obtožencema je v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo čas pridržanja in pripora. Odločilo je še, da je obtoženi B. B. dolžan oškodovanki E. E. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 170,00 €, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Oškodovanca C. C. in D. D. je sodišče s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Oba obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Pod točko B izreka je sodišče zoper obtoženega B. B., iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP, zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Odločilo je, da v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili državna tožilka in pooblaščenci oškodovancev C. C., D. D. in E. E. Tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtoženemu A. A. za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti določi kazen eno leto in osem mesecev zapora ter mu nato, ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje nasilništva, izreče enotno kazen dve leti in tri mesece zapora; obtoženemu B. B. pa naj za kaznivo dejanje grožnje določi kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari kazen štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje nasilništva kazen osem mesecev zapora, nato pa naj mu izreče enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Obema obtožencema naj sodišče izreče tudi stransko kazen izgon tujca iz države za pet let. Pooblaščenci oškodovancev so se pritožili zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlagali so, da višje sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka pod točko A izreka spremeni tako, da odloči, da sta obtoženca dolžna solidarno povrniti potrebne izdatke oškodovancev C. C., D. D. in E. E. ter potrebne izdatke in nagrado njihovih pooblaščencev.

3. Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila zagovornik obtoženega A. A., F. F., odvetnik v Ljubljani in zagovornik obtoženega B. B., G. G., odvetnik v Ljubljani. Oba sta predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba državne tožilke je delno utemeljena, pritožba pooblaščencev oškodovancev pa je utemeljena v celoti.

5. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se državna tožilka v pretežnem delu utemeljeno zavzema za strožje zaporne kazni in izrek stranske kazni izgon tujca iz države, pooblaščenci oškodovancev pa za spremembo oziroma dopolnitev odločbe o stroških kazenskega postopka.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici v tem, da so se številne obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pri obtoženem A. A. v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti in izhajajo iz točk 25 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, premalo odrazile v višini določene kazni. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je obtoženec v strnjenem naselju, v katerem je več gostinskih lokalov, stanovanjskih blokov, igrišče in šola, najmanj petkrat ustrelil s pištolo, kar kaže na njegovo veliko brezobzirnost in vztrajnost, eden od nabojev pa je celo prebil steklo bližnjega lokala, kar daje večjo težo storjenemu dejanju. Po mnenju pritožnice je zato za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti za obtoženca primerna in pravična kazen eno leto in osem mesecev zapora. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje, zato je državni tožilki ugodilo in obtožencu določeno kazen za navedeno kaznivo dejanje zvišalo na eno leto in osem mesecev zapora.

7. Pritožnica se po presoji pritožbenega sodišč, kar je že navedeno, utemeljeno zavzema tudi za izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Glede obstoja resne grožnje za javni red ali javno varnost pritožnica navaja, da je obtoženi A. A. v istem večeru storil dve kaznivi dejanji z elementi nasilja, pri obeh je uporabil nelegalno orožje, za katerega ni imel dovoljenja, kaznivo dejanje nasilništva je storil brez kakršnegakoli povoda in na škodo več oseb, pokazal je veliko mero objestnosti in agresivnosti, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je obtoženec odvisen od alkohola, kar povzroča povišano stopnjo agresivnosti in zmanjša zavore, zlorablja tudi kokain in marihuano, prognoza morebitnega zdravljenja pa ni obetavna. Njegov odnos do posedovanja in ravnanja z orožjem je ohlapnejši zaradi narodnokulturne navade. Glede ostalih osebnih okoliščin obtoženca pritožnica navaja, da obtoženec dejansko nima stalnega prebivališča v Sloveniji, niti zaposlitve, niti premoženja. Ohranil je socialne in kulturne vezi s svojo izvorno državo Bosno in Hercegovino, v katero pogosto zahaja, na kar kaže dejstvo, da je bil v letu 2015 tam obsojen na zaporno kazen v trajanju enega leta in pol. Edina okoliščina, ki ga povezuje s Slovenijo, je mladoletna hčer, ki pa ne živi z njim, temveč je v rejništvu pri obtoženčevi bivši tašči. Stiki, ki jih obtoženec ima s svojo hčerko, pa po mnenju pritožnice ne morejo pretehtati nad interesom države, da na svojem ozemlju prepreči izvrševanje hujših kaznivih dejanj in zagotovi varnost ljudi, zato se z razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, ne strinja. Pritožnica meni, da trdnost socialnih, kulturnih in družinskih vezi obtoženega A. A. v Sloveniji ni tolikšna, da bi pretehtala nad njegovo dejansko in resno grožnjo za javni red ali javno varnost. Višje sodišče povzetim pritožbenim navedbam v celoti sledi in pritrjuje. Stiki, ki jih obtoženec izvršuje s svojo hčerko (rojeno v letu 2014) v Sloveniji, se lahko izvršujejo tudi v drugi državi, verjetno sicer res nekoliko oteženo in ne tako pogosto, vendar bi na to obtoženec moral misliti pred izvršitvijo kaznivih dejanj. Glede na to, da obtoženec s svojo hčerko ne živi, je ne varuje in ne vzgaja, niti si ni v Sloveniji uredil življenja, saj je brez dejanskega stalnega prebivališča in brez zaposlitve, zlorablja alkohol in prepovedane droge, pri sebi je nosil nelegalno orožje in je brez vzroka in povoda izvršil dve nasilni kaznivi dejanji, s katerima je ogrožal več oseb, javni red in mir ter varnost, njegov izgon iz Republike Slovenije po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni prekomernega posega v njegovo (družinsko) življenje. Obtoženi A. A., upoštevaje vsebino izvršenih kaznivih dejanj in okoliščine storitve ter njegove osebne okoliščine, nedvomno predstavlja resno grožnjo za javni red in javno varnost Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje je zato pritožnici ugodilo in mu za kaznivo dejanje nasilništva in povzročitve splošne nevarnosti določilo tudi za vsako kaznivo dejanje stransko kazen izgon tujca iz države, in sicer za dobo treh let, saj ocenjuje, da je glede na vse navedeno to dovolj dolga in primerna doba.

8. V posledici navedenega je bilo obtoženemu A. A. potrebno spremeniti tudi izrečeno enotno kazen, kot to navaja pritožnica. Pritožbeno sodišče sprejema argumente sodišča prve stopnje, navedene v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo maksimalno enotno zaporno kazen v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, zato je obtožencu ob upoštevanju zvišane kazni za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti (eno leto in osem mesecev zapora) in ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje nasilništva (osem mesecev zapora) ter za vsako od kaznivih dejanj stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let izreklo enotno zaporno kazen in stransko kazen, kot izhaja iz izreka te odločbe (3. točka drugega odstavka in 7. točka drugega odstavka člena 53 KZ-1).

9. Višje sodišče prav tako pritrjuje pritožnici v tem, da je sodišče prve stopnje obtoženemu B. B. za storjeno kaznivo dejanje grožnje določilo prenizko kazen, upoštevaje intenzivnost in trajanje strahu ter občutek ogroženosti oškodovanca. Okoliščini, ki ju izpostavlja pritožnica, in sicer, da je oškodovanec zaradi obtoženčevega ravnanja doživel živčni zlom in je bil še po obravnavanem dogodku deležen groženj, sicer nista izkazani, ne glede na to pa iz spisa izhaja, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je bil oškodovanec še med tekom kazenskega postopka izjemno prestrašen in se je počutil ogroženega, doživel je močan psihični strah. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje oškodovancu utemeljeno verjelo glede posledic, ki mu jih je pustilo obtoženčevo ravnanje, saj je neposredna, direktna grožnja s pištolo in ubojem ena izmed najhujših, zato se pritožnica, upoštevaje tudi predpisano kazen za to kaznivo dejanje (denarna kazen ali zapor do enega leta), upravičeno zavzema za višjo kazen. Višje sodišče je pritožnici zato ugodilo in obtoženemu B. B. določeno kazen za storjeno kaznivo dejanje grožnje zvišalo na šest mesecev zapora.

10. Kljub dejstvu, da je bil obtoženi B. B. v preteklosti že trikrat obsojen zaradi kaznivih dejanj, enkrat tudi zaradi kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe, ki vsebuje elemente nasilja, obtoženi A. A. pa je bil v preteklosti le enkrat obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine, kar vse izpostavlja pritožnica, obširnejša predkaznovanost B. B. po presoji pritožbenega sodišča ne odtehta večje vloge obtoženega A. A. v primerjavi z ravnanjem B. B. pri storitvi kaznivega dejanja nasilništva. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je spor v lokalu H. H. pričel A. A., prvi je z udarci pričel A. A., ko je udaril C. C., A. A. je izpod jakne potegnil pištolo in jo dvema oškodovancema nameril v glavo, prav tako je A. A. fizično napadel natakarico. B. B. pa je natakarici vzel in poškodoval telefon, nato je udaril C. C., poskušal pa je udariti tudi D. D. Sodišče prve stopnje je zato obtoženemu B. B. za storjeno kaznivo dejanje nasilništva utemeljeno določilo nižjo kazen kot obtoženemu A. A. in je zavzemanje pritožnice za višjo kazen, in sicer v enaki višini, kot jo je sodišče določilo obtoženemu A. A., neutemeljeno. Višje sodišče v tem delu sledi odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje.

11. Sledi pa pritožbeno sodišče navedbam pritožnice, s katerimi ta izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec ne predstavlja resne grožnje za javni red ali javno varnost. Navaja, da je obtoženi B. B. v istem večeru storil tri kazniva dejanja z elementi nasilja na škodo več oseb, brez kakršnegakoli povoda, pri sebi pa je brez dovoljenja nosil nelegalno orožje, ki ga je pri enem kaznivem dejanju tudi uporabil. V Bosni in Hercegovini je bil obtoženec obsojen že trikrat, enkrat tudi zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja. Glede osebnih okoliščin pritožnica navaja, da obtoženca na Republiko Slovenijo ne veže ničesar, tu nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča, nima zaposlitve, ne premoženja in ne družine, v našo državo pa je prišel le kratek čas pred izvršitvijo kaznivih dejanj. Poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri obtožencu podan kronični alkoholizem, zlorablja pa tudi prepovedano drogo kokain, ki poveča vzkipljivost in drznost ter odpravlja zadržke pri nasilnem vedenju. Za obtoženca je značilno eksplozivno vedenje, njegov odnos do družbenih norm pa je ohlapnejši, kar pomeni, da nima ustreznih notranjih blokad pri izvrševanju kaznivih dejanj. Vse izpostavljene okoliščine po mnenju pritožnice vodijo v zaključek, da zadrževanje oziroma bivanje obtoženca v Republiki Sloveniji predstavlja resno grožnjo za javni red ali javno varnost. 12. Pritožbeno sodišče navedbam pritožnice pritrjuje. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da stopnja ogroženosti javnega reda ali javne varnosti zaradi bivanja obtoženega B. B. v Republiki Sloveniji ni tolikšna oziroma tako resna, da bi bilo obtožencu potrebno izreči izgon tujca iz države. Pri tem zaključku se je sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz točke 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, oprlo predvsem na težo storjenih kaznivih dejanj, in sicer na okoliščini, da oškodovanci niso utrpeli telesnih poškodb in, da je bila vrednost poškodovane stvari majhna. Takšnemu razlogovanju višje sodišče ne sledi. Prvi odstavek 48.a člena KZ-1 kot razlog resne grožnje za javni red ali javno varnost določa tudi in predvsem osebne okoliščine tujca (ob izpolnjenem pogoju, da mu je bila izrečena kazen za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči več kot dve leti zapora), ki pa jih pritožnica pravilno in utemeljeno izpostavlja in so po presoji pritožbenega sodišča takšne, da nakazujejo na nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Upoštevaje dejstvo, da je obtoženec pri sebi nosil pištolo, ki je po presoji višjega sodišča najbolj nevarna in smrtonosna vrsta orožja, in jo tudi uporabil, je na mestu izrek stranska kazen izgona tujca iz države. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je glede na vse navedeno primerna doba izgona v trajanju treh let, zato je pritožnici ugodilo in je obtožencu za kaznivo dejanje nasilništva poleg določene zaporne kazni določilo še stransko kazen, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

13. Pritožbeno sodišče prav tako sledi navedbam pritožnice, ki se nanašajo na kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Za to kaznivo dejanje je predpisana denarna kazen ali zapor do dve leti. Sodišče prve stopnje je obtoženemu B. B. določilo kazen dva meseca zapora, torej zelo blizu spodnje meje, kot navaja pritožnica, pri čemer je upoštevalo, da je vrednost poškodovane stvari majhna (170,00 €). Pritožnica ob tem utemeljeno izpostavlja okoliščine, zaradi katerih je bilo dejanje storjeno, in sicer zato, da bi obtoženi B. B. oškodovanki preprečil, da bi zaradi predhodnega ravnanja obeh obtožencev poklicala policijo, ravnanje obeh obtožencev pa je bilo v nadaljevanju brez kakršnegakoli povoda zelo nasilno, eskaliralo je v kaznivo dejanje nasilništva. Prav tako utemeljeno pritožnica očita sodišču prve stopnje, da kot olajševalne ne bi smelo upoštevati okoliščine, da je obtoženi B. B. dejanje storil v stanju zmanjšane prištevnosti, saj ta ni bila bistveno zmanjšana, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, v takšnem stanju pa je obtoženec bil zaradi zlorabe alkohola, kar si je povzročil sam. Tem pritožbenim navedbam sodišče druge stopnje pritrjuje, zato je upoštevaje vse navedeno pritožnici ugodilo in obtoženemu B. B. določeno kazen za storjeno kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari zvišalo na štiri mesece zapora.

14. Pooblaščenci oškodovancev utemeljeno izpodbijajo odločbo sodišča prve stopnje o stroških kazenskega postopka pod točko A izreka izpodbijane sodbe. Oškodovanci C. C., D. D. in E. E. oziroma njihovi pooblaščenci so se kazenskega postopka udeleževali, obtoženca pa sta bila spoznana za kriva storitve očitanih kaznivih dejanj, zato sta jim na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter prvega in tretjega odstavka 95. člena ZKP, dolžna povrniti stroške s tem v zvezi, in sicer njihove potrebne izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njihovih pooblaščencev. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP sodišče prve stopnje namreč lahko obtoženca oprosti le povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ne pa tudi iz 8. točke navedene določbe. Višje sodišče je pritožbi pooblaščencev oškodovancev zato ugodilo in odločbo o stroških kazenskega postopka ustrezno spremenilo oziroma dopolnilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

15. Na podlagi vsega navedenega je višje sodišče pritožbi državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo pod točko A izreka v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe ter zgoraj navedene obrazložitve. V preostalem je pritožbo tožilke zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbi pooblaščencev oškodovancev je višje sodišče v celoti ugodilo in izpodbijano sodbo pod točko A izreka v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, kot je zgoraj obrazložilo. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu s 383. členom ZKP, je v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo (člen 391 ZKP).