Jedro

Sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev in ob neutemeljenosti navedb toženk o tem, da je bila tožnikova žena ob parcelaciji seznanjena s tem, da tožnik ni lastnik, pravilno sklenilo, da pomisleki toženk v zvezi z veljavnostjo pogodbe in z zemljiškoknjižnim prenosom niso pomembni za presojo tožnikove dobrovernosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 3067/1, njiva v izmeri 3309 m2, vl. št. 2045, k.o. ... in da sta mu toženi stranki kot solastnici nepremičnine vsaka do ene polovice dolžni to priznati in izstaviti ustrezno zemljišknjižno dovolilo. Toženima strankama je naložilo, da tožeči stranki povrneta stroške postopka z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo. Odločilo je, da toženi stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Toženi stranki v reviziji uveljavljata razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe, ki predstavljajo povzetke izpovedb tožnika in priče A. K. ter pravno opredelitev do teh izpovedb, napačno opredelilo kot pritožbeno novoto in s tem storilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08). Za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem nista izpolnjeni predpostavki dobrovernosti in poteka časa. Dobroverni posestnik je le tisti, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari. Biti mora torej v opravičljivi zmoti, da je lastnik stvari, to pa je lahko le v primerih, ko misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, tj. obstoj pravnega naslova ter pridobitnega načina in odsvojiteljeva razpolagalna sposobnost. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je vedel, da ni lastnik nepremičnine in da se ne more vknjižiti, ker ni imel statusa kmeta. Tožnik je vedel, da manjkata tako veljaven pravni naslov kot pridobitni način. Glede priposestvovalne dobe sta sodišči povsem nekritično verjeli izpovedbam tožnika, njegovega nečaka in Jakoba Vovka, da je bila nepremičnina kupljena v letu 1976. Ker tožnik ni dokazal obstoja dvajsetletne priposestvovalne dobe, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali pravnega pravila iz par. 1500 Občnega državljanskega zakonika. Sami sta namreč lastninsko pravico pridobili z dedovanjem, dotlej pa priposestvovalna doba še ni potekla. Toženi stranki predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njuni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva: - da se je tožnik s F. H. dogovoril za nakup polovice parcele št. 3067 (sedaj 3067/1) za znesek 4000 DEM, - da je vsaj od leta 1976 dalje užival sporno zemljišče,- da je F. H. kot zemljiškoknjižni lastnik vedel, da tožnik uporablja sporno nepremičnino, in da temu ni nikoli nasprotoval, - da drugotoženka kot oporočna dedinja po razglasitvi oporoke dne 14.11.1986 do objave preklica dne 28.09.2000 v D. ni niti pisno niti ustno zahtevala od tožnika, naj sporno nepremičnino preneha uporabljati, - da tega ni nikoli storila niti prvotoženka kot zakonita dedinja, - da je bila posest tožnika vidna navzven in je pri drugih vzbujala videz, da je tožnik lastnik stvari, - da je tožnik ves ta čas uporabljal sporno nepremičnino kot svojo.

Na podlagi teh dejstev sta sodišči pravilno odločili, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, tj. dobroverna posest (par. 1463 Občega državljanskega zakonika - ODZ - v zvezi s par. 326 in 328 ODZ in četrti odstavek 28. člena Zakona o lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90; ZTLR) in dvajsetletna priposestovalna doba (ki je v skladu z načelnim pravnim mnenjem z dne 4.4.1960, Zbirka odločb, št. V/1-1960, veljala tudi v času uporabe pravil ODZ).

Glede očitkov, povezanih z ugotovitvami o dobroverni posesti, je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da neveljaven pravni naslov ne more izključiti dobre vere in da navedba toženk, da je geometer ob izvedbi parcelacije v letu 1983 pojasnil tožnikovi ženi, da sporna nepremičnina ni last njenega moža, ni bila potrjena.

Stališče temelji na pravilni razlagi dobrovernosti (v obsegu, pomembnem za obravnavani primer), po kateri je dobroveren posestnik tisti, ki utemeljeno misli, da je stvar pridobil od lastnika. Drugače povedano: predmet dokazovanja so trditve, da je posestnik ob pridobitvi posesti vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, ali pa da je kasneje izvedel, da ni upravičen do posesti. Sodišče je na podlagi ugotovljenih (in zgoraj predstavljenih) dejstev in ob neutemeljenosti navedb toženk o tem, da je bila tožnikova žena ob parcelaciji seznanjena s tem, da tožnik ni lastnik, pravilno sklenilo, da pomisleki toženk v zvezi z veljavnostjo pogodbe in z zemljiškoknjižnim prenosom niso pomembni za odločitev v zadevi. Drugačna razlaga dobrovernosti, ki jo ponujata revidentki, nima opore v teoriji in sodni praksi, ki se je oblikovala na podlagi določb ODZ in ZTLR.

Z navedbami, da je tožnik vedel, da ne more pridobiti sporne nepremičnine, ker ni bil kmet, revidentki zatrjujeta, da tožnik ni bil sposoben pridobiti sporne nepremičnine, ki je predstavljala kmetijsko zemljišče. Te trditve niso utemeljene. V tedaj veljavnem Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73 in 24/75) je bila določena le prednostna pravica nekaterih oseb v primeru prodaje kmetijskega zemljišča, ne pa tudi prepoved, da bi osebe, ki niso imele statusa kmeta, pridobile v last kmetijsko zemljišče. Morebitno zmotno prepričanje tožnika o tej okoliščini ni moglo vplivati na dobrovernost posesti.

Prav tako niso utemeljeni očitki, povezani z ugotovitvami glede priposestvovalne dobe. Revizijske navedbe izpodbijajo namreč ugotovljeno dejansko stanje, to pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Utemeljen ni niti očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišči nista upoštevali pravnega pravila par. 1500 ODZ. Gre za materialnopravni ugovor, ki bi ga morali toženi stranki pravočasno podati v postopku na prvi stopnji, toženki pa ga prvič uveljavljata v reviziji.

Očitka bistvene kršitve določb postopka, ker je sodišče druge stopnje nekatere pritožbene navedbe opredelilo kot nedovoljene pritožbene novote in jih zaradi tega ni presojalo, revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti, ker ga revidentki nista dovolj določno opredelili. Ker revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (371. člen ZPP), brez konkretne opredelitve ne more ugibati, katerih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje zaradi domnevno napačnega pravnega stališča ni preizkusilo.

Ker niti razlogi, ki jih uveljavljata toženi stranki, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).